Čas za zajamčeni dohodek

Ključni ugotovitvi pred dvema letoma končanega eksperimenta z univerzalnim temeljnim dohodkom (v nadaljevanju: zajamčenim dohodkom) na Finskem sta, da so njegovi prejemniki srečnejši. In nezaposleni.

Zajamčeni dohodek jih ni spodbudil, da bi delali ali zaslužili več od tistih, ki ga niso prejemali. So pa raziskovalci izpostavili njihovo manj stresno življenje, boljše prehranjevanje in bivanjsko stabilnost. Ampak bojim se, da za to znanstveno spoznanje v resnici ne potrebujemo stomilijonskega eksperimenta. Da nekdo, ki vsak mesec za isto delo prejme petsto evrov več, v povprečju živi manj stresno življenje od tistega, ki jih ne, pa da si lahko privošči boljšo prehrano in bolj redno plačuje stanarino, bi najbrž znal pojasniti tudi naključni mimoidoči.

Kritiki zajamčenega dohodka so imeli prav. V naši naravi je, da se na brezskrbnost odzovemo brezskrbno. In zato so omejitve in eksistencialni pritiski pomembni. Silijo nas, da vztrajamo v smiselnih ekonomskih odnosih kljub občasnim težavam, da smo prijazni do kupcev in sodelavcev ter da premislimo, kam namenimo denar za potrošnjo in investicije. Oblikujejo in negujejo človeške vrline, kot sta vztrajnost in zmernost.

Mnenja Ste izgubili službo? To je ena večjih napak, ki jih lahko storite.

Finski eksperiment ni bil prvi, ampak eden izmed mnogih. Podobnega so, na primer, ob približno istem času izvajali (in ravno tako preklicali!) v kanadski provinci Ontario. Nauk obeh je, da če kombinacija visoke kanadske in finske delovne etike ter zaupanja v institucije ni kos izzivom, ki jih prinaša, eksperimenta v takšni obliki nima smisla ponavljati pri nas.

Je torej ideja zajamčenega dohodka mrtva? Še zdaleč ne. Epidemija, prihajajoča gospodarska korekcija, demografske težave in naraščajoč javni dolg bodo starajoče se socialne birokracije Zahoda, še mnogo bolj kot do zdaj, silili v inovativne socialne modele. Umrlo je le upanje, da bodo zajamčeni dohodek prisanjali utopični filozofi, naftalinski akademiki, kritični retoriki in zasanjani amaterski revolucionarji z avtoceste v "pravičnejši družbeni red"™.

Da bi postal realna možnost, mora biti zajamčeni dohodek preprosto boljši in cenejši od socialne države, ki jo že imamo.

To pa pomeni, da to ni projekt, ki bi ga znotraj enega ministrstva ljubiteljsko poskušali vzpostaviti kot še eno (konkretno: šestnajsto) pravico iz socialne varnosti, ampak bi ga vlada morala predlagati kot ključno sestavino zelo obsežnega protibirokracijskega paketa, ki bi "plačal sam zase".

Takšen pristop bi res vzel nekoliko več časa in ne bi deloval hipno. Pa kaj?

Sredi menija najstarejše še delujoče družinske restavracije v New Orleansu Antoine’s vas prijazno spomnijo, da dobra jed vzame čas in da čakate zato, da vas bodo bolje pogostili.

Novice "Kitajski lastniki Gorenja si niti sami ne želijo priznati, kaj jih čaka" #video

Kako bi bil takšen paket ukrepov videti?

Razmislimo o financiranju zajamčenega dohodka z negativno dohodnino (ang. NIT). Točko, kjer se dohodninska stopnja obrne iz pozitivne v negativno, postavimo pri našem BDP/prebivalca, ki znaša (zelo približno) 26 tisoč evrov letno. Davčno stopnjo na razliko med izhodiščem in dohodkom pa na enotnih 30 odstotkov. To pomeni, da vsak odrasel državljan, ki nima nobenega dohodka, vsako leto od države dobi 30 odstotkov od 26 tisoč evrov oz. 650 evrov mesečno.

Če ima nekdo 20 tisoč evrov letnih dohodkov, od države dobi 30 odstotkov od 6.000 (26.000-20.000) evrov letno oziroma 150 evrov mesečno. Nekdo s 26 tisoč evri letnih dohodkov ne dobi ničesar. Nekdo s 30 tisoč evri, pa plača 30 odstotkov na 4.000 (30.000-26.000) evrov oziroma 100 evrov mesečnega davka. Tako izveden zajamčeni dohodek se izplača samo tistim z nizkimi dohodki in zato stane manj. Hkrati pa z obdavčevanjem razlike do izhodiščnega dohodka zagotavlja, da bodo tisti, ki delajo, vedno dobili več od onih, ki ne.

Drznimo si dregniti v naše politične tabuje

V nadaljevanju si v razmisleku, kako bi lahko del tega plačali, drznimo dregniti v naše politične tabuje. Izbrani ukrepi so, tako kot višina zajamčenega dohodka, povsem naključni. Pomembno je razumeti, da je dejanska višina zajamčenega dohodka odvisna od naše pripravljenosti na spremembe.

Študent si lahko z zajamčenim dohodkom plača šolnino, sobo in prehrano. Zaradi tega nastane v proračunski blagajni najmanj dvesto milijonov evrov prihranka ter se okrepi ponudba in kakovost visokega šolstva.

Zajamčeni dohodek nadomesti splošne oblike socialne pomoči, ki jih potem ni več treba izplačevati, na primer denarno socialno pomoč.

Zajamčeni dohodek omogoči davčne optimizacije, prek katerih lahko blaginjo dosegamo posredno. Na primer, če bi želeli spodbuditi najemni trg in pospešiti stanovanjsko gradnjo, bi to lahko (med drugim) dosegli z ukinitvijo začetnih stroškov gradnje (komunalnega prispevka) in davka iz oddajanja v najem. Ker pa lokalne skupnosti ta denar potrebujejo, bi morali izpad dohodka nadomestiti z zvišanjem nadomestila za uporabo zemljišča za od 20 do 30 evrov na mesec. To z zajamčenim dohodkom ne bi bilo več enako socialno nesprejemljivo, kot je brez.

Zaposlenim z nizkimi plačami zajamčeni dohodek okrepi pogajalski položaj, zato ni več razloga, da bi ščitili njihove zaposlitve, tiste z višjo dodano vrednostjo pa se tako ali tako ščitijo same. Varnost zajamčenega dohodka omogoči prožno zaposlovanje po načelu "easy hire – easy fire", to pa zmanjšuje dualnost na trgu dela, ki je danes vzrok za množične prekarne zaposlitve, za nezaposlenost med mladimi in za nekonkurenčnost naših podjetij.

Idej za prihranke, s katerimi bi plačali zajamčeni dohodek, je mnogo več, kot imamo tu prostora. Trenutna vlada je takšen paket do konca leta verjetno tudi sposobna pripraviti, vzporedno z nujnimi gasilskimi ukrepi, ki jih že sprejema. Edina neznanka je v resnici, ali smo ga ljudje večinoma pripravljeni podpreti.

Novice Delo od doma je in bo ostalo nova resničnost

Marsikdo še vedno verjame, da nam ni dovolj hudo, da bi se z vlado pogajali o menjavi pravic za druge pravice, in vztraja, da je treba obdržati veljavne in jih le razširiti z novimi. Ta tradicionalen pristop omogoča politiko majhnih korakov - gradualnih, kozmetičnih popravkov obstoječega, s katerimi se vsi strinjajo, ker za nikogar nič ne spremenijo, plačamo pa jih z višjimi davki, dodatnim uradniškim zapletanjem in birokratsko počasnostjo.

Bistvo strukturnih sprememb pa je ravno obratno. Gre za pocenitve in poenostavitve, ki dejansko nekaj spremenijo in so zato politično zelo občutljive. Smiselno jih je sprejemati le v paketu in na veliko, po načelu "vse ali nič", pri čemer vsak nekaj dobi in nekaj da. V naši politiki je namreč najprej vzeti in potem dati težko, najprej dati in potem vzeti pa nemogoče.

Smo torej sredi epidemije in na začetku nove gospodarske korekcije navzdol že zmožni drznega miselnega preskoka, ki ne pomeni nič manj kot opustitev koncepta socialno-tržnega gospodarstva oz. njegovo ločitev na tržno gospodarstvo in na socialno državo? Si upamo menjati zajamčeni dohodek za svobodnejše gospodarstvo? To postane konkurenčnejše, omejeno le s strateškimi interesi kot npr. zdravo mero samooskrbe in s človeško spodobnostjo. Njegova glavna socialna naloga je priskrbeti sredstva za financiranje države, ne izvajanje njenih socialnih shem znotraj podjetij. Država pa postane, kot nam tudi piše v ustavi, socialna.