Brez katarze, brez nove Olimpije

Poraz Uniona Olimpije na gostovanju pri Prokomu - čeprav gre za osmega zaporednega in tistega, ki je "zmaje" dokončno pahnil v vlogo najskromnejšega moštva v evroligi - je tema, ki v košarkarskih krogih ne odmeva kaj prida. Tudi morebitna zmaga bi bila v najboljšem primeru zgolj nagrada zdesetkani četi za trud, mladostniško zagnanost in vztrajnost, nikakor pa ne bi mogla zamegliti trenutne slike in razmer, ki vladajo v največjem slovenskem košarkarskem klubu. Slednje so skrb vzbujajoče, o čemer seveda dovolj zgovorno priča gneča pri izhodnih vratih ter visok tempo negativne migracije, ob katerem se zdi razpad sistema neizbežen. Odhodi sredi sezone za Olimpijo res niso novost, saj so se dogajali že v preteklih sezonah, vseeno pa v pičlem tednu ekipe še nikoli ni zapustilo toliko (potencialnih) nosilcev. Če izvzamemo Dannyja Greena, za katerega je bilo že pred začetkom sezone jasno, da jo bo čez lužo popihal takoj, ko bo zaslišal odklepanje ključavnice lige NBA, sta bila skupna imenovalca vseh pobegov nevzdržno stanje in (ne)likvidnost.

V klubskem vodstvu, ki si po vsega treh mesecih sezone ne bi smelo privoščiti takšnega osipa igralcev in posledične razprodaje že tako načetega ugleda, vztrajajo, da je stanje boljše kot pred letom in pol. Morda res, saj v nasprotnem primeru klub ne bi več obstajal. Hkrati tudi ni skrivnost, da imajo trenutne težave dolgo (pred)zgodovino in da gre v veliki meri za plačevanje starih grehov. A meja, do katere lahko trenutno poslovanje in tudi rezultat trpita na račun mogočnega projekta sanacije, je bila že davno presežena. Trenutno ima namreč klub na grbi dolgove do starih in novih upnikov, kredit in nalogo, da popolni igralski kader, ki je za nameček v veliki meri izgubil tudi podporo občinstva. Velik zalogaj, predvsem ob upoštevanju dejstva, da je blagajna prazna.

V minuli sezoni je imelo klubsko vodstvo res srečno roko pri izbiri igralskega kadra. Letos prav gotovo ne. Da bi bil položaj še težji, je uplahnil tudi začetni zanos, ki so ga prinesle Stožice, predvsem pa je do novega nesorazmerja prišlo ob tehtanju prihodkovne in odhodkovne strani. Stara zgodba. Nadaljevanje agonije? Umiranje na obroke? Rešiteljev in "rešiteljev" je bilo v zadnjih letih veliko. Od samodržcev, ki so ustvarjali vtis, da so nenadomestljivi, prek skrivnostnih tujih vlagateljev, do konzorcija domačih pokroviteljev, (ne)formalnih lokalnih vplivnežev s svojimi možmi … Slika je bila pogosto zelo podobna. Vključevala je zgroženo naznanitev krize, napoved vihanja rokavov in optimizem ob ugodnih vmesnih časih. Prav nikomur pa ni uspelo postaviti vodstva, ki bi doseglo potrebno konsolidacijo, naletelo na širšo podporo in doseglo katarzo. Za le-to žal ne bosta dovolj le navidezna iskrenost ob naznanitvi dolga in kredit, temveč dokončno očiščenje vseh dolgov. Tega se odgovorni nedvomno zavedajo, kar so na svoj način dokazali s tem, da so se spogledovali tudi z bližnjico: stečajem in ustanovitvijo novega kluba, ki bi pravno resda izgubil tekmovalne pravice, a bi ob sistemu vabil kot vsaj legitimni naslednik nekdaj uglednega kluba verjetno le prišel do mesta na jadranskem in evropskem (evropski pokal) zemljevidu. Odločili so se za manj sporno, resda evroligaško, a daljšo in bolj zahtevno pot. Na njej pa ne bo dovolj le direktor, ki je imel dovolj poguma za soočenje s kriznim stanjem in trdo roko pri pogovorih, temveč širša podpora.