Bratje, sestre, le k soncu, svobodi

Letošnjemu knjižnemu sejmu v Cankarjevem domu so bolj kot založniki svoj pečat dali Svetlana Makarovič, Kombinatke in Aleš Primc. Sprli so se o oslovi senci.

Kako je sploh prišlo do salonskega prepira v hramu kulture Založba Družina je letos izdala knjigo Nova levica in krščanstvo. Prebral sem jo in čeprav je napisana tendenciozno, bralcu daje uvid v ideološke spopade. Avtorja knjige na analizi Španije pokažeta, kako neolevičarske stranke ne zahtevajo več zamenjave kapitalizma s socializmom, temveč zahtevajo uveljavitev teorije spolov, legalizacijo mehkih drog, večji poudarek feminizmu, splavu … Branko Cestnik je v predgovoru povlekel lucidne vzporednice s Slovenijo.

Založba Družina je ob prijavi na Knjižni sejem napovedala tudi predstavitev te knjige z gosti: uvodničarjem knjige, duhovnikom Brankom Cestnikom, poslancem NSi Jožefom Horvatom in frontmenom predbožičnega referenduma Alešem Primcem. Treba je poudariti, da ob prijavi prireditve usoda referenduma sploh še ni bila znana. Primc je pač magnet: ene privablja, druge odbija.

Ideološko posilstvo Direktorica Cankarjevega doma Uršula Cetinski je po pripovedovanju založnikov mesec dni pred sejmom na srečanju upravnega odbora sejma protestirala, ker se v hram kulture vabi Aleša Primca.

OK, ampak zakaj potem nima podobnega odziva na politični govor Svetlane Makarovič? In če jo moti politika v hramu kulture, zakaj je ne motijo dogodki ob odmevni Repetovi knjigi o Milanu Kučanu?

Svetlana Makarovič je o gostih Družinine knjige, Primcu, Horvatu in Cestniku, ki so nastopili dve uri za njo, na svojem nastopu na Pisateljskem odru CD, kjer je bila skupaj s pesnico Katjo Perat, rekla tudi: "Bolj kot jih gledam, bolj mi je žal, da niso bili splavljeni, ko je bil še čas."

Lahko mi očitate brezbrižnost in aroganco, ampak mene ta vročica pred referendumom pušča povsem hladnega. Ker zaradi tega referenduma ne bo nihče dobil višje božičnice ali višje plače, nihče ne bo kupil darila za soseda, s katerim je sprt. V božični čas vnaša slaba čustva. Zelo pa sem jezen, ko opazujem, kako nas zaradi tega referenduma ideološko posiljujejo.

Nič nimam proti, če se ljubljanski župan obleče v mavrične barve. Ampak to, da Ljubljanski grad obarva v mavrične barve, je politična zloraba institucije, ki jo vodi. Si predstavljate, kakšen stampedo bi se usul, če bi na primer esdeesov župan Peter Verlič grosupeljsko mestno hišo obarval v modro-rumeno?

V pozdravu na otvoritveni akademiji knjižnega sejma je župan izrecno podprl novelo družinskega zakonika in poudaril svoje nestrinjanje z referendumom. Mene to ne moti. Moti pa me, da je enim dovoljena politizacija in promocija svojega mnenja po vseh medijih, drugi pa svojega drugačnega mnenja ne smejo javno izraziti.

Dejstvo je, da je politika neločljiv del kulture, da so družbena, filozofska in sociološka vprašanja sestavni del kulture. Kulture ni mogoče umetno ločiti od družbenega življenja. Kar ne sme imeti mesta v kulturi, sta sovražni govor in nestrpnost. Nasprotno pa so svoboda govora, različnost mnenj, tudi vroče debate o tem, kakšno družbeno ureditev hočemo, zdrava sestavina vsake svobodne in demokratične družbe.

Simbol razdora, ne svobode Kombinatke (in Z'borke) so na 31. Knjižnem sejmu dosegle izjemen marketinški učinek. Toda pustile so tudi grenak okus za seboj. Ko so na primer nastopale pri Bogdanu Lipovšku, nekdanjemu direktorju ljubljanskega hotela Union, so bile s svojimi borbenimi pesmimi prav simpatične. Njihove pesmi so izžarevale narodni ponos.

Na knjižnem sejmu so izžarevale vse prej kot to. Izžarevale so jezo, srd, zagrenjenost, vse tisto, zaradi česar smo Slovenci med sabo sprti, kar nas razdvaja, in se očitno nočemo niti poslušati, kaj šele razumeti drug drugega. Ob njihovem nastopu sem dobil občutek, da bi očitno še vedno šli v hosto samo zato, da bi uveljavili svoj prav, pa čeprav bi se spet borili proti bratu, sestri, sosedu …

Salonarja Makarovičeva in Primc dokazujeta, da je diskurz v Sloveniji padel tako nizko, da ni več samokontrole, česa se v javnem prostoru ne sme izreči. Tako Makarovičeva kot Primc v sebi nosita prepričanje o lastni absolutnosti, kar jima daje občutek, da lahko o komerkoli, ki se z njima ne strinja, rečeta karkoli.

Svetlana Makarovič in Aleš Primc kažeta na popolno erozijo spoštovanja do drugače mislečih. Iz ljudi potegneta samo najslabše. Sta protagonista slovenskega razdruževanja. Makarovičeva z besedami, Primc s svojim nastopanjem.

A obenem sta za razliko od tihe večine, prosto po Pahorju, na varni strani radarja: Makarovičeva stanuje v de luxe domu za ostarele v Trnovem, kjer živijo zaslužni upokojeni meščani, ki jim vse stroške krije mestna občina Ljubljana. Sem že omenil, da dobiva izjemno pokojnino za posebne zasluge na področju kulture, ki jo financira ministrstvo za kulturo?

Primc je v državni službi. Zaposlen je kot nadzornik na ministrstvu za kmetijstvo oziroma na njihovi agenciji za kmetijske trge.

V Sloveniji je povsem predvidljivo, kako se bodo fanatiki skrajne levice in skrajne desnice odzvali na iracionalnost. Vmes med obema skrajnostma pa je tiha večina, ki molči, ker se ukvarja z eksistencialnimi težavami, kot je na primer zaslužiti za preživetje. In ravno to je težava, da ta večina molči, ko se nam dogajajo ideološka posilstva.

Zakaj molčite? Četudi molčite, ne bo slovensko javno šolstvo nič boljše;

četudi molčite, ne bo slovensko javno zdravstvo nič boljše;

četudi molčite, javni sektor ne bo delal bolje;

četudi molčite, vaša plača ne bo nič višja. Ko jo primerjate z drugimi državami, je sramežljivo nizka:

Zato me zanima: Ali molčite zato, ker ste zadovoljni že z manj kot tisočakom na mesec, ker vas je strah ali ker so vas uspešno prepričali, da se zoper posiljevalca ne sme povzdigniti glasu?