Ali ponoči ne bomo več smeli v gozd?

Če bi novica o tem, da se načrtuje zakonska prepoved vstopanja v gozdove na interval ene ure pred sončnim vzhodom do ene ure po sončnem zahodu, v javnost prišla teden dni kasneje, bi bil seveda prepričan, da gre za prvoaprilsko šalo.

A ne! Poročila o tem, da se vse skupaj dogaja na predlog našega Zavoda za gozdove in Lovske zveze Slovenije, so v javnost prišla teden dni pred prvoaprilskim časom. O tem se je menda kar resno debatiralo v okviru razprav, ki jih je organiziralo ministrstvo za kmetijstvo na temo sobivanja divjadi in človeka.

O tem bo tekla tudi nadaljnja razprava prihodnji mesec v okviru odbora za kmetijstvo. To seveda terja razmislek na to temo. Je tak predlog povsem ali samo delno (ne)razumen? Ali pa ima kako realno osnovo?

Poglejmo reč z več različnih plati.

Skrivno življenje gozda

V zadnjih letih beležimo porast različnih raziskav in posledično napisanih člankov ter izdanih knjig, ki nam naravo predstavljajo na nov in presenetljiv način ter ponujajo vpogled v zakulisno življenje prebivalcev naravnega kraljestva.

Leta 2015 je recimo v Nemčiji izšla knjiga Skrivno življenje dreves, ki je tam lani postala velika uspešnica in so jo potem hitro prevedli v mnogo jezikov, tudi v slovenščino. V njej nam Peter Wohlleben, dolgoletni gozdar, ki vodi gozdarstvo na območju gorovja Eifel, v mešanici eseja in doživete izpovedi razkriva neznana dejstva iz življenja dreves.

Čeprav se drevesa in gozd nepoučenemu opazovalcu zdijo dokaj statični in pasivni, Wohlleben v svoji knjigi učinkovito razkrije, da gre v resnici za zelo dinamične in v drevesnih časovnih okvirih zelo burne življenjske procese, po vsebini zelo podobne tistim, ki jih poznamo iz človeške družbe.

Odnosi med sorodnimi drevesi so polni medsebojne socialne podpore, skupnega boja proti zunanjim napadalcem z različnimi sredstvi, učenja ob spopadanju z zunanjimi nevarnostmi, kar drevesa predstavlja v veliko bolj razgibanem življenjskem ustroju, kot smo si mislili do zdaj.

Gozd ima kompleksno bivanjsko dinamiko, ki jo je treba spoštovati in upoštevati. Foto: Ana Kovač Skrivno življenje dreves je vsekakor knjiga, ki med sprehodi po gozdu spodbuja k razmišljanju, k temu pa pripomore tudi njeno nadaljevanje Skrivno življenje živali, ki odkriva živahen socialni živalski svet in jasno pokaže, da ima gozd kompleksno bivanjsko dinamiko, ki jo je treba spoštovati in upoštevati.

A vendar: je rešitev v tem, da se človeku povsem prepove nočno gibanje po gozdu?

Dikcija javnih posvetov na to temo se namreč glasi: "Motoristi in tekači ponoči preveč vznemirjajo divjad, zato naj se gibanje v gozdu omeji na eno uro pred sončnim vzhodom in uro po zahodu!" Kaj vse je narobe s tem stavkom?

Absurdnost v zimskem času

Ta teden je nastopila pomlad, prihajajoči konec tedna se bo prestavila tudi ura, ki preobrne zimo v pomlad tudi v praktičnem smislu. S tem se simbolično konča tudi obdobje krajšega dneva.

Kakšno pa je bilo stanje med novembrom in februarjem?

Seveda precej depresivno. Ko je dan najkrajši, sonce vzhaja komaj kaj pred osmo zjutraj in zaide kmalu po četrti popoldne. To pomeni, da imamo bolj ali manj šibko sončno svetlobo samo dobrih osem ur na dan.

V zimskem času se enkrat ali dvakrat tedensko popoldan po službi ali pa proti večeru odpravim na hojo ali tek proti okoliškim vzpetinam, ki so seveda vse brez izjeme poraščene z gozdom. Običajno uporabljam makadamske ceste ali nekaj manjše poti, včasih imam s seboj tudi čelno svetilko.

Pozimi bi smeli v gozd manj kot polovico dneva. Foto: Matej Leskovšek

Po tem predlogu bi v zimskem času lahko v gozd vstopil šele nekaj pred sedmo zjutraj, iz njega pa bi moral izstopiti že najkasneje nekaj po peti popoldan. Preračunano to pomeni, da bi bil lahko v tem času v gozdu samo nekako deset ur od štiriindvajsetih oziroma manj kot polovico celotnega dnevnega cikla.

Kaj to pomeni v praksi? Če pogledam iz lastne perspektive, je tak predlog seveda popoln nesmisel, saj grobo posega v svobodo gibanja in mi za dobršen del leta med tednom dejansko onemogoča obiskovanje gozda in narave. Realno, razen če ne grem prej iz službe, do gozda ne morem priti prej kot okoli šestih, takrat pa bi že moral izstopiti iz njega.

Gospodje, ki so v službi na Zavodu za gozdove in jih zato lahko obiskujejo v službenem času, teh težav verjetno nimajo.

Pojdimo naprej.

Nesmiselna primerjava motoristov in tekačev

Vzporejati motoriste, ki na jeklenih konjičkih drvijo po gozdnih poteh, s tekači ali sprehajalci, ki tam tečejo ali hodijo, je podobno primerjavi med gliserji in jadrnicami (ta primerjava zato, ker se bo morda ta debata v nadaljevanju preselila tudi na gibanje po morju).

Motoristi so neprimerno glasnejši in lahko tudi agresivni ter namerno navijejo motor na kakih predelih gozda, ko to dopušča cesta. Tekači so s svojo čelno svetilko (če jo sploh imajo; kadar je pokrajina pobeljena s snegom, je niti ne potrebuješ) pri motenju gozda veliko manj invazivni.

Zakaj se oboje meče v isti koš? To niti malo ni jasno.

Povsem razumem zaskrbljenost varuhov gozda glede nočnega zvočnega vznemirjanja njegovih prebivalcev, a primerjati takšne in drugačne sprehajalce ter tekače z uporabo do okolja neprijaznih motornih vozil je povsem nesmiselno. Motorna vozila potrebujejo ceste, pešcu je dovolj pot.

Prepričan sem, da bi na gozdnih površinah zadoščala prepoved neustrezne uporabe motornih vozil (torej vseh vrst motorjev, pozimi pa električnih sani) v določenem časovnem intervalu, na primer med polnočjo in šesto zjutraj.

A tudi tu je po mojem mnenju treba biti previden.

Kje je meja gozda?

Statistično ima Slovenija skoraj 60 odstotkov svoje površine pokrite z gozdovi. To pomeni, da bi bila več kot polovica slovenskega ozemlja ponoči nedostopna za prebivalce. Najbrž tudi za zasebne lastnike njihovih gozdnih površin.

Nočni sprehodi po gozdu utegnejo biti pri nas kmalu stvar preteklosti.

A kje je meja gozda? Kaj se razume za gozd, v katerega je prepovedan dostop? Kaj bi bilo v tem primeru z uporabo normalnih regionalnih in lokalnih cest, mnoge med njimi, recimo v južnih koncih Slovenije, so makadamske, ki peljejo skozi gozdove? Kje je meja tega, kar je del normalnega prometa in kaj je že del bolj neposrednega vdiranja v gozd?

To so reči, ki jih je zaradi raznolikosti prepletanja gozdne narave in človekove infrastrukture skoraj nemogoče zamejiti.

Poglejmo konkreten zgled. Rožnik je ljubljanski grič, poraščen z zaokroženim samostojnim gozdom. Na zahodu ga seka asfaltirana cesta, ki pelje z Viča v Šiško. Bi se bilo po tej cesti ponoči dovoljeno voziti?

Kaj pa hoditi po delno asfaltirani poti, ki gre ob cesti, vendar še malce tesneje ob hribu in je že malo globlje v gozdu (pustimo ob strani dejstvo, da je ta gozdna pot razsvetljena z javno razsvetljavo)? Kaj pa po makadamski cesti oditi proti dolini ob griču? Bi bilo to ponoči dovoljeno? Itn.

Da ne rečem, da so med gozdovi ogromne razlike. Rožnikov gozd je precej izoliran in ni povezan v večji gozdni habitat, zato je tam divjadi verjetno precej manj. Podobno je tudi z gričem, na katerem je Ljubljanski grad. Ali pa s Šmarno goro.

Precej drugače pa je z Golovcem, ki je že del večje gozdne površine. Krim pa sploh. In tako naprej.

Vse to so dileme, ki jih najbrž ni mogoče smiselno rešiti.

Morda res le prvoaprilska šala?

Ravno sem bil pri koncu pisanja tega besedila, ko sem na spletu prebral, da okoljsko ministrstvo načrtuje ukrep za znižanje dovoljene hitrosti na avtocestah z zdajšnjih 130 kilometrov na uro na 110 kilometrov na uro, morda pa celo na 90 kilometrov na uro. Razlog: to predvideva osnutek odloka o kakovosti zraka, s tem ukrepom pa želijo izboljšati zrak in zmanjšati hrup.

Morda je prvi april letos k nam res prišel teden dni prej.