600 dni v ječi zaradi fotografiranja: pismo iz zapora v Egiptu

Njegov zločin: fotografiranje nasilnega razganjanja protesta na trgu Raba Al Adaveja avgusta 2013. Shawkan je eden od več deset novinarjev, ki so jih aretirali od 3. julija 2013, ko je bil predsednik Mohamed Morsi pregnan z oblasti. Šest jih je bilo od takrat ubitih.

To strašno pismo je Mahmoud Abou Zeid iz svoje zaporniške celice poslal organizaciji za človekove pravice Amnesty International:

Moje življenje se je zjutraj 14. avgusta 2013 za vedno spremenilo. Fotografiral sem protestnike na ulicah Kaira, ko je prišla policija in zaprla ulice. Na tisoče ljudi so nemudoma aretirali – ne le Morsijevih podpornikov, ampak tudi številne, ki so se ob nepravem času znašli na nepravem kraju.

Kot v hollywoodskem filmu Bilo je kot v hollywoodskem filmu, kot bi se znašli sredi vojne. Povsod so letele krogle, okoli nas solzivec, ogenj, policija, vojaki in tanki. Videl sem, kako je oborožena policija zavzela trg. Po tem, ko sem se policiji identificiral kot fotoreporter, so me skupaj s francoskim kolegom Louisom Jammesom in ameriškim novinarjem Mikom Giglio aretirali.

Mokhberi (policisti nižjega ranga, ki nimajo uniform) so nam zvezali roke na hrbtu s plastičnimi vezmi, ki se uporabljajo v vojni. Dva sta me pretepla. Uporabila sta pesti in celo moj lastni pas. Vzela sta mi fotoaparat, mobilni telefon, uro in druge osebne predmete. Nato so nas skupaj še z nekaterimi protestniki odpeljali na kairski štadion.

Tri dni sem bil brez hrane in vode Našo skupino so nato razbili: Jammesa in Giglio so po le dveh urah izpustili. Preostali smo preostanek dneva ostali na štadionu, pozneje so nas prepeljali na policijsko postajo. Roke sem še vedno imel tesno zvezane za hrbtom, zapestja so mi krvavela. Brazgotine so še vedno vidne. Na policijski postaji so z menoj še naprej ravnali kot s kriminalcem.

Skupaj z 39 drugimi zaporniki so me dali v čisto majhno celico, v kateri je bilo zaradi gneče zelo vroče. Nemogoče je bilo dihati, prezračevanja ni bilo. V treh dneh, kolikor sem bil pridržan, mi niso dali ničesar jesti ali piti.

Mislil sem, da bom umrl Policisti so si pripovedovali, kako nas pretepati in mučiti, da bi nam prizadejali še več bolečine. Zelo sem bil prestrašen, mislil sem, da bom umrl. Vsako uro so se vračali in me pretepali z različnimi predmeti. Mislim, da so bili to najhujši dnevi mojega življenja, boli že samo spomin nanje.

Pet policistov me je naenkrat udarjalo s pestmi in pasom ter me brcalo s škornji. Zgrudil sem se na tla, a to jih ni ustavilo. Poskusil sem zapreti oči, vendar so me po njih udarili s kovinsko zaponko pasu. Skoraj bi oslepel, vse je bilo temno. Za prizadejane rane nisem dobil medicinske oskrbe, samo pretepanje.

Po premestitvi v zapor Abu Zabal: "Nismo mogli dihati" Po treh dolgih dneh na policijski postaji so nas policisti strpali v majhen moder kombi. Z lisicami so nas v parih priklenili drug na drugega. Ko sem bil za vstop v kombi na vrsti jaz, je bil ta že poln.

Stvari so se še poslabšale, ko smo prispeli do sprednjega dvorišča zapora: policisti so zaklenili vrata kombija in nas v močni vročini egiptovskega sonca v njem sedem ur pustili brez vode, hrane ali svežega zraka.

V kombiju so v opoldanski vročini zaporniki dosegli kritično točko: mnogim se je bledlo, nekateri so drugim puščali sporočila za svojce, če bi umrli. Na dvorišču je bilo okoli 15 kombijev in trajalo je kar nekaj časa, da so vsakega od njih izpraznili – naš je bil na vrsti tretji.

Zaradi visoke temperature in slabega prezračevanja v kombiju nismo mogli dihati. Vsi smo čakali na smrt. Glede na to, kako so z mano ravnali, sem imel občutek, da so me ugrabili, ne aretirali.

37 zapornikov je umrlo V kombiju za našim je 37 zapornikov umrlo. Slišal sem jih kričati, ko je policija v notranjost kombija izstrelila solzivec, in videl izraze na obrazih ljudi v našem kombiju. Mnogi smo se počutili izgubljene, nezmožne pomagati. Ulegli smo se, nesposobni vdihovati. Ko sem poslušal zapornike okoli sebe, ki so hlastali za zrakom in molili, sem se počutil, kot bi umiral. Po sedmih urah mučenja je policija odprla železna vrata v zapor. V zapor Tora so me premestili štiri mesece pozneje, v priporu me v predkazenskem postopku zaradi fotografiranja zadržujejo že 600 dni.

"Naše dostojanstvo je ostalo pred vrati zapora" Zapor Tora je kot pokopališče: spim na trdih tleh iz ploščic, vse moje imetje visi na žeblju, zabitem v steno nad tanko vzmetnico. V majhni 'kuhinji' si pripravljamo hrano: imamo kuhalno ploščo, ki jo pozimi uporabljamo tudi za ogrevanje. 'Kuhinja' je zraven stranišča na počep, ki je v bistvu le luknja v betonskih tleh. Prostora ločuje obešena odeja, ki skuša zagotavljati občutek zasebnosti. Naše dostojanstvo je ostalo pred vrati zapora.

Celico, ki meri tri krat štiri metre, si delim z 12 političnimi zaporniki. Po več tednov skupaj nimamo dostopa do dnevne svetlobe ali svežega zraka.

Pripor mi podaljšujejo že vse od aretacije pred 600 dnevi. Niso me obtožili kakšnega zločina, zaprt sem brez kakršnekoli preiskave teh izmišljenih obtožb.

Sem fotoreporter, ne kriminalec. Neomejeno pridržanje je psihično nevzdržno, niti živali ne bi preživele v teh pogojih."

Organizacija za človekove pravice Amnesty International si prizadeva za takojšnjo in brezpogojno izpustitev Mahmouda Aboua Zeida, saj ga dojema za zapornika vesti, priprtega izključno zaradi njegovega novinarskega dela.