To je aerodinamični dragulj nekdanje Češkoslovaške

Ko je velika gospodarska kriza oziroma velika depresija udarila ob koncu 1929, so pri Tatri ravno začenjali z razvojem naslednika izredno uspešnega modela T12. Pri razvoju sta sodelovala Hans Ledwinka in Paul Jaray, ki je sodeloval pri projektu kot glavni svetovalec za zunanjo obliko. Pri Tatri so želeli z novim modelom pospešiti in dvigniti prodajne številke, zato sta se ekipi pridružila še Erich Ledwinka, sin Hansa in Erich Übelacker. Delo na razvoju modela s kodnim imenom V570 se je lahko pričelo.

Dve razvojni smeri

Sredi razvojne faze se je projekt razdelil na dva dela. Konzervativni pogled je vodil k razvoju modela T 57, ki je bil izdelan na prej poznanemu Tatrinemu pogonskemu sklopu, a pri izdelavi niso upoštevali rešitev predlaganih s trani Jaraya. Ekipa je prišla na idejo, da bi izdelali ločeno serijo avtomobilov, ki bi bila aerodinamična in bi sledila načelom izboljšane aerodinamike.

V 1930 je Ledwinka verjel, da razvoj tehnologije omogoča izdelavo aerodinamično čudovitih avtomobilov, ki lahko brez težav dosežejo višje hitrosti. Ultimativni cilj je bilo izdelati avto, ki bi zlahka dosegel hitrost 160 kilometrov na uro in bil pri tem varen, tih in učinkovit. Ekipa je dobila dovoljenje Tatre. Izdelati so morali večjo limuzino, njen videz in zmogljivosti pa so morali očarati predvsem zahodne Evropejce.

Reklama za Tatrin model 77. Foto: Thomas Hilmes/Wikimedia Commons

Avto, ki je pretresel avtomobilski trg

Leta 1933 je tako nastal prvi prototip z zračno hlajenim motorjem in menjalnikom zadaj, a je bil zaradi prevelike teže zadaj Erich Übelacker pred prototipom tatra 77a. Foto: Thomas Hilmes/Wikimedia Commons nestabilen. Kasneje so uporabili nov lažji osemvaljni zračno hlajeni motor in nastala je osnova za model T 77.

Leta 1934 je tako nastala tatra 77 - luksuzni avtomobil z zračno hlajenim osemvaljnim V-motorjem. Izdelovali so ga v dveh serijah od 1934 do 1938, obenem pa je postal eden prvih serijsko izdelanih avtomobilov s karoserijo zasnovana na podlagi aerodinamičnega znanja in preizkušena v zračnem predoru. Zasnova karoserije temelji predvsem na idejah in ugotovitvah madžarskega inženirja in aerodinamika Jaraya. Videz T 77 je na avtomobilskem trgu je povzročil pravo senzacijo.

Poganjal ga je 2,97-litrski zračno hlajeni osemvaljni motor s kompresijskim razmerjem 5,3:1, odmično gredjo nad glavo in močjo 60 KM (44 kW) pri 3.500 vrtljajih na minuto.. Moč se je na kolesa prenašala z delno sinhroniziranim štiristopenjskim menjalnikom. Deli telesa motorja in menjalnika so izdelani iz magnezijeve zlitine. Zahteva po majhni sprednji površini je omejevala višino avtomobila, kar pa je zahtevalo uporabo ravnih tal. To je privedlo do namestitve motorja v zadnji del avtomobila, tik nad pogonsko osjo. Po tem ni bil potreben talni predor s pogonsko gredjo in izpušnimi cevmi, kar je prispevalo k zmanjšanju teže.

Sprednji del avtomobila je imel v bistvu pravokoten prerez in je bil zaobljen vse do tal. Sprednji odbijač je pokrival zaobljene blatnike, spodnje polovice žarometov pa so bile vgrajene v pokrov motorja. Zadnji del avtomobila je imel neprekinjeno poševno obliko in ga je delila navpična rebra, ki se je začela na zadnjem koncu strehe in končala skoraj na zadnjem koncu avtomobila. Zadnja kolesa so imela aerodinamične pokrove. Kljuke vrat so bile vgrajene v oblogo vrat, iz katerih so štrleli le tečaji vrat. Avto ni imel zadnjega stekla, zato je bila vidljivost zadaj omejena na tisto, kar je bilo mogoče zaznati skozi reže v pločevini.