Na tem križišču bi padel na izpitni vožnji: vas zanima, zakaj? #video

Po 20 letih spet z učiteljem vožnje na sovozniškem sedežu. Foto: David Šavli Vozniški izpit sem opravljal pred več kot 20 leti, ko doma v Idriji nismo imeli niti enega samega semaforja in mi ni bilo treba v vseh 18 urah v avtošoli niti enkrat zapeljati skozi krožišče. Šolski avtomobil je bil renault clio prve generacije, seveda tak z ročnim menjalnikom in brez kakršnekoli pomoči elektronike.

Od takrat pa do danes je avtomobilska tehnika doživela kvantni preskok, enako pa tudi gostota prometnih tokov in obremenitev cest v Sloveniji. V vseh teh letih zbledi marsikatero bolj podrobno znanje o prometnih predpisih. Saj jih poznamo, toda tako globoko v podzavesti,  da če je treba v sekundi odgovoriti na bolj zapleteno teoretično vprašanje, se lahko zaplete. Za menoj je zagotovo več kot pol milijona prevoženih kilometrov in iz dneva v dan se po cestah vozim rutinsko.

Avtomoto Slovenski voznik, ki kupi varen avtomobil: kazen ali nagrada? #video

Je dobro vsakih nekaj let opraviti hipotetično izpitno vožnjo?

Kaj pa če v okviru projekta Zavarovalnice Triglav, ki spodbuja vnovični preizkus opravljanja vozniškega izpita, na sovoznikov sedež sprejmem čisto pravega inštruktorja vožnje? Da se zapeljeva po Ljubljani, da me preizkusi na kakšni klasični pasti in da vidim, ali bi v času prepolnih slovenskih cest, mnogih vozniških skrajnosti in občasno tudi neprikrite cestne agresije, še opravil vozniški izpit?

In takoj priznam: ne, ni mi uspelo.

Težav ni bilo z vožnjo skozi tripasovno krožišče, prav tako ne z ustreznim vključevanjem na avtocesto, opazovanjem pešcev in kolesarjev, spoštovanjem varnostne razdalje in podobno. Foto: David Šavli

Z desne se je vozišču priključila še ena cesta. Če bi se od tam pripeljal avtomobil, bi imel prednost on. V mojem primeru avtomobila sicer ni bilo, a moje oči so bile, po Pungertnikovi oceni, usmerjene preveč naprej. Foto: Gregor Pavšič Desno pravilo na križišču, kjer drugih vozil sicer ni bilo

Zgodilo se je sicer na povsem osamljenem delu ceste na ljubljanskem Rudniku, kjer daleč naokoli ni bilo nobenega drugega udeleženca v prometu. Je pa bil to primer, ki odpira marsikatere iztočnice. Tako o vozniški osredotočenosti kot tudi o pomanjkljivi prometni infrastrukturi.

»Kaj pa desno pravilo?« me je opozoril Manuel Pungertnik (vodja šole vožnje AMZS), ko sem peljal po ravni cesti proti križišču. Z desne se je vozišču priključila še ena cesta. Če bi se od tam pripeljal avtomobil, bi imel prednost on. V mojem primeru avtomobila sicer ni bilo, a moje oči so bile, po Pungertnikovi oceni, usmerjene preveč naprej. Z delom očesa bi moral bolj izrazito preveriti, ali je cesta na desni prosta.

»Ne bi bilo treba povsem ustaviti, temveč bolje paziti na morebitno vozilo na tej cesti. Res je, tudi prometne oznake bi na take primere lahko opozarjale. Tovrstnih situacij ni tako veliko. Mlade voznike učimo desnega pravila, a istočasno mnoga križišča urejamo tako, da prednostna cesta zavija levo. Predvsem mlajši vozniki se lahko zmedejo,« mi je pozneje razložil.

Skozi krožišča, mimo kolesarskih stez in prek železniških tirov

Težav ni bilo z vožnjo skozi tripasovno krožišče, prav tako ne z ustreznim vključevanjem na avtocesto, opazovanjem pešcev in kolesarjev, spoštovanjem varnostne razdalje in podobno. Zalomilo pa se je med rutinskim prečkanjem sicer zavarovanega železniškega prehoda, kjer sem, po Pungertnikovi oceni, preveč zaupal dvignjenim zapornicam in čez tire zapeljal brez pogleda na tire levo in desno.

Priznam tudi tole. Med 40-minutno vožnjo po Ljubljani sem se nekajkrat ujel v položaj, ko nisem bil prepričan o trenutni omejitvi hitrosti. Pogosto se spreminjajo, oznake bi bile lahko tudi tu boljše. Pomaga pa na primer sistem za prepoznavanje prometnih znakov. Ta sicer tudi ni povsem stoodstoten, lahko pa je vozniku v pomoč.

Bi tudi vi na sovozniški sprejeli učitelja vožnje in vsaj hiipotetično ponovili izpitno vožnjo? Foto: David Šavli

Foto: David Šavli

Je lahko voznik, ki dosledno spoštuje omejitve hitrosti in varnostno razdaljo, celo moteči dejavnik?

Na enem od izvozov z avtoceste, ko cesta zavije navzdol in je omejitev hitrosti nenadoma le 40 kilometrov na uro, sem namenoma peljal nekaj deset metrov nekoliko hitreje. Če bi res nenadoma upočasnil, bi se bal naleta vozil za seboj.

V praksi je namreč voznik, ki strogo spoštuje vsa prometna pravila, na cesti pogosto moteč dejavnik. To seveda ni dobro, je pa žal resnično. Najbolj se to odraža na področju zakonske varnostne razdalje dveh sekund, ki jo je na avtocesti ali hitri cesti zelo težko spoštovati. Kdor bi jo, bi ga v praksi po desni najverjetneje prehitel drug voznik in se vrinil predenj. Z varnostno razdaljo  ene sekunde še gre. Zakonskih določil navsezadnje ne spoštujejo niti radarski tempomati, ki dovoljujejo krajšo varnostno razdaljo.

»Vsaj pri hitrosti smo si žal tudi vozniki kar naredili neko mejo dodatnih 10 odstotkov, kolikor vozimo še nad omejitvijo hitrosti. Res je, tudi merilniki hitrosti v avtomobilu niso povsem natančni. Toda ker večina razmišlja prav tako, da bomo s strogim spoštovanjem omejitve postali ovira v prometu, se nato vozimo prehitro,« je povedal Pungertnik.

Ob prometnih konicah na plan tudi prometni ekscesi in agresivnost

Najina vožnja je potekala sredi dopoldneva, torej izven glavnih prometnih konic. Zato okrog naju ni bilo omembe vrednih prometnih prekrškov, prav tako ne ekscesov ali vozniške agresivnosti.

Povsem drugače bi bilo najbrž nekaj ur pozneje, ko bi se z avtomobili več deset tisoč Slovencev odpravilo nazaj domov. Na ljubljanski obvoznici se velika večina (pohvalno, op. p.) sicer pelje lepo v koloni, a vsak dan je mogoče opaziti voznika, ki »zaspi« in ne sledi prometnemu toku, in tudi voznika, ki vijuga med pasovi, in žal tudi primere, ko nekdo enostavno pozabi na vse zavore in se mimo zastoja odpelje po odstavnem pasu.

Zakaj je toliko voznikov pozabilo na smernik?

Ko sva s Pungertnikom čakala na zeleno luč na semaforju, sva se pogovarjala o osnovah prometne kulture. Zdi se mi, da Slovenci v povprečju nismo slabi vozniki in da bistveno ne zaostajamo za vozniki iz primerljivih držav. Dobro je opozarjati na pomen vsakodnevne vozniške zbranosti, izobraževanja in tudi vzgajanja novih voznikov.

Zmoti pa dejstvo, kako pogosto slovenski vozniki »pozabijo« vklopiti smernik. Pa ne le takrat, ko peljejo skozi križišče po prednostni cesti, temveč tudi ob drugih premikih.

»Mnogi zmotno mislijo, da med vožnjo po prednostni cesti ni treba vklopiti smernika. To ni res. Smernik vklopimo vsakič, ko menjamo smer. Zakon je jasen,« poudarja Pungertnik.