Kolumna: Več praviloma ni manj

Problem ni samo z merili, marveč že s samim metrom. Vsaj v Evropi. Meter je leta 1791 določila Francoska akademija znanosti (Académie des sciences) kot eno desetmilijoninko razdalje med Zemljinim polom in ekvatorjem, potegnjene po poldnevniku skozi Pariz. Ker v Angliji ni Pariza in ker je do Londona nekaj 'metrov' morskega kanala, se je meter na poti ustavil. Čeprav je bilo že takrat jasno, da francoski znanstveniki vodijo za celo dolžino, si Britanci še danes raje merijo čevlje in palce, kot pa bi se sprijaznili z bistveno bolj logičnimi kontinentalnimi enotami.

Saj ni važno, če je slabše, samo, da je naše, pa je stavek, ki ga razumemo tudi pri nas – vsaj, ko govorimo o prevzemanju in razumevanju meril, ki urejajo prometno evropsko mobilnost. Slovenska politika in njen uradniški kapital - vsaj tisti del, ki pokriva področje avtomobilskega prometa -, sta pri spremljanju bruseljske debate o tem, kaj so minimalni standardi in komu so namenjeni, evropsko merilo razumela narobe, predvsem pa v enoti palcev in ne metrov. Zgrešila sta bistvo postavitve enotnih meril v prostoru, ki je tako zelo različen, da je treba, če hočemo postaviti enotna merila, ta prilagajati najnižjim vrednostim. Pahorjanstvo, uveljavljen evropski termin za gibanje, ki išče kompromise tudi tam, kjer jih ni treba, je pri tem očitno močno dejavno.

Povedano drugače, če evropski poslanci (parlament) potrdijo direktive in uredbe, ki neko reč v našem skupnem prostoru postavijo kot merilo, postavijo vrednost, pod katero se naj ne bi šlo. Ta vrednost je običajno taka, da jo lahko (vsaj v določenem času) doseže tudi tista država članica, ki ima področje, ki ga ureja posamezna uredba, najslabše urejeno. Na tak način bi, vsaj taka je ideja, celoten evropski prostor rasel v svetovno gospodarsko in še kakšno velesilo. Tu pa se našim zatakne.

Zgodi se namreč, da imamo kakšno reč v Sloveniji urejeno celo precej bolje kot v večini drugih držav članic. Skoraj neverjetno se zdi, a je res, da se kaj takega najde tudi na področja prometa. Očitno gre za ostanke minulih časov, ki so bili v nekaterih pogledih že davno nadpovprečno evropski. Ko naši uradniki signal in merilo, ki ga dobijo po mailu iz Bruslja, pretvorijo v domačo zakonodajo, se v teh primerih zgodi, da kakšen standard znižajo na minimalno vrednost, čeprav je bil do tedaj visok in se je pri nas v praksi že izkazal. Evropski "minimum" tako za nas ni prehodni cilj, kot za tiste, ki ga še ne dosegajo, ampak meja, ki je ne smemo preseči.

V izogib klasični kritiki države, politikov in uradnikov raje poglejmo, kakšne kompromise sklepamo v nevladnem in nepolitičnem sektorju, kadar sami presežemo meje domačega praga. Organizacija FIA (Fédération Internationale de l'Automobile) je bila ustanovljena leta 1904 v Parizu in je neprofitna organizacija, v kateri so združeni avtoklubi iz 132 držav in petih kontinentov in ima kar 100 milijonov članov. Tudi v evropskem merilu smo močni, saj je članov znotraj evropskih klubov prek 40 milijonov. Merila gor ali dol, 40 milijonov je veliko. Dovolj, da nas v Bruslju jemljejo resno. Ko želimo, na primer, govoriti s kakšnim komisarjem, se to zgodi. V Bruslju imamo lobiste, pisarno, različne komisije, strokovnjake itd. In ker nismo ne politiki, ne državni ali multikorporacijski uradniki, ampak predvsem avtomobilisti, ki želimo ščititi interes istomislečih, se zdi, da se bomo med sabo hitro in dobro razumeli. Pa ni vedno tako. Anglež, denimo, ki sedi zraven mene, prijeten možakar in velik ljubitelj počitka na podeželju, že dve leti ne popušča in išče razloge in razlage, da zakon o dnevnih lučeh DRL (daytime running lamp), ne bi bil več v veljavi. Pa gre za stvar, ki je že več kot deset let v veljavi in ne rabi nobene razlage več. Tem za razhajanje je še veliko: od omenjenih luči do novih meri za izpuste, vrednosti za ocene trkov vozil, sprememb evropskega normnega cikla za merjenje porabe, enotnih servisnih storitev in tako dalje do, na primer, spolitiziranih vprašanj o tem, kakšne naj bodo kje vinjete ali elektronsko cestninjenje.

Pozornost naj tokrat ne bo problem, ampak način reševanja. Mešanica vseh, ki sedimo v bruseljski tehnični skupini FIA, je sicer manj zmešana od tiste, ki zaseda prostore v evropskem parlamentu, a je druščina nacionalno dovolj pisana, da lahko potegnemo vzporednico. Nekateri prihajajo iz klubov, ki imajo po več milijonov članov, drugi jih imamo dobrih 100.000, eni imajo v svojih državah močne proizvajalce avtomobilov, ki jih, hočemo nočemo, ne napadajo na enak način kot tisti, ki v tem pogledu nimajo nikakršnih obremenitev, eni živijo predvsem od turizma in jih druge teme posebej ne zanimajo… Slika je torej dovolj jasna, da tole, kar povem zdaj, ne izzveni preveč patetično. Pri vsakem problemu, pa nanj bodo pogledi nanj še tako različni, je rešitev v »našem Bruslju« lažje iskati, saj se ob najbolj vroči debati vedno vrnemo na izhodišče. Vprašamo se, kaj je dobro zame - pri vožnji po Evropi in ne samo po eni državi! Slednje od vseh nas, tudi naših članov, zahteva razširitev zornega kota z domačega na evropski prostor.

Avtomobilisti to zagotovo najbolje razumemo. Škoda, da med politiki in uradniki na ministrstvih, ki urejajo ta področja, ni več pristnih avtomobilistov, ki bi se več vozili po različnih evropskih cestah, saj bi tako hitro razumeli, zakaj minimalni standard ni cilj, ampak zgolj dno, pod katero se na sme zdrkniti. Vožnja po skandinavskih cestah, postanek na urejenem počivališču v Franciji ali Nemčiji, učinkovita pravna zaščita, logična urejenost prometne signalizacije, razsvetljena križišča in tisoč drugih stvari na poti po različnih poteh bi jih nemara prepričalo, da se velja ozirati po maksimalnih standardih in ne po minimalnih.