Vožnja na sovoznikovem sedežu snežnega pluga

"Čez pol ure bo snežilo!"

Nedelja. Na nebu visijo težki oblaki in dajejo slutiti, da se bo popoldne nekaj dogajalo. Ob dvanajstih govorim z dežurnim delavcem pri zimski službi Cestnega podjetja Kranj. Pravi, da bo okrog pol enih začelo snežiti in naj se pripravim na akcijo. Kot bi bile naročene, se ob napovedani uri z neba začnejo spuščati prve snežinke. Usedem se v avto in se napotim na sedež podjetja, kjer je kot v mravljišču. Vozniki tovornjakov prihajajo z vseh koncev in krajev, vedoč, da je njihovega vikenda konec in da jih čakajo dolgi, stresni kilometri po zasneženih cestah, polnih avtomobilov, robnikov, ograj, slabo nameščenih pokrovov jaškov in podobnih ovir. Vožnja s plugom pač ni običajna vožnja s tovornjakom, ampak zahteva veliko izkušenj, znanja in mirnih živcev.

Hiter odziv

V pisarni dežurnega delavca delijo zadnje napotke za vožnjo in tovornjake razporejajo na različne trase. Vsak voznik dobi vse potrebne podatke: zunanjo temperaturo, količino snega, morebitne ovire na cesti, kakšno mešanico soli in peska ima na tovornjaku in podobno. Da je vse skupaj zelo utečeno, pove že podatek, da so prvi tovornjaki na odhod pripravljeni že po slabih dvajsetih minutah od trenutka, ko je dežurni poklical voznike "v akcijo". Mnogi vozniki imajo vse skupaj že toliko v krvi, da ob prvih snežinkah (ali pa tudi prej) kar sami od sebe pridejo na delovno mesto in pripravijo svoj tovornjak na odhod.

Napoved se je uresničila

Vozniki drug za drugim zapuščajo pisarno, v kateri pa se iz minute v minuto povečuje napetost. Telefon zvoni vedno pogosteje, postaja CB na mizi ne utihne niti za minutko, radarska slika na monitorju in pogled skozi okno pa govorita samo eno: sneg, sneg in še več snega. Napovedi vremenoslovcev so se uresničile in Slovenijo zajema močno sneženje.

Proti Jezerskem

Nekaj pred eno se na pot podava tudi midva z voznikom Darkom Kokaljem. Zapeljeva na glavno cesto in se usmeriva proti mejnemu prehodu Jezersko. Za zdaj so ceste še skoraj kopne (prekriva jih le rahla tančica iz snega), a glede na moč sneženja je vsakomur jasno, da bo kaj kmalu tančico zamenjala odeja. V dvajsetih minutah prispeva v Kokro, kjer se začne njegov "teren". Za trenutek se ustaviva, da se zadosti papirnatim (birokratskim) obveznostim, potem pa se iveco s plugom na nosu zažene proti mejnemu prehodu, oddaljenemu slabih petindvajset kilometrov.

Prekaljen maček

Darko Kokalj že več kot dve desetletji skrbi za prevoznost ceste, ki od Preddvora oziroma vasi Kokra pelje proti mejnemu prehodu Jezersko. Cesta je speljana ob strugi reke Kokre in je polna nepreglednih ovinkov, ozkih grl, mostov in s skalovjem, segajočim vse do cestišča. Poleti je pravi raj za motoriste, pozimi pa zna biti vsaj neprijetna, če ne že nevarna. Tudi gospod Kokalj je že izkusil njeno temnejšo stran. S svojim tovornjakom je bil namreč pred leti za več ur ujet med dva snežna plazova, ki sta pred in za njim popolnoma zasula cesto.

Vsako noč na cesti

"Za nas ni praznikov," pravi. Delo v zimski službi pomeni, da vsak dan ob treh zjutraj sede v svoj tovornjak in se odpelje preverit stanje na cesti. Če je cesta suha, se vrne domov, sicer pa je na vrsti posipavanje, ob sneženju pa seveda tudi pluženje. "Do prvega jutranjega avtobusa mora biti vse narejeno," še doda. Je pa večurno sedenje za volanom (še posebej ponoči) precej stresno in naporno. Zasnežena pokrajina je precej monotona, delo utrujajoče, pritisk (da mora biti vse po hitrem postopku očiščeno) pa velik.

Tehnika pomaga

Včasih je bilo še huje. Danes so vsaj opremljeni s tehniko, ki omogoča lažje delo. Plug se upravlja s pomočjo hidravlike, kabina je primerno ogrevana, ogledala so električno premična. Nekateri tovornjaki so opremljeni še s samodejnim posipalcem, nadzornimi kamerami in podobnim. Naju je naokrog prevažal iveco trakker 4x4, ki se s pogonom na obeh oseh in relativno kompaktnimi merami odlično obnese na zavitih gorskih cestah. Tovornjak poleti naokrog prevaža asfalt, pozimi pa mešanico peska in soli, ki jo je treba na vsakih osem kilometrov ročno vsuti v posipalec, saj tovornjak ni opremljen s tekočim trakom, ki bi to naredil samodejno.

Avstrijci pa nič

Okrog pol treh prispeva na državno mejo. Zapeljeva na avstrijsko stran, kjer gospod Darko na parkirišču obrne svoj tovornjak. Takoj opazim, da cesta na avstrijski strani ni splužena. Prekaljeni maček na voznikovem sedežu se samo zareži in mi pove, da je cesta plužena in posipana (s soljo) šele od Železne Kaplje naprej. Prej jo le občasno splužijo in posujejo s peskom, saj so tako ali tako obvezne snežne verige.

Nergači so vedno in povsod

Pa smo tam. Pri nas bi pa po mišljenju marsikaterega voznika morali ceste ne samo plužiti, najbolje bi bilo, da bi na tovornjake namestili še ogromne sušilce, ki bi cesto popolnoma osušili. Imamo zakon, ki zapoveduje zimsko opremo po petnajstem novembru, imamo (naj bi imeli) pamet, ki nam narekuje previdno vožnjo v težkih zimskih razmerah … a vedno se najde nekdo, ki bo za svojo nezgodo krivil zimsko službo. Dokler ne bo imela vsaka krajevna skupnost vsaj dva tovornjaka s snežnim plugom, bomo morali potrpeti in v zimskem času svojo vožnjo prilagoditi razmeram na cesti. Nergači bodo pa vedno obstajali, za njih bodo mediji še naprej pisali naslove, kot jih omenjam v uvodu ...