NK Olimpija
UEFA liga prvakov
Petek, 28. 8. 2026, 4.00
16 ur, 40 minut
Komentar
Celjani, poglejte Olimpijo: opozorilo je prišlo iz Trbovelj
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,69
V sredo so bili na delu nogometaši Celja in Olimpije. Dva poraza, dve plati slovenskega nogometa.
V sredo sta bili na delu ekipi, ki sta si med seboj razdelili zadnje štiri naslove državnih prvakov v Sloveniji. Celje je na novi zgodovinski tekmi pred polnimi tribunami izzvalo bratislavski Slovan v boju za elitno ligo prvakov, Olimpija pa je v prvem krogu slovenskega pokala gostovala pri Rudarju, tretjeligašu iz Trbovelj. Nogometaši enega kluba so lahko zelenico kljub porazu zapustili z dvignjeno glavo, nogometaši drugega bi se lahko na njej (če ne bi bila umetna) od sramu pogreznili v zemljo, hrbet so jim obrnili tudi najbolj zvesti navijači.
Poraz se od poraza razlikuje, pravi ena najbolj zguljenih fraz, ki jih v svetu nogometa slišimo tako pogosto, da jih velikokrat tudi preslišimo in spregledamo. Bolj ekstremnega, bolj plastičnega primera, da se poraz od poraza dejansko razlikuje, bi se težko domislili, če bi sestavljali učbenik oziroma slovar tovrstnih fraz.
Oba sta bila minimalna, oba sta bila usodna, pomenila sta konec neke zgodbe. Pa okoliščine ne bi mogle biti bolj različne. Vzporednice se končajo nekje pri dobro zapolnjenih tribunah in navijaškem vzdušju.
S spoštovanjem do vsega, kar je na evropskem odru znova uspelo Celjanom, začnimo z večernim spektaklom v knežjem mestu. Takšnega na stadionu Z'dežele še ni bilo. Na njem še nikoli ni zadonela himna lige prvakov, na njem evropska nogometna elita še nikoli ni bila tako blizu, nikoli na dosegu roke oziroma bolje, postavljene noge.
Težko jim je karkoli očitati
Med 11.500 gledalci, kolikor se jih je zbralo na celjskih tribunah, najbrž ni bilo para oči, ki žoge v 90. minuti ni že videl v mreži Slovana. Zadetka, s katerim bi Celjani uresničili svoje sanje in na četrtkovem žrebu spoznali velika imena nasprotnikov v ligi prvakov, ni bilo. Armandas Kučys sanjske priložnosti ni uspel realizirati, približno četrt ure kasneje pa je namesto delirija med domačimi navijači od navdušenja eksplodiralo med Slovaki.
Celjani so obžalovali zapravljene priložnosti.
Da nogometni bogovi tokrat niso bili na njihovi strani, je po bolečem razpletu ugotavljal Vitor Campelos. Vsaj toliko kot (ne)naklonjenost nogometnih bogov je bila tokrat kriva tudi neučinkovitost njegovih napadalcev, a je grofom po tej predstavi težko karkoli očitati.
Razumeti opozorilo iz Trbovelj
Če so bili bogovi tokrat na nasprotnem bregu, so Celjanom vsekakor stali ob strani v letošnjem žrebu, tudi ob določenih situacijah tesnih dvobojev z Egnatio in Araratom. Toda njihovo pomoč je bilo treba izzvati in izkoristiti. Kljub ugodnim parom so slovenske prvake mnogi odpisovali že pred prvimi evropskimi izzivi.
Vitor Campelos je pripravil načrt, ki je Slovanu povzročal ogromno preglavic.
Campelos je poslušal kritike na račun neprepričljivih predstav, poletni novinci so bili (upravičeno) pod drobnogledom, ko jim ni takoj uspelo skočiti v velike čevlje predhodnikov. Toda grofje so pod vodstvom portugalskega stratega rasli iz tekme v tekmo. Z vsako je bilo kritik manj, najboljše pa so prihranili za play-off kvalifikacij za ligo prvakov.
V njem so skozi 210 minut nogometne igre pokazali, da za Slovan niso le dostojen tekmec, temveč da lahko ekipo finančno precej zmogljivejšega slovaškega kluba nadigrajo, stisnejo v kot. V sredo so bili gostje iz Bratislave zreli za poraz, Celje pa je bilo zrelo za mesto v ligi prvakov, a se bodo morali v mestu ob Savinji za zdaj "zadovoljiti" z ligo Europa.
Za Celje bo tudi ta zgodovinska, v njej pa bi utegnili grofi, kot je po tekmi napovedal tudi kapetan Slovana Andraž Šporar, marsikomu povzročati težave. A za kaj takšnega v knežjem mestu ne bo prostora za spanje na lovorikah, ambicioznost celjskega projekta se zdaj, ko so se ustavili na pragu raja in izstopili nadstropje nižje, ne sme končati. Bajnega zaslužka za uvrstitev med evropsko elito ne bo, kljub temu pa bo celjske blagajne napolnila že do tega trenutka izdatna finančna injekcija.
Kaj se lahko zgodi, če vsebina takšne injekcije v veliki meri ni ponovno vbrizgana v kritično strukturo kluba? Kako strm je lahko padec ob miselnosti, da je vsak soustvarjalec največjih uspehov kluba nadomestljiv in da je mogoče biti konkurenčen tudi z minimalnimi vložki? Opozorilo je pozno popoldne prišlo iz Trbovelj.
Novo dno ljubljanskega kaosa
Če je Armandas Kučys zapravil sanjsko priložnost, je to, kar je uspelo na pokalnem obračunu Olimpije in trboveljskega Rudarja zapraviti Alexu Tammu in Marvinu Cuniju, težko opisati z besedami. Trbovlje slavijo vratarja Jasima Mujkanovića, za njim je tekma kariere, a z vsem spoštovanjem do pripadnosti in nepopustljivosti, ki so jo Trboveljčani z njim na čelu pokazali pred približno 1.500 gledalci, za zmago proti Olimpiji ne bi smela zadostovati niti sanjska predstava kakšnega precej bolj znanega vratarskega imena.
Ne bi smela, a (v) Olimpiji se dogaja marsikaj, kar se ne bi smelo. Ambiciozno zastavljeni cilji o dolgoročnem razvoju in organski rasti, obljube o najboljši, najbolj zdravi in najbolje organizirani Olimpiji bi danes zveneli komično, če se nam iz sočutja do ljubljanskih navijačev ne bi zdeli predvsem žalostni.
Po osvojeni dvojni kroni v sezoni 2022/23 so zeleno-beli iz pokala najprej izpadli proti Kopru in Celju, lani proti Brinju Grosuplju, drugoligašu, ki je kasneje postal prvoligaš in se prebil vse do finala pokala, kar danes niti ne deluje kot katastrofa. Danes ima Olimpija, s štirimi naslovi v zadnjih 11 sezonah najuspešnejši slovenski klub po koncu mariborske prevlade, težave s tretjeligaši. Ob takšnem trendu bodo na ugoden žreb v prihodnji sezoni stiskali pesti že četrtoligaši ...
Sprenevedanje ne pozna meja
Vodstvo Olimpije je že nekaj časa na udaru, polom v Trbovljah utegne vojno z navijači še podžgati.
Šalo na stran, ljubljanski kaos je dosegel novo dno. Napovedati, da bo za to nekdo moral odgovarjati še kdo drug kot trenerski štabi in v manjši meri nogometaši, bi bilo naivno. Adam Delius in Igor Barišić sta že zdavnaj zavzela stališče, da je vsakdo nadomestljiv. Da ni nikogar, ki bi si za svoj prispevek zaslužil nekoliko globlji pogled v denarnico, tudi spregled kakšne dodatne muhe.
V zadnjih letih so odhajali glavni tvorci velikih uspehov zadnjih sezon, ki po mnenju odgovornih niso bili upravičeni do izdatnejšega finančnega nadomestila za svoj prispevek. Ker naj bi se po njihovem mnenju na nogometni tržnici v vsakem trenutku ponujale povsem enakovredne, a ugodnejše, sprejemljivejše zamenjave. V zmajevem gnezdu že nekaj časa ugotavljajo, da ni tako, a sprenevedanje za zdaj ne pozna meja.
Ruski investitorji v Celju so do te točke že večkrat dokazali, da jim ni težko razpreti mošnjička, ko je to potrebno, a potop konkurence velja imeti v mislih kot opozorilo. Ne trdimo, da je celjski projekt popoln in brez pomanjkljivosti, navsezadnje je bila tudi kakšna od medijskih kritik, ki so kdaj zmotile prvega moža grofov Valerija Kolotila, utemeljena in upravičena. Zagotovo pa bi bila brez tega projekta današnja realnost slovenskega klubskega nogometa precej klavrna.
K sreči med razočaranimi Ljubljančani v Trbovljah ni bilo koga, ki bi se poslužil tiste, da je žoga okrogla. Ali pa tiste, da danes ni slabih ekip. Se pa poraz od poraza vsekakor razlikuje.
