Tadej Golob: Svojo knjigo bi rad videl v izložbi knjigarne na frankfurtskem letališču #intervju

Tadej Golob, pisatelj, novinar, urednik, kolumnist, alpinist, pa seveda oče in mož, čuti, da ima s kriminalnim romanom Jezero v rokah material, s katerim lahko nagovarja širše množice. Računa na prodor v tujino, zato pa bo potreben angleški prevod. Zanimivo, zgodbo romana je umestil v okolico Bohinjskega jezera, ki ga je mojstrica krimi romana Agatha Christe pred pol stoletja, ko je obiskala kraj, kjer ima dež mlade, označila kot "preveč čudovitega za umor."

1 / 9

Foto: Vid Ponikvar

2 / 9

Foto: Vid Ponikvar

3 / 9

Foto: Vid Ponikvar

4 / 9

Foto: Vid Ponikvar

5 / 9

Foto: Vid Ponikvar

6 / 9

Foto: Vid Ponikvar

7 / 9

Foto: Vid Ponikvar

8 / 9

Foto: Vid Ponikvar

9 / 9

Foto: Vid Ponikvar


"Moj  cilj je, da bi nekega dne lahko živel od pisanja." "Moj cilj je, da bi nekega dne lahko živel od pisanja." Foto: Vid Ponikvar V življenjepisu Tadeja Goloba se je znašlo že marsikaj. Odmevni in obsežni intervjuji v reviji Playboy, kolumne, alpinistični zapisi in dosežki, kamor spada tudi vzpon na najvišji vrh sveta, Everest, ter z njim povezna knjiga Z Everesta, v kateri je popisal smučarski podvig Dava Karničarja.

Golob je napisal pet leposlovnih del, od tega dva mladinska romana, in več biografij. 49-letnik iz Lenarta v Slovenskih goricah, ki si je z družino dom ustvaril v Ljubljani, je opisal življenje košarkarja Petra Vilfana in Gorana Dragića, glasbenika Zorana Predina, trenutno pa pripravlja biografijo igralke Milene Zupančič.

Za svoj romaneskni prvenec Svinjske nogice je dobil kresnika, za kriminalko Jezero, ki si s poskočnimi koraki utira pot med slovensko bralsko javnost, pa je bil deležen nominacije. A bolj kot to šteje izposoja in prodaja knjige, pravi Golob, ki si jo želi videti v angleškem prevodu. Najverjetneje jo bomo ugledali tudi na televizijskih zaslonih.  


Pred dobrim tednom dni ste na Rožniku že drugič čakali na kresnika, nagrado za najboljši roman leta, ki ga podeljuje časopisna hiša Delo. Kako stresno je pravzaprav to (pri)čak(ov)anje?

Letos se mi sploh ni zdelo stresno. Vse do petka, ko sem bil prepričan, da nagrade ne bom dobil, zame ni bilo nič stresno.

Kaj ni običajno tako, da z nominacijo hočeš ali nočeš zrastejo tudi ambicije?

Hec je bil v tem, da sem bil vseskozi prepričan, da bo kresnika prejela Mojca Kumerdej (za roman Kronosova žetev), vsaj glede na vse nagrade, ki jih je za knjigo letos že prejela. Poleg tega sta do zdaj kresnika, če se ne motim, dobili samo dve ženski, in odločitev je na koncu vedno vsaj malo politična, če ni v naboru kakšna knjiga, ki res izstopa. Na podelitvi sem potem slišal, to je seveda nepreverjena informacija, da je žirija neodločena, da sta dva glasova za Mojco in dva zame. No, na koncu je kresnika odnesel Goran Vojnović (smeh, op. a).


Preberite še:
-> Intervju iz leta 2010, ko je Tadej Golob dobil kresnika za roman Svinjske nogice: Spadam med pisatelje naivce.


Golob se je z romanom Jezero drugič znašel med nominiranci za nagrado kresnik, ki jo pri Delu podelijo najboljšemu romanu leta. Leta 2010 je komisijo prepričal z romanom Svinjske nogice, letos pa je kresnik že tretjič pripadel Goranu Vojnoviću. Po romanih Čefurji, raus! in Jugoslavija, moja dežela, je prepričal tudi s Figo. Golob se je z romanom Jezero drugič znašel med nominiranci za nagrado kresnik, ki jo pri Delu podelijo najboljšemu romanu leta. Leta 2010 je komisijo prepričal z romanom Svinjske nogice, letos pa je kresnik že tretjič pripadel Goranu Vojnoviću. Po romanih Čefurji, raus! in Jugoslavija, moja dežela, je prepričal tudi s Figo. Foto: Mediaspeed


Preberite še:

-> Arbitraža – popravni izpit, na katerem slovenska politika ne sme (več) pasti


Sicer pa romana Jezero nisem pisal z mislijo na nagrade, ampak z mislijo na bralce. In če sem to že tolikokrat izrekel, bi bilo skrajno neumno, če bi zdaj travmiral zaradi nagrade. Nisem si mislil, da bi lahko kriminalko prepoznali kot nekaj, kar je literarno kakovostno.

Je pa seveda res, da smo ljudje iz krvi in mesa in da sem bil potem, ko sem ostal brez nagrade, malo razočaran. Konec koncev sem že razmišljal o tem, kako bi porabil tistih pet tisoč evrov, ki jih dobiš za nagrado (smeh, op. a.).

 

Goran Vojnović, letošnji prejemnik kresnika za roman Figa, je za Delo povedal, da je slaba stran kulturnih prireditev, kot je na primer podelitev kresnika, ta, da se ne moreš iskreno veseliti uspeha ali obratno, kazati razočaranja, kot to na primer lahko počnejo športniki na tekmovanjih. Se strinjate z njegovim razmišljanjem?

Ja, čeprav, ne vem, kako bi on to vedel? Vojnović, kar se tiče kresnika, ne pozna poraza. Kresnika je dobil že tretjič, tako da ne more vedeti, kako se človek počuti, ko ostane praznih rok (smeh, op. a.).

Leta 2010 se je Golob zelo odkrito razveselil kresnika za roman Svinjske nogice. Leta 2010 se je Golob zelo odkrito razveselil kresnika za roman Svinjske nogice. Foto: STA

Kar bom zdaj povedal, v psihologiji imenujejo sladkanje limone, pa vendar … Mislim, da ni dobro, če za vsako knjigo prejmeš nagrado. Zakaj? Ker po mojem mnenju izgubiš ostrino. Če te vsi samo hvalijo, obstaja nevarnost, da začneš pisati všečno, to pa ni okej. Všečno pisanje je za kakovost literature smrt.

Sam sem zagovornik misli, ki jo je nekoč izrekel Bukowski, in sicer, da morajo stavki boleti kot udarci s kladivom, da morajo zadeti v čelo, sicer nimajo nekega globljega smisla.

Pomembno je tudi to, da je avtor sam s sabo in svojo knjigo pomirjen. Če ni, ti sicer nagrada lahko pomaga, da to vsaj malo postaneš, če pa si, te to, da je nisi dobil, ne more prav zelo potolči.

Bolj kot to, da sem ostal brez kresnika za drugo in tretjo odraslo leposlovno knjigo (Ali boma ye? 2014, Jezero, 2016), me jezi to, da niti za dve mladinski leposlovni knjigi (Kam je izginila Brina?, Zlati zob) nisem dobil zlate hruške (Zlata hruška je znak kakovosti otroških in mladinskih knjig, op. a.).

Glede na to, da jo dobi vsak, ki se podpiše pod slikanico, jaz pa je za dva poštena mladinska romana nisem, se mi to zdi smešno.

Bolj kot kresnika si želi, da bi njegova mladinska romana Kam je izginila Brina in Zlati zob dobila znak zlata hruška, ki označuje kakovostno literaturo. Bolj kot kresnika si želi, da bi njegova mladinska romana Kam je izginila Brina in Zlati zob dobila znak zlata hruška, ki označuje kakovostno literaturo. Foto: Vid Ponikvar

Pa se vam zdi, da dodelitev zlate hruške sploh vpliva na izposojo in nakup knjige?

Vse na nek način vpliva. Malo, malo bolj, malo več ... Moj cilj je, da bi nekega dne lahko živel od pisanja knjig. Vsaka stvar je nek kamenček v mozaiku, vsaj če želiš živeti od pisanja v tej smeri, da nisi odvisen od dotacij ali štipendij. Vse to je sicer dobrodošlo, a tudi za to potrebuješ nagrade. Vse to da nek kumulativni učinek.

Koliko lahko prinese knjižnično nadomestilo?

Če se ne motim, 20 centov na izposojo. Lani je bilo tega denarja za nekaj sto evrov, letos sem lansko število izposoj presegel že po treh mesecih.

Koliko boste zaslužili z Jezerom? Koliko lahko prinese ponatis?

To je odvisno od dogovora. Sam sem se dogovoril za fiksni honorar, poleg tega mi potem, ko založba pokrije stroške z romanom, pripadejo določeni odstotki od prodaje. Če se bo knjiga realizirala tudi kot scenarij, kar računam, da se bo, bi s honorarjem od knjige, knjižničnim nadomestilom, honorarjem od scenarija in pravic do predelave knjige v scenarij in gostovanj na literarnih večerih, z vsem skupaj, skratka, zaslužil toliko, da bi se lahko počasi poslovil od novinarstva in posvetil samo knjigam. Seveda pa težko računaš, da bo vsaka naslednja knjiga podobno uspešna.


-> Miha Mazzini: Slovenske pošte so po novem zasliševalnice #kolumna


"Čutim, da imam zdaj končno v rokah material, s katerim bi lahko nagovarjal širše občinstvo. Prej so bili to butični izdelki, ki jih razne organizacije v podporo kulturi financirajo, širšega kroga bralcev pa ni dosegel. Jezero pa bi ga lahko." "Čutim, da imam zdaj končno v rokah material, s katerim bi lahko nagovarjal širše občinstvo. Prej so bili to butični izdelki, ki jih razne organizacije v podporo kulturi financirajo, širšega kroga bralcev pa ni dosegel. Jezero pa bi ga lahko." Foto: Vid Ponikvar

Omenjate če-je, so že pokriti?

So dosegljivi. Štirje od petih so že blizu realizacije. Če bi tako bilo z vsako knjigo, bi se lahko profesionaliziral. Zato bi rad, in to se mi zdi zelo pomembno, s svojimi knjigami prodrl v tujino. Moje knjige so prevedene v bolgarščino, makedonščino, Svinjske nogice so prevedene v bosanščino, prevajajo se tudi v albanščino, Zlati zob je v digitalni obliki preveden v nemščino. Nekaj je, ni pa to dovolj.

Čutim, da imam zdaj končno v rokah material, s katerim bi lahko nagovarjal širše občinstvo. Prej so bili to 'butični' izdelki, ki jih razne organizacije v podporo kulturi financirajo, širšega kroga bralcev pa ne morejo doseči. To vem zdaj, prej nisem. Jezero bi ga lahko.

Jezero bi mi lahko pomagal uresničiti moj življenjski cilj, in to je, da bom nekega dne, ko se bom sprehajal po frankfurtskem letališču, v izložbi knjigarne zagledal svojo knjigo.

"Jezero bi mi lahko pomagal uresničiti moj življenjski cilj, in to je, da bom nekega dne, ko se bom sprehajal po frankfurtskem letališču, v izložbi knjigarne zagledal svojo knjigo." "Jezero bi mi lahko pomagal uresničiti moj življenjski cilj, in to je, da bom nekega dne, ko se bom sprehajal po frankfurtskem letališču, v izložbi knjigarne zagledal svojo knjigo." Foto: Vid Ponikvar

V enem od intervjujev ste omenili, da ste razočarani, da vaše knjige ni v izložbi Konzorcija, so pa tam kriminalke tujih avtorjev. Je še vedno tako?

Še vedno. Kot da ne bi verjeli, da se lahko slovenski avtor, slovenska kriminalka, prodaja tako dobro kot uvožena reč.

Omenili ste že, da se po romanu Jezero pripravlja scenarij za šestdelno nadaljevanko. Kako daleč ste z iskanjem igralske zasedbe? Lahko vam postrežemo z zasedbo, o kateri smo razmišljali v naši redakciji.

Res? Povejte. Zasedbe še nimamo, ekipa, v kateri smo Miha Hočevar, Matevž Luzar in Srđan Koljević, profesor na  Katedri za dramaturgijo Fakultete Dramskih Umetnosti v Beogradu, in jaz smo kandidirali na natečaju RTV Slovenija za razvoj scenarija in bili izbrani kot eni od dveh kandidatov. Za zdaj smo dogovorjeni samo za scenarij. Menda obstaja resna volja na drugi strani, da se serija čim prej posname, mogoče celo že februarja prihodnje leto. Potrebujemo namreč sneg (smeh, op. a.).


-> Samo Rugelj: Zakaj imam rad poletje? #kolumna


Medtem ko je roman Jezero umeščen v okolico Bohinjskega jezera in se dogaja pozimi, bo naslednji roman z glavnim junakom, kriminalistom Taraso Birso, postavil v poletno Ljubljano. Medtem ko je roman Jezero umeščen v okolico Bohinjskega jezera in se dogaja pozimi, bo naslednji roman z glavnim junakom, kriminalistom Taraso Birso, postavil v poletno Ljubljano. Foto: Vid Ponikvar

Koliko nadaljevanj Jezera boste do takrat že napisali?

Težko rečem, za zdaj sem napisal pet poglavij druge knjige, a moram prej zaključiti biografijo Milene Zupančič, ki bo izšla pri Študentski založbi. Računam, da bom v začetku leta 2018 nadaljeval pisanje.

Ali razmišljam preveč romantično, če si predstavljam, da si boste vzeli luksuz, se nekam zaprli in posvetili zgolj pisanju?

Z veseljem bi to storil.

Pa je to realna možnost?

Za kaj takega bi potreboval sanjski razplet. To pomeni, da bi dobil tujega založnika, ki bi se odločil iz Jezera narediti uspešnico. V tem primeru bi šlo, ampak v kratkem se to gotovo še ne bo zgodilo. Saj je tudi drugje po svetu bolj malo pisateljev, ki bi se lahko posvečali samo pisanju knjig.

Kako dobra je po vašem mnenju kriminalka Jezero?

Vem, da je precej boljša od mnogih, ki sem jih prebral v slovenskem prevodu. V času, ko sem se pripravljal na pisanje kriminalke, sem dve leti prebiral skandinavske, ameriške, britanske kriminalke. Mnoge so bile slabše.

Verjetno s tem mislite na knjige, za katere v knjižnicah vlada izredno dolga vrsta?

Tudi. Med njimi so knjige, na katerih piše, da so jih napisali kralji tega in onega žanra in da so biseri tovrstne zvrsti. Zanimivo je tudi to, da tisti, ki te knjige prevajajo v slovenščino, brez težav prevedejo tudi superlative o avtorjih, medtem ko na slovenskih knjigah takih besed praviloma ne boste našli. Osebno mislim, da to spada na knjigo. Tujci vedo, da nihče ne bo šel prebirat knjige, kjer bo na platnicah pisalo, da jo je napisal še kar dober avtor.

"Skromen in ponižen sem, ko delam, ko pišem. Takrat ga ni bolj prestrašenega človeka. Ko končam, ko sem torej zadovoljen s knjigo, pa ni prave potrebe po tem." "Skromen in ponižen sem, ko delam, ko pišem. Takrat ga ni bolj prestrašenega človeka. Ko končam, ko sem torej zadovoljen s knjigo, pa ni prave potrebe po tem." Foto: Mediaspeed

Če kaj takega zahtevaš v Sloveniji, te bodo debelo gledali. Tudi na Rožniku, ko je Vesna Milek citirala besede Dorijana Keržana, direktorja nacionalnega forenzičnega inštituta, ki je v intervjuju za Mladino dejal, da sem boljši od Joja Nesboja (avtorja, ki mu pravijo kralj skandinavske kriminalke, op. a.), se mi je zdelo, da mnogi ne verjamejo, da je mislil resno.

Svoja besedila zelo kritično presojam in to mi ostane tudi, kadar prebiram tuja besedila. Če v knjigah opazim napake, ki sem jih pri svojem pisanju odpravil, potem pač obstaja možnost, da je tista knjiga slabša od moje.

Zakaj bi bili lažno skromni?

Skromen in ponižen sem, ko delam, ko pišem. Takrat ga ni bolj prestrašenega človeka. Ko končam, ko sem torej zadovoljen s knjigo, pa ni prave potrebe po tem. Če znam mrcvariti svoje pisanje, sem lahko tudi zadovoljen z njim. Pisanja se nisem lotil zato, da bi bil slabši od tujih avtorjev.


-> TOP 10: Slovenci, ki kličejo po poletni družbi


Jezero Tadej Golob Imate agenta, ki bi vaš roman znal prodajati?

Ne, to je v Evropi prej izjema kot pravilo. Običajno to vlogo opravljajo založniki. V vlogi promotorjev se pogosto znajdejo tudi prevajalci, ki na tak način tudi sebi urejajo posel. Agenti so bolj značilni za ameriški trg, tja pa za zdaj še nisem poskušal priti.

Poskušal sem prodreti na nemško govorno področje, ker sem mislil, da bo ta trg obvladljivejši. Je pa tu ena težava: tam jih najprej zanima, ali je bila knjiga že prevedena v angleški jezik. Kot da ne bi zaupali svoji presoji. Očitno nimamo samo mi teh težav.

Da se vrnem k igralski zasedbi … V vlogi Tarasa Birse si lahko predstavljamo Sebastijana Cavazzo, Igorja Samoborja ali Matija Vastla. Gre za precejšen starostni razpon, pa vendar.

Hm, Cavazza je mogoče premlad, Samobor morda prestar … Vastl bi po fizionomiji ustrezal. Priznam, da imam največ težav, če se že igramo z imeni, prav z glavnim junakom. Veliko dobrih igralcev je, ki so premladi, in veliko odličnih, ki so prestari. Na primer Radko Polič, Ivo Ban ali Boris Cavazza.

Iščemo nekoga, ki bo star najmanj 50 in ki bo izredno fit, tako kot sta na primer Brad Pitt ali Daniel Craig v filmu Dekle z zmajevim tatujem, ki mu bomo verjeli, da se lahko zaplete s pol mlajšim dekletom.

Za vse druge vloge bi po moje zlahka našel igralce. Od Nine Rakovec, Tanje Ribič, Primoža Pirnata … Ampak govoriti o tem je še prezgodaj, pa še moja beseda pri tem ne bo odločilna.

Kriminalist Birsa iz romana Jezero je ljubezen do alpinizma zaradi družine postavil na stranski tir, Golob pa še vedno najde čas za plezanje. Kriminalist Birsa iz romana Jezero je ljubezen do alpinizma zaradi družine postavil na stranski tir, Golob pa še vedno najde čas za plezanje. Foto: Simon Plestenjak


-> Davo Karničar o odpravi na K2: Najtežje je otrokom pogledati v oči in jim povedati, kam greš in kaj boš tam počel #intervju


Vaš alpinistični kolega Davo Karničar bo julija skušal splezati na K2 in smučati z vrha. Bi se bili pripravljeni še kdaj pridružiti takšni odpravi in se lotiti pisanja spominov nanjo? Karničarja ste leta 2000 spremljali na Everest in o tem napisali knjigo (Z Everesta).

Z veseljem bi se lotil česa podobnega, čeprav zdaj nimam več posebne želje pisati o podvigih drugih. Bi pa z veseljem sodeloval pri čem takem, saj bi tako dobil možnost, da se tudi sam odpravim v Himalajo, česar si zdaj ne morem privoščiti niti časovno niti finančno.

Letos sem se želel pridružiti eni od odprav, a sem se na dan, ko bi moral plačati letalsko vozovnico, odločil, da ostanem doma. Preprosto se mi ne bi izšlo. Odprave, kot je Davova, ti ponudijo priložnost, da s knjigo pokriješ izpad dohodka. Davov K2 je ena od res fantastičnih stvari.

Se pa nista pogovarjala o tem?

Ne.

Se čutite fizično dovolj sposobni za kaj takega?

Športno sem precej aktiven, morda bolj kot kadarkoli prej. Kolesarim, plezam po plezališčih blizu Ljubljane in po umetni steni. V gore pa manj zahajam. Iz preprostega razloga. Moja generacija je nekam izginila, pri mojih letih pa mi je bolj kot cilj pomembna pot oziroma družba. Ampak, z leti postajam bolj potrpežljiv, ko se bo zgodilo, se bo. Če se bo.

"Nisem si želel, da bi otroka plezala. Preprosto zato, ker koncev tedna nisem želel preživljati v smrtnem strahu, kaj pa če se jima kaj zgodi. Preveč tega sem že doživel, da bi se tolažil s tem, da plezanje ni nevarno. Saj v resnici ni, a ko te enkrat preveč zagrabi, postane nevarno." "Nisem si želel, da bi otroka plezala. Preprosto zato, ker koncev tedna nisem želel preživljati v smrtnem strahu, kaj pa če se jima kaj zgodi. Preveč tega sem že doživel, da bi se tolažil s tem, da plezanje ni nevarno. Saj v resnici ni, a ko te enkrat preveč zagrabi, postane nevarno." Foto: Vid Ponikvar

Ste tudi otroka okužili s plezanjem?

Zelo sem se trudil, da ju ne bi, čeprav sta me po sili razmer večkrat morala spremljati tudi v plezališče. Morda sta ravno zato, ker sta morala čepeti pod steno v Črnem Kalu in čakati na to, da bomo končno odšli na sladoled v Koper, zasovražila samo misel na plezanje. Sin trenira nogomet, hči plava, končala pa je tudi osnovno baletno šolo. Skupaj veliko kolesarimo, občasno gremo v hribe.

Zakaj niste želeli, da bi se navdušila za plezanje?

Preprosto zato, ker koncev tedna nisem želel preživljati v smrtnem strahu, kaj pa, če se jima kaj zgodi. Preveč tega sem že doživel, da bi se tolažil s tem, da plezanje ni nevarno. Ko te resno zagrabi, postane nevarno.

Vrniva se k romanu Jezero. Zakaj ste dogajanje postavili v okolico Bohinjskega jezera?

Iz geografskih razlogov. Zato, ker je dolina s treh strani zaprta z gorami in na nek način izolirana. S tem sem zožil krog potencialnih storilcev. Z umorom lahko povežeš samo tiste, ki so bili v danem trenutku tam. Tako kot Agatha Christie rada piše o zapletih, ki se na primer zgodijo v sobi, v hiši, na nekem omejenem prostoru, kar pomeni, da je storilec lahko samo eden od ljudi, ki so bili v danem trenutku tam.

Kaj si mislite o kriminalkah Agathe Christie? Tudi ona je obiskala Bohinj, če ga že omenjamo ...

Kriminalke Agathe Christie so odlične. Kot otrok sem si jih stalno izposojal v knjižnici in tudi moja hči je nora nanjo. Zgodbo je znala napisati tako, da te je vleklo v prebiranje nadaljevanja. Sam nikoli nisem ugotovil, kdo je morilec.

Nadaljevanje zgodbe o kriminalistu Tarasu Birsi se v drugem delu seli v poletno Ljubljano. Zakaj?

Zato, da bo atmosfera ravno obratna, kot je bila v zimskem Bohinju. Razlog, da sem se odločil za Bohinj pozimi, je v tem, ker sem se želel pošlepati na skandinavske kriminalke (smeh, op. a.). V njih vlada temačno, noir vzdušje, in pa seveda sneg, hribi in narava. Zdaj ko sem dosegel, na nek način uspeh, si upam napisati balkansko kriminalko in jo prestaviti v drugačen letni čas.

V Bohinju, kamor je Golob umestil kraj zločina s smrtnim izidom, se je leta 1967, istega leta kot je rojen Golob, ustavila tudi legendarna avtorica kriminalk Agatha Christie. Menda zato, da bi tam uživala v neokrnjeni naravi in ne zato, da bi tam našla motiv za pisanje. V Bohinju, kamor je Golob umestil kraj zločina s smrtnim izidom, se je leta 1967, istega leta kot je rojen Golob, ustavila tudi legendarna avtorica kriminalk Agatha Christie. Menda zato, da bi tam uživala v neokrnjeni naravi in ne zato, da bi tam našla motiv za pisanje. Foto: www.slovenia.info/sl

Se vam zdi, da je za promocijo Jezera narejenega dovolj? Pred dnevi sem obiskala Bohinj in zdelo se mi je, da je tam še toliko neizkoriščenih možnosti, ki bi romanu dala še večja krila.

Lahko bi bilo storjenega več, se strinjam. Ko sem roman predstavljal v Centru Triglavskega narodnega parka v Stari Fužini, mi je direktorica omenila, da bi bilo res super, če bi bila ta knjiga prevedena v angleščino. Zakaj? Ker imajo na območju Bohinja veliko angleško govorečih gostov, in ker je znano, da ima v Bohinju dež mlade, takrat pa turisti nimajo kaj početi, in bi si z branjem lahko krajšali čas. To bi bilo dobro za obogatitev turistične ponudbe.

Žal ima Javna agencija za knjigo neke svoje 'reglce', ki jih moraš izpolniti, če želiš dobiti denar za knjigo. Kar se tega tiče, sem samo eden od mnogih v vrsti. Gre za birokratsko-administrativno logiko, ki pogosto preveva delo javnih služb, delovanje po reglcih, medtem ko so sami rezultati drugotnega pomena.

Mislim, da je Jezero ena tistih slovenskih knjig, ki bi imela tudi tržni potencial na tujem. To ni samohvala, glede na tematiko in neke druge parametre se mi zdi, da imam realno osnovo za tako razmišljanje.


Ne prezrite:
-> Slovenija, kot so jo videli milijoni na Eurosportu #foto


Finančni vložek Slovenske turistične organizacije v prenos kolesarske dirke Po Sloveniji na Eurosportu Golobu zbuja upanje, da bi tudi njemu kdo pomagal pri prodoru na angleško govoreči trg.
Finančni vložek Slovenske turistične organizacije v prenos kolesarske dirke Po Sloveniji na Eurosportu Golobu zbuja upanje, da bi tudi njemu kdo pomagal pri prodoru na angleško govoreči trg. Foto: Vid Ponikvar

Se pa zadeve tudi spreminjajo. Lep primer je letošnja kolesarska dirka Po Sloveniji, ki jo je podprla Slovenska turistična organizacija in plačala za prenos dirke na Eurosportu. S tem je za promocijo Slovenije naredila več, kot bi, če bi izdelala milijon skodelic in majic z napisom Slovenija.

Leta 2010 je za roman Svinjske nogice dobil kresnika in simbolično prižgal kres na Rožniku. Leta 2010 je za roman Svinjske nogice dobil kresnika in simbolično prižgal kres na Rožniku. Foto: STA Kaj pa knjiga Z Everesta? Bi lahko imela tržni potencial v tujini?

Lahko bi bila zanimiva, vendar je nisem dovolj dobro napisal. Je bila pač prva in še premalo časa sem imel za njo. Vsebuje poglavja, ki so dobra, kot celota pa ni. Poleg tega nimam dovolj dobrih fotografij. Z vrha bi morali narediti več. Potrebovali pa bi tudi večjo reklamno mašinerijo.

Napisali ste tudi biografijo o košarkarju Goranu Dragiću. Bi ta morala imeti potencial za tuje bralstvo?

Računal sem na to, a samo po sebi se ne bo zgodilo. Potrebuješ neko medijsko strategijo. Dragić je naš …

Kaj ni velik tudi v tujini?

Da, računal sem na to, da bi jo Američani lahko zagrabili, ampak imajo dovolj svojih.

Ali sami sebe vidite kot nekoga, ki zna lobirati in se dogovarjati za posle?

Mislim, da sem dovolj komunikativen in sem v 17 letih, odkar pišem, opravil kar nekaj javnih branj in nastopov, kar pomeni, da s tem nimam večjih težav. S tremo sem v glavnem opravil.

Kar pa zadeva organizacijske sposobnosti, mislim, da to presega delo enega človeka. Potrebuješ ekipo, agenta, založnika, pisatelj pa, jebenti, mora napisati dobro knjigo! In če to hoče, ne more hkrati še voziti kolesa po napetem štriku. Seveda sem pripravljen storiti marsikaj, se dogovarjati, ampak za uspeh je potrebnih enajst 'nogometašev' v moštvu, ne en.

Kdaj ste vedeli, da bo Jezero uspešno med ljudmi?

Dokaj hitro. Najprej zaradi odziva urednic Eve Vrbnjak in Jelke Ciglenečki, ki mi je napisala, da je to po njenem mnenju najboljša kriminalka v slovenskem jeziku. Vem, da Jelka tega ne bi rekla zaradi lepšega. Potem pa še zaradi odziva s terena.

Najbolj demokratični metodi ocenjevanja uspešnosti sta knjižnična izposoja in prodaja. Jezero je trenutno na 18. mestu po izposoji, kar je fantastično, saj so pred menoj večinoma knjige, ki si jih morajo otroci zaradi šole izposojati, prej se mi nikoli ni uspelo uvrstiti med prvih sto. Zame je to kar preboj.

Roman Jezero je doživel že tretji ponatis. "Natisnjenih je 2000 knjig, 1500 bo v kratkem prodanih. Glede na to, da sem prejšnje prodal v 300 izvodih, je to nek napredek." Roman Jezero je doživel že tretji ponatis. "Natisnjenih je 2000 knjig, 1500 bo v kratkem prodanih. Glede na to, da sem prejšnje prodal v 300 izvodih, je to nek napredek." Foto: Vid Ponikvar

Ste razmišljali, da bi sredstva za prevod romana zbirali na eni od platform za množično financiranje? Za kakšne stroške pravzaprav gre?

Ocenjujem, da bi za 500 strani porabili okrog od sedem do osem tisoč evrov, kar je več, kot je znašal moj honorar za knjigo. Morda ni veliko, je pa ogromno, če tega denarja nimaš.

Za Kickstarter in podobne platforme sem prestar (smeh, op. a.), da bi jih obvladal, bom pa seveda o tem razmislil in se pozanimal.

Tudi družbena omrežja bi lahko še bolje izkoristili.

Res je.

Koliko ponatisov je že doživela knjiga?

Za zdaj tri. Natisnjenih je 2000 knjig, 1500 bo v kratkem prodanih. Glede na to, da sem prejšnje prodal v 300 izvodih, je to soliden napredek. In če bo še televizijska serija …

Sorodne vsebine

Komentarji

3
  • Anna. / 06.07.2017. ob 14:36

    Tadej, od srca ti želim, da se ti želja izpolni. Srečno !

  • hungry / 02.07.2017. ob 17:24

    Roman jezero je všečen, še kar berljiv in resnično boljši, kot kakšen ''eksploziven skandinavski'' triler ali ''novo pero skandinavskega krimiča''. Osebno mi je sicer skoraj bolj všeč pisanje Avgusta Demšarja (4x nominiran, mislim, da nikoli dobil), ker mi je Jezero za odtenek preveč raztegnjeno. Tako na splošno pa avtorju želim, da bi uspel v vsem, kar ste zapisali.

  • Oregon / 02.07.2017. ob 10:22

    kar se Frankfurta tiče zelo pohiti, ker je tam sam še 48 % Nemcev, mislim da vesoljcev in fizikov to ne bo zanimalo:-)

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano