Tadej Golob: Spadam med pisatelje naivce

Če se kar takoj dotakneva nagrade kresnik za najboljši roman preteklega leta, to je bila vaša prva nominacija, s tem pa tudi že nagrada. Kakšen je občutek, ko vam je uspelo že s knjižnim prvencem? Ste verjeli v zmago?

Glede tega sem imel precej mešane občutke Po eni strani se mi je zdelo, da ne bom prišel niti med deseterico nominirancev, po drugi strani pa mi je bila knjiga všeč in sem verjel vanjo. Torej sem bil in nisem bil presenečen. Presenečen mogoče zato, ker se mi zdi, poudarjam, se mi zdi, da v tej državi brez zvez in socialnega mreženja težko kaj dosežeš. Člani petčlanske komisije, ki so izbrali roman leta, pa so knjige dejansko brali in kuhinje očitno ni bilo. Teh ljudi ne poznam in bi se jim rad zahvalil za nepristranskost.

Ko sem se lotil pisanja Svinjskih nogic, sem imel neomajno zaupanje, da bo knjigi uspelo. Pisal sem jih tri leta, vmes oddal založbi, nato je minilo še eno leto in v tem času sem jih še enkrat predelal … Če pa pomislim, kakšna bi lahko bile, če ne bi bil dovolj samokritičen. Lahko bi bile totalno sranje, ker vmes res niso bile podobne ničemur.

Foto: Simon Plestenjak Pri ustvarjanju glavnega junaka Janija Bevka ste po vaših besedah vključili tudi precej avtobiografskih elementov …

Ja, gre za moje strahove, kaj bi lahko bil, kako bi se življenje lahko obrnilo. Postati umetnik je podobno kot postati obrtnik. Resnični talenti pa v tem sistemu nimajo pravih možnosti. Pisal sem o junaku, ki ima tisto, kar drugi mogoče nimajo. Ta Jani Bevk pa ima zanimivo življenje in talent. Če bo doživel potrditev ali ne, pa bo ostalo v zraku ...

Lahko torej pričakujemo nadaljevanje?

Ne, ta roman se konča …

Zakaj ste se odločili za naslov Svinjske nogice? Pred leti ste izdali tudi zbirko kolumen o moško-ženskih odnosih, ki ste jih objavljali v Playboyu, z naslovom Moške svinje. Od kod povezava s svinjino in vašimi naslovi?

To je čisto naključje. Moške svinje so posrečene kolumne, ki so bile v obdobju dveh let objavljene v reviji Playboy, svinjske nogice pa so metafora za prizadevanje glavnega junaka, ki v drugem delu knjige vadi za tatuvatorja in pri tem ugotovi, da je najbolj praktično vaditi na svinjskih nogicah, ki jih lahko mimogrede kupiš pri mesarju.

Pogosto me sprašujejo, kaj sem želel povedati s knjigo, ali je angažirana, kdo so protagonisti in antagonisti ... O vsem tem sploh nisem razmišljal. Dobil sem že občutek, kot da me sprašujejo o filozofskem eseju ali o matematični nalogi. Pri meni je v igri le intuicija, saj nimam nikakršnega teoretičnega znanja. Nekaj časa sem se žrl zaradi tega. Sam spadam med pisatelje naivce in ta pozicija mi ustreza.

 

Kaj zdaj pomeni taka nagrada? Je nagrada, kot običajno trdijo prejemniki nagrad, spodbuda ali obveznost za nadaljnje ustvarjanje? Zdaj je letvica postavljena precej visoko ...

Nagrada pomeni neke vrste breme. Prej, tudi če bi napravil kaj slabšega, nihče ne bi opazil, zdaj pa najbrž bodo.

Koliko energije je treba vložiti npr. v pisanje romana, članka za revijo ali biografijo?

Kolumna je stvar navdiha, biografija je sodelovanje med avtorjem in portretirancem, roman pa je najzahtevnejši, to je res garanje.

Če bi vam ponudili možnost, da se Svinjske nogice predstavijo tudi na velikem platnu, bi se odločili za filmsko pot?

Scenarij po romanu že nastaja. Pripravlja ga Sebastjan Cavazza, ki mi je že poslal par začetnih različic scenarija. Nimam filmskih pretenzij. Knjigo bo zelo težko preliti v scenarij, ker obsega ogromno notranjega monologa glavnega junaka. No, mogoče pa le, odvisno od tega, kako bi se ga lotili …

Foto: Simon Plestenjak Je Sebastjan Cavazza scenarij pisal že pred nagrado ali po razglasitvi?

Da, že preden je bil roman nagrajen. Sebastjan je očitno opazil potencial.

Kdaj si lahko vzamete čas za branje?

Največ časa za branje je na počitnicah. Otroka že plavata, tako da smo se izkopali iz najhujšega. Ni mi več treba neprestano prežati kot sokol. Pred leti pa so bile počitnice najbolj utrudljiv čas.

Berem tudi zaradi priprave na intervjuje. Ko sem pred kratkim delal intervju s Poldetom Bibičem, sem prebral vseh njegovih sedem knjig o igralcih.

V kratkem naj bi končali mladinski pustolovski in gorniški roman. Je to neke vrste avtobiografska zgodba ali čista fikcija?

Pred mesecem se mi je roman zdel pri koncu, zdaj pa sem izgubil vpogled. Kmalu odhajamo na dopust in potem upam, da bom lahko še enkrat preveril, kako in kaj. Vzel si bom čas.

Tokrat sem imel osnovno zgodbo že precej izdelano, je pa vmes zavila po svoje. Glavne junake, ki me malce spominjajo na kolege, sem imel zasnovane, vendar gre za čisto fikcijo.

Dva prijatelja gresta plezat, srečata domačina, ta ima dedka, ki je nekoč izgubil zlato … Skratka Bratovščina Sinjega galeba v hribih …

Foto: Simon Plestenjak

Ogromno alpinistov piše tudi knjige, večinoma o alpinističnih podvigih, vi pa ste nekoč dejali, da v gorah ni časa za razmišljanje. Od kod ta povezava med plezanjem in pisanjem?

Če gre za zahteven vzpon v steni, razmišljaš le o tem, kako boš čim hitrejši, kako uiti nevihti ... Če pa gre za kaj lažjega, potem se najde tudi čas za razmislek in takrat je prav lepo. Lažji vzpon se res prileže, ko ni časovnega pritiska in drugih težav …

Sodelovali ste pri pisanju avtobiografije o Petru Vilfanu in o Zoranu Predinu oziroma skupini Lačni Franz. Kako je pisati biografije in ali si lahko obetamo še kakšne, mogoče celo avtobiografije?

Po svoje so vsa moja dela avtobiografska. Avtobiografija v pravem smislu me ne zanima. Bi pa v primeru, da bi se z založbo dogovorili za normalen honorar, rad napisal še kakšno biografijo. Nimam časa za tako malo denarja …

Foto: Simon Plestenjak Predvidevam, da ste precej zaposleni z različnimi intervjuji. Kako je biti na drugi strani mikrofona? Običajno ste vi v vlogi spraševalca, zdaj pa je slika obrnjena. Kaj se vam zdi lažje: spraševati ali odgovarjati ...

Vedno sem si predstavljal, da bo odgovarjanje na vprašanja velik užitek, ampak sem ugotovil, da tudi za odgovarjanje potrebuješ znanje. Na začetku sem bral svoje izjave in bil popolnoma presenečen. Zdaj pa mi gre pri tem bolje.

Se spomnite, kdaj ste objavili svoje prvo delo? So vaš talent opazili že v osnovni, srednji šoli?

V osnovni šoli se pisanja niti ne spomnim, v srednji pa sem imel z njim velike težave. Bil sem zavrt, ni se mi uspelo sprostiti. Vse do zadnjega spisa v srednji šoli, ko mi je nekaj reklo: daj, sprosti se. Spomnim se, da sem se med pisanjem spisa smejal. Sošolci so bili prepričani, da sem pijan. Tudi tisto, kar je nastalo, je bilo nekaj posebnega. Ko je profesor prinesel spise, je mahal z mojim, češ, tukaj imamo enega, za katerega ne vem, ali bi ga ocenil z enico ali petico. Moj spis je nato razredna odličnjakinja prebrala pred vsem razredom, a je na koncu ostal neocenjen.

Potem sem šel študirat na fakulteto za družbene vede, šest do sedem let bival v študentskem domu, vmes pa je prišel alpinizem in s tem priložnost, da končam faks. Zdaj imam v načrtu pomembnejše stvari.

Kaj so te pomembnejše stvari, kaj vam vzame največ časa?

Največ časa mi vzame služenje denarja za življenje.