Davo Karničar: Najtežje je otrokom pogledati v oči in povedati, kam greš in kaj boš tam počel

Ne prezrite:

-> Davo Karničar na poti proti Pakistanu

---

Foto: Klemen Korenjak 54-letni Davo Karničar se junija odpravlja v Himalajo, kjer julija načrtuje vzpon na drugo najvišjo goro na svetu, 8611 metrov visoki vrh K2, in smučanje z nje.

Izkušeni Jezerjan, ki ima za pasom že marsikateri skalp z vertikale, tudi smučanje z Everesta, kar je leta 2000 izpeljal kot prvi človek na svetu, se zaveda, da ga čaka trd oreh, a je hkrati prepričan, da mu lahko uspe. Brez tega prepričanja se projekta sploh ne bi lotil. Družina je vredna veliko več, poudarja.

---

V četrtek ste na posebni novinarski konferenci razgrnili svoje načrte v povezavi z vzponom na drugo najvišjo goro sveta, K2, in smučanjem z nje. Vas je to vsaj delno razbremenilo, ali bo za vas zdaj še težje, saj bo za vaše načrte izvedelo še več ljudi, kot je zanje vedelo do zdaj, posledično bo tudi več vprašanj in poizvedovanj?

Tiskovna konferenca je zame neke vrste razbremenitev. Pred mano je namreč deset zelo pomembnih dni, ki jih bom namenil pakiranju in pošiljanju opreme. To je zelo pomemben del vsake odprave. Pomembno je, da tu česa ne zamočim (smeh, op. a.).

Video: Oglejte si prispevek z novinarske konference projekta SKI K2

Je pa res, da gre po drugi strani tudi za breme, saj bo za moj projekt izvedelo ogromno ljudi in verjetno bo več cukanja za rokav. Prej sem vas, novinarje, prosil, da se pri opisovanju K2 izogibate uporabi besednih zvez morilska gora, tragedije na K2 in podobnih. To sem prosil z enim samim namenom: da razbremenim svojo družino.

S K2 je želel smučati že leta 1993, a si je zaradi tragedije na gori (Boštjan Kekec je umrl zaradi višinske bolezni) ter nenadne vremenske spremembe, ko mu je veter odpihnil smuči, moral premisliti. Foto: Osebni arhiv Z družino je verjetno povezan tudi eden najtežjih trenutkov odprave, slovo.

Res je, najtežje je iti od družine. Zakaj? Ker je otroke treba pogledati v oči in jim povedati, kam greš in kaj boš tam počel. To sem sicer okusil že neštetokrat, a sem jim do zdaj lahko sam pojasnil svojo plat zgodbe. Zdaj je drugače, ker bodo zaradi te novinarske konference informacije o odpravi do njih prihajale tudi po drugih kanalih in ne samo iz mojih ust. S tem stvar tudi zanje naenkrat postane še resnejša.

Če se vrnem na vaše prvo vprašanje. Ja, tiskovka te nekoliko razbremeni, po drugi strani pa predstavlja soočenje z realnostjo. Odprava SKI K2 je hkrati tudi projekt moje družine.

Koliko so stari vaši otroci?

Najmlajši ima devet mesecev, starejši so stari deset, 11 in 15 let. Ti trije zelo dobro spremljajo, kaj se dogaja okrog njih.

Kako otrokom odgovorite na vprašanje, zakaj? Zakaj odhajate na pot, kjer boste izvedli nekaj, kar ni uspelo še nikomur?

Moji otroci se zavedajo, da vsi očiji in mamice nekaj počnejo, da ima vsaka družina svojo specifiko in da pri tem mi nismo nobena izjema. Izjema smo le v tem, da so naša specifika gore in alpinizem. Moje delo pomeni, da smo v določenem obdobju lahko več časa skupaj kot druge družine, v določenih pa manj. Tako kot ima nekdo službo, ki vključuje zelo veliko vožnje po cestah, kar je ravno tako nevarno … O nevarnostih se doma veliko pogovarjamo.

Vedno pa za to nevarnostjo stoji moja obljuba. Če se zgodi, da bo stvar na robu, bo moja odločitev vedno usmerjena v njihovo korist in ne v korist uresničevanja mojih sanj in želja.

Foto: Osebni arhiv

Leta 2000 ste kot prvi človek neprekinjeno smučali z najvišje gore na svetu, Everesta. Katera spoznanja bi lahko prenesli na projekt SKI K2? Ali so dejavniki, od opreme do zahtevnosti območja, tako drugačni, da primerjava ni mogoča?

Z Everesta bom poskušal prenesti obilico samozaupanja, ki sem ga začutil ob smučanju v spodnjem delu Everesta. Tam je šlo za zelo zahteven del, saj sem moral smučati čez območje, ki ga nisem poznal in ki je bilo zelo izpostavljeno padajočim serakom, mimo znanega Ledenega slapu.

Ta izkušnja me spremlja in je super, zato ker bodo tovrstne psihične obremenitve prisotne tudi pri smučanju s K2.

Če ti nekaj uspe, potem lažje verjameš, da si si zaslužil, da ti uspe ponovno.

Naučil sem se tudi tega, da v trenutku, ko si v steni, odmisliš vse drugo življenje. Da si samo tam in odprt za vse, kar se dogaja. Mislim, da zase in za svoje najbližje največ narediš s tem, da si maksimalno osredotočen na plezanje in smučanje z namenom, da ju uspešno pripelješ do konca in se nato spet vrneš v normalno življenje.

Foto: Osebni arhiv Znate povsem odklopiti zunanje dejavnike?

Upam, da jih znam. Pri resnosti te gore, njeni velikosti in zahtevnosti se zelo nerad trkam po prsih in hvalim, da to zmorem, da sem ne vem kako izkušen in da ne vem kaj vse vem in znam. Upam, da bom vreden, da bom projekt lahko srečno izvedel do konca.

Kaj pa izkušnja z odprave na K2 leta 1993? Zvonko Požgaj in Viki Grošelj sta se uspešno povzpela na vrh, žal pa se je pozneje zgodila tragedija. Vaš alpinistični kolega Boštjan Kekec je umrl zaradi višinske bolezni, Požgaj je ostal brez prvih členkov na vseh desetih prstih na rokah, vam je veter odpihnil smuči in na višini 7800 metrov ste se morali obrniti in se vrniti v dolino. Že takrat ste načrtovali smučanje s K2.

Res je, maloprej je Viki (Grošelj, op. a.) povedal, da so člani odprave že takrat zaupali vame. Lepo.

Vendar, če se danes ozrem nazaj, lahjo rečem, da sem vesel, da takrat nisem prišel do faze, ko bi lahko smučal s K2. Takrat nisem bil dovolj izkušen, da bi sprejemal pravilne odločitve, te pa so ključnega pomena.

Po težavah Zvonka in tragediji Boštjana ter nenadnem poslabšanju vremena sem se čez deset dni želel vrniti na višino osem tisoč metrov, da bi našel svoje smuči in smučal s K2. Prav je, da jih nisem našel.

Zakaj?

Želel sem si, a nisem bil dovolj smučarsko izkušen, niti psihično dovolj stabilen. Takrat bi ga verjetno polomil.  
Nameraval sem se povzpeti po smeri prvopristopnikov, po Abrucijevem stebru, smučati pa sem želel po drugi poti, torej v isti smeri, kot nameravam zdaj. Pri tako veliki gori, ki je takrat nisem dobro poznal, bi se verjetno zasmučal … Mislim, da sem imel takrat malo možnosti za uspeh.

Omenili ste, da čutite, da vam je ta podvig namenjen. Kako se to kaže v vaših občutkih? Se da opisati?

Če bi znal, bi znal napisati tudi knjigo (smeh, op. a.) Če ne bi bil povsem prepričan, da mi lahko uspe, se tega ne bi niti lotil. Zavedam se, da pri tako velikem projektu in pri takem izpostavljanju ni prostora za navidezno samozaupanje, da bi nekaj delal kar tako malo na približno, kar bo, pa bo. Nikakor.

Tukaj gre za zelo iskreno izpraševanje vesti. Tudi samega sebe ne smeš pregovarjati. Če moraš to početi, pomeni, da v stvar nisi prepričan. Jaz pa sem. Iskreno čutim, da mi lahko uspe.

Težko je oblikovati pameten stavek o tem, kaj čutim in zakaj grem. Takole bom rekel. Preprosto čutim, da je pošteno in prav, da to naredim.

Foto: Osebni arhiv
Bi bili zagrenjeni, če tega ne bi poskusili oziroma izpeljali?

Zdaj ne več, pred desetimi ali 15 leti pa prav gotovo. Zdaj se mi zdi, da če je moja zagrenjenost odvisna od tega, ali sem oziroma nisem zadostil osebni želji za to, da se potrdim, uveljavim, povem, da to zmorem …, pa naj bo. Mislim, da z leti takšno razmišljanje prerasteš. Prav je, da taka vprašanja prevevajo mladega človeka, v mojih letih pa to ni več potrebno.

Brez dvoma je tudi izbira ekipe, ki vas bo spremljala, terjala posebno pozornost. V Himalaji se vam bodo pridružili alpinist Boris Repnik, zdravnik Nejc Kurinčič in novinar David Stropnik ter štirje alpinisti iz Pakistana. Zakaj ste se odločili zanje? 

Morda je odločitev o tem z moje strani padla dokaj pozno, saj dolgo časa nisem bil prepričan, ali bomo dobili osnovnega pokrovitelja in zbrali dovolj sredstev za odpravo. Fantov nisem želel navduševati nad nečim, česar potem ne bomo izpeljali.

Skratka, izbora ekipe sem se lotil šele decembra lani. V Sloveniji je kar nekaj odličnih plezalcev, ki pa imajo doma majhne otroke. Take se vpraša samo enkrat. Če takoj sprejmejo povabilo, dobro, sicer se jih ne spodbuja.

Po drugi strani imamo kar nekaj gorskih vodnikov, ki so izjemni plezalci, a ker se na K2 odpravljamo poleti, ko je zanje glavna sezona in vir preživetja, jih nisem želel odvračati od njihovega dela.

Foto: Žiga Zupan/ Sportida
Zato sem zelo hitro začel navezovati stike s Pakistanci, ki so zelo izkušeni, saj so trije od štirih že stali na vrhu K2. Vanje polagam veliko upov. Na pot se odpravimo 14. junija, od 15. julija pa nas čaka vzpon na K2. Potem je vse odvisno od vremena.

Smučali boste z novimi Elanovimi zložljivimi turnimi smučmi. Sami ste pomagali tudi pri njihovem razvoju. Za kako kakovostne smuči gre?

Smuči so za K2 skoraj ključnega pomena zaradi močnih vetrov, dela s cepini, nošenja smučk navkreber … Zdaj niso več ovira, ampak sestavni del nahrbtnika, zato sta naše delo in gibanje na gori bistveno varnejša.

Smuči, ki so nekoliko težje kot klasične turne smuči, se odlično obnesejo tudi pri smučanju navzdol, saj se ploščica, ki dva ločljiva dela poveže v enega zelo kompaktnega, lepo oprime podlage, hkrati pa so zelo dobro vodljive. Verjamem, da bodo na K2 še boljše.

Ste že vizualizirali vse, kar vas čaka?

Do potankosti. Na K2 ne greš samo poskusit, ampak greš to izpeljat.