Anže Kopitar: Ne vidim smisla, da bi se spreminjal. Potem to ne bi bil jaz.

Danes z velikimi očmi mladi gledajo njega, sam je nekoč tako gledal Jeseničane. Foto: Grega Valančič / Sportida

Te dni ste na ledu pogosto z otroki, ki v okviru vaše akademije na Bledu nabirajo hokejsko znanje. Vam v teh trenutki misli uidejo k vašim začetkom?
Vsekakor me ti treningi spomnijo na preteklost. Tudi sam sem se kot otrok udeležil kar nekaj kampov. Tako tukaj na Bledu kot pozneje v tujini, tako da se spomnim na tiste dni. Zelo lepo je videti, kako so fantje vsi nasmejani in dobre volje. Hokej je sicer moja služba, a hkrati nekaj takega, kar zelo rad delam in ob čemer poskušam biti čim bolj sproščen. Želim si, da bi bili tudi fantje. Verjamem, da bom tudi jaz od takega tedna veliko odnesel.

Bi po karieri lahko poprijeli za trenersko taktirko? Ste kdaj razmišljali o tem?
Verjetno bom želel biti po koncu kariere še naprej vpet v hokej. A o tem, na kakšen način bi bil vpleten, je prezgodaj govoriti. Nikakor pa ne izključujem niti tega, da bi bil morda res kdaj trener, da.

Mladi upi na vaši akademiji vas občudujejo. Koga ste vi v mlajših letih gledali z velikimi očmi?
Takrat do lige NHL nisem imel takšnega dostopa, kot ga ima mladina danes. Splet še ni bil toliko razvit, pa tudi pokrivanje dogodkov ni bilo toliko napredno. Lahko pa rečem, da sem v svojih začetkih, ko sem bil še zelo majhen, občudoval Jeseničane. Z očetom na čelu. Večkrat me je peljal s seboj na trening, pa tudi v slačilnico, kjer sem imel jaz zagotovo največje oči.

Zdaj velikih oči nimate več, ste eden od najkakovostnejših igralcev lige NHL. Za vami je že deset sezon v najmočnejši hokejski ligi na svetu. Kaj je ena od pomembnejših stvari, ki ste se je v ligi naučili v tem desetletju?
Res je šlo zelo hitro. Še živo se spomnim svoje prve tekme, kot bi bila pred kratkim, pa je preteklo že deset let. Odigral sem že prek 750 tekem, kar je že kar lepa številka. Zdaj sem morda malo čez polovico. To je lep osebni dosežek, na katerega sem ponosen.

Naučil sem se, da je svet lahko zelo majhen, sploh hokejski, in da moram vsak dan poskušati maksimalno uživati v hokeju. Enkrat se bo profesionalna hokejska pot končala in zdaj je treba vsak trenutek hokeja izkoristiti. Eni dnevi so sicer malo težji kot drugi. Ko izgubljaš, ni najbolj prijetno, a v življenju je treba biti čim pogosteje nasmejan. Igral sem s kar nekaj hokejisti, ki so se že upokojili, in pravijo, da je treba res uživati in izkoristiti vsako sekundo.

"Mislim, da bi vsak oče za svojo hčer rekel, da bodo fantje imeli težave. Vsekakor sem zaščitniški, a vse mora biti v mejah običajnega." Foto: Grega Valančič / Sportida

Ob porazih pogosto ni lahko, pravite. Kako se spopadate z njimi?
Takrat pomembno vlogo odigra družina. Ko stopim skozi vrata doma, me čakata Ines (žena, op. a.) in Neža (hčerka, op. a.). Obe sta velikokrat nasmejani, še posebej Neža, tako da mi že njun nasmeh pomaga, da lažje pozabim poraz. Ob njiju je tudi veliko lažje pozabiti na slabe dneve. Zavedam se, da je družina tista, ki mi bo stala ob strani.

Večkrat ste dejali, da se z družino v Kaliforniji počutite odlično in da bi jo težko zapustili. Kaj vam je v mestu angelov tako priraslo k srcu?
Pravijo, da se na dobre stvari zelo hitro navadiš in jaz sem se Kalifornije zelo navadil. Vsi smo se in res bi si težko predstavljal, da bi se morali kam seliti. Ena od pomembnejših stvari zame je vreme, saj je vedno sonce. Morda imamo na leto 14 dni dežja. Tam nisi odvisen od vremena. Ko se zbudiš, je sonce. Če imaš slab dan na tekmi, te naslednji dan razveseli sonce in ti da še dodatno energijo.

Še pomembneje pa je, da se je Ines zelo dobro vključila v tamkajšnje življenje. Tudi Neža je bila rojena tam, tako da imam zdaj še eno bolj posebno povezavo z mestom.

Omenili ste Nežo. Kakšen oče ste? Ste zaščitniški, bodo imeli fantje v prihodnosti veliko težav?
(Smeh, op. a.) Mislim, da bi vsak oče za svojo hčer rekel, da jih bodo imeli. Vsekakor sem zaščitniški, a vse mora biti v mejah običajnega. Svet je drugačen, kot je bil pred 20 leti. Tehnologija je napredovala. Poskušam biti čim bolj previden, ne želim je preveč izpostavljati. Z Ines zelo paziva, da ni prav veliko fotografij na Instagramu ali drugih družbenih omrežjih, saj nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi. Pri teh stvareh sva pazljiva.

Ste vi tisti, ki večkrat popusti, ko si Neža kaj neizmerno želi?
Saj vemo, da so punčke atijeve, fantki pa mamičini. Tako je tudi pri nas. Stari starši, pa tudi midva jo zelo rada razvajava, a vse v mejah običajnega. Po navadi sem res jaz tisti, ki popusti. Greva pa po tej poti, da je vzgoja taka, da uči spoštovanja. Spoštovanje je izjemno pomembno. Na našo srečo pri materialnih stvareh pri nas, vsaj mislim, ne bo težav, a če medsebojnega spoštovanja ni, potem tudi ni dobro.

Žena Ines in hčerka Neža sta tisti, ki mu z nasmehom pomagata prebroditi težke dneve. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Jo bosta učila obeh jezikov?
Seveda. Z Nežo govoriva slovensko, tudi stari starši z njo govorijo slovensko. Ima pa varuško, ki je Američanka, tako da bodo angleške besede prišle z njene strani. Vpisana bo v šolo v Los Angelesu, tako da se bo tudi tam učila v angleškem jeziku.

Kako pa je z obleganjem navijačev, ko/če se z družino sprehajate v Los Angelesu?
Moram reči, da gremo v Los Angelesu kar lahko ven. V tistem predelu, kjer živimo, na plaži, so sicer zagreti za hokej, a niso fanatiki, tako da se lahko običajno sprehodiš, greš na kosilo, na večerjo ali po parku. Ob popoldnevih, ko ni tekme, pa se odpravimo še na kakšne avanture.

Se na Bledu pogosteje dogaja, da se želijo ljudje fotografirati z vami oziroma da želijo vaš podpis?
Da, morda je tukaj res še malo več tega, saj tu preživim manj časa. Včasih te ustavijo tudi v kakšnih čudnih trenutkih in ni prijetno. Pred dnevi sem bral nekaj o Petru (Prevcu, op. a.), da je moral reči ne, saj se je počutil kot opica, ki so si jo podajali. S takim natrpanim urnikom imamo včasih radi mir, tako da kakšen dan brez podpisov in fotografiranja prav pride.

Popolnoma prostih dni ni oziroma jih je zelo malo. Če bi ga imel, kam bi se v ZDA odpravili?
V Disneyland bi šli (smeh, op. a.). Zdaj bo treba to malo večkrat početi.

Hitrih pet vprašanj:

V Kaliforniji ste do zdaj živeli skupaj z vašima staršema, ki pa se zaradi očetovih službenih obveznosti odpravljata v Švico. Kako se bo spremenilo vaše življenje?
Starša sta nama do zdaj res veliko pomagala, kar je bilo vsekakor dobro za Ines, da se je malo razbremenila in si vzela nekaj časa zase. Nekaj bremena bo padlo na naju, a mislim, da ne bo nobenih težav. Imava tudi varuško, ki nama pomaga.

Ste v tem letu, ko oče ni bil na trenerskem položaju, čutili, da potrebuje to igro, da mu manjka?
Vsekakor. Mislim, da je bil po svetovnem prvenstvu v Ostravi nasičen z vsem. Verjamem, da mu je ta čas prišel prav, sploh zato, da je zdaj videl, kako pogreša hokej in da mu ta veliko pomeni. Mislim, da je ponudba iz Švice, ki jo je sprejel, odlična priložnost, ker bo poskusil nekaj novega. Spoznal se bo še s švicarskim hokejem, kar bo zanj super izkušnja.

Očeta dobro poznate. Ste še pred svetovnim prvenstvom, po katerem je odstopil zaradi negativcev in zlivanja gnojnice, kot se je izrazil, čutili, da se v njem nabirajo stvari in da počasi tako ne bo šlo več naprej?
Sem. Ob odstopu je sam najbolje povedal. Vedel sem, kaj je mislil, kaj je hotel povedati, kam je ciljal. Že od samega začetka je bil tak, da je govoril neposredno, da ni nič ovinkaril. To je tudi naredil. Spoštujem ga in stojim za tem, kar dela. "Verjamem, da mu je ta čas prišel prav, sploh zato, da je zdaj videl, kako pogreša hokej in da mu ta veliko pomeni," o vrnitvi očeta Matjaža na trenerski stolček razmišlja Anže. Foto: Grega Valančič / Sportida

Za vami je še druga sezona, ki ni šla po načrtih. San Jose Sharks, so vas izločili v prvi seriji končnice. Se vam zdi, da ko ekipa enkrat osvoji dva Stanleyjeva pokala v treh sezonah, kot ste ju vi, morda ni več tako lačna, kot bi bila, če bi lovila prvega?
Mislim, da to niti ni bil razlog za naš neuspeh, saj ko enkrat občutiš to zmagoslavje, ko osvojiš Stanleyjev pokal, te to, vsaj mene, še bolj žene. Sliši se sicer klišejsko, a ta občutek je neprecenljiv. Želiš ga doživeti vsako sezono. Za nas bo vsak izpad, pa naj bo v prvi seriji ali pa v konferenčnem finalu, veliko razočaranje. Bili smo že na vrhu, zato je vse ostalo, kar ni vrh, neuspeh. Tako bo še naprej.

V zadnjih letih ste imeli v moštvu kar nekaj pretresov. Slava Vojnov se je zaradi obsodb o družinskem nasilju preselil iz Los Angelesa v Rusijo, Mike Richards se je poslovil od Kraljev zaradi, po besedah kluba, hudih kršitev pogodb. Takšne stvari niso voda na mlin.
Vsekakor to ni pozitivna stvar, a ko se je to dogajalo, smo imeli zelo močno slačilnico, tako da nas to niti ni toliko spravilo s tira. Mislim, da nas je prejšnjo sezono bolj kot te stvari motil naporen urnik iz preteklih sezon, ko smo igrali zelo veliko hokeja. Tudi mi smo samo krvavi pod kožo in smo malo pregoreli. Tako pač pride. Letos pa preprosto nismo bili dovolj dobri, San Jose je bil boljši in si je zaslužil napredovanje.

"Prišla je pogodba, prišli sta dve nagradi. Ne bom rekel, da sem zelo zadovoljen, ni bila pa slaba sezona, a jo bo treba nadgraditi." Foto: Gulliver/Getty Images

Čeprav je sezona ocenjena kot neuspešna, je bila za vas posebna, morda prelomna. Podpisali ste osemletno pogodbo z Los Angeles Kings, prvič ste prejeli individualni nagradi, postali ste kapetan moštva.
Moj začetek sicer ni bil najboljši, a nato se je vse skupaj izšlo. Prišla je pogodba, prišli sta dve nagradi. Ne bom rekel, da sem zelo zadovoljen, saj nismo izpolnili zadanega cilja, ni bila pa slaba sezona. A zdaj jo bo treba nadgraditi in iti tja, kamor hočemo.

Rekli ste, da ne boste glasni, da klovna ne boste igrali. Kako boste ekipo vodili s črko C na prsih?
Zame bo to nekaj novega. Upam, da se ne bom preveč lovil. Naša slačilnica je bila že prej sestavljena iz več "liderjev", a vsi smo vedeli, kdo je bil naš kapetan, da je bil to Dustin (Brown, op. a.). Moje obnašanje v slačilnici se ne bo spremenilo. Delal bom to, kar sem do zdaj oziroma bom poskušal stvari nadgraditi. Ne vidim smisla, da bi se spreminjal, saj potem to ne bi bil jaz. Pogovarjal sem se tudi z našim generalnim direktorjem in rekel mi je, da moram ekipo voditi na svoj način, saj posnemanje drugih ne pride v poštev.

• Slovenski selektor, nekdanji slovenski kapetan in Marcel Rodman o dodelitvi kapetanske vloge Kopitarju

Z Brownom sta prijatelja, vselej sta bila skupaj pri Kraljih. Sta se, potem ko so mu vzeli kapetansko črko in jo dodelili vam, pogovorila? Bi ga to lahko razbremenilo, da bi spet našel tisto svojo pravo igro?
Sva. Izmenjala sva si nekaj sporočil. Povedal sem mu, da ima vse skupaj sladko-kisel okus, saj sva res prijatelja. Zelo sem ponosen, da so me imenovali za kapetana, po drugi strani pa je težko videti, da prijatelju vzamejo kapetansko črko. V teh letih, ko sem bil njegov pomočnik, sem mu pomagal, in povedal sem mu, da bo on prva oseba, h kateri bom prišel po kakšen nasvet.

Ne vem, ali ga bo to razbremenilo, a resnično upam, da ga bo. Roko na srce, jaz, on in vsi vemo, da lahko igra veliko bolje, kot je zadnji dve sezoni.

"Povedal sem mu, da bo on prva oseba, h kateri bom prišel po kakšen nasvet," Kopitar o tem, da se je črka C z dresa Dustina Browna preselila na njegovega. Foto: Guliverimage/Getty Images

V klubu vam zaupajo. Strahu pred kapetansko vlogo verjetno ni?
Trenutno morda sploh še nisem dojel, kaj vse skupaj pomeni. Ravno pred nekaj dnevi je prišel fant iz Kanade in mi prinesel dva nova dresa. Ko sem videl tisti novi C na dresu, so se še meni malo oči zasvetile. Strahu ni, verjamem pa, da bo nekaj posebnega.

Imate sicer kakšen strah?
Niti ne. Če morda pogledam širšo sliko, bi rekel le, da se bojim neuspeha. V hokeju, v starševstvu, v vlogi moža. A okoli sebe imam tako ekipo in prijatelje, ki jim lahko z življenjem zaupam. In to mi je najpomembnejše.

"Upam, da pride še kakšna nagrada, tista malo večja," si tretjega Stanleyjevega pokala želi 28-letnik. Foto: Gulliver/Getty Images

Čeprav vselej v ospredje postavljate ekipo, sta verjetno individualni nagradi NHL, ki sta vam letos pripadli prvič, nekaj posebnega.
Že nekajkrat sem bil nominiran za obe, tako da ju je bilo končno lepo dobiti, pa čeprav v narekovajih, saj ju še nimam. Ponosen sem na to. Upam, da bo še kdaj kakšna nagrada prišla, upam, da tudi tista malo večja in težja (smeh, op. a.). Morda z moje strani ni bilo najbolje le to, ker me ni bilo na podelitvi v Las Vegasu, ampak bilo bi preprosto preveč kilometrov.

V vaši ekipi je že nekaj novih obrazov, nekateri so morali oditi.
Res je. Nekaj jih je šlo, nekaj prišlo. Glavni igralci smo sicer še vedno tam, pa tudi še nekaj časa bomo. Bo pa treba ustvariti vsaj nekaj malega nove kemije. Vratar Zetkoff in Teddy Purcell sta že bila v Los Angelesu, tako da malo poznata okolico in bo nekoliko lažje, za ostale pa upam, da se bodo čim bolje in čim prej vključili.

Vam je kaj žal, da Milana Lucica niste mogli zadržati?
Vsekakor, ampak konec koncev vsi vemo, da je to le posel. Tako pač je.

Ko ste januarja podpisali osemletno, 80 milijonov ameriških dolarjev vredno pogodbo, so ljudje hiteli preračunavati, koliko boste prejeli. Pa ste jim hitro vrnili z vprašanjem, ali poznajo davke. Koliko približno vzame davkarija?
Te stvari se dajo preveriti na spletu. Lahko pa rečem, da gre vsaj na pol, če ne še več.

Preden se boste vrnili v novo sezono lige NHL, vas čakata dve reprezentančni akciji. V začetku septembra boste v Minsku pomagali slovenski reprezentanci na olimpijskih kvalifikacijah, kmalu zatem boste z reprezentanco Evrope v Torontu nastopili še na svetovnem pokalu. Je vse dogovorjeno, ste se še kaj pogovarjali s selektorjem Nikom Zupančičem?
Kot sem že rekel, grem v Minsk. Z Nikom sva se videla na enem suhem treningu in se dogovorila o določenih stvareh. Urnik in več podrobnosti pa bo znanih v naslednjih tednih. Tudi s trenerskim štabom za svetovni pokal smo v navezi, dogovorili smo se tudi že o manjših detajlih. Iz Minska bom letel neposredno v Toronto, res se bo veliko dogajalo, a mislim, da bo vse skupaj zelo zanimivo. Septembra bo prvič po lanskem svetovnem prvenstvu oblekel dres Slovenije in reprezentanci v Minsku pomagal v boju za eno olimpijsko vozovnico. Foto: Vid Ponikvar

Slovenija je pred skoraj tremi leti na Danskem spisala zgodovino in se prvič uvrstila na olimpijske igre. Menite, da bo kaj pritiska zaradi Vojensa?
Ne. Mislim, da bo več pritiska na Dancih in Belorusih. Roko na srce, mi ne bomo nikakršni favoriti. Moji favoriti so Danci, Belorusi pa igrajo doma. Mi bomo pa poskušali presenetiti, kot so fantje v Vojensu. Gre pa za zelo kratek turnir. Na takšnih turnirjih potrebuješ predvsem odličnega, dobro pripravljenega, pravega vratarja. Če bomo igrali dobro, potem se lahko marsikaj zgodi.

Ste se kdaj čez lužo pogovarjali o tem, da je tako majhna država, ki ima dva milijona prebivalcev, v zadnjih letih na reprezentančni ravni nanizala kar nekaj uspehov, s sedmim mestom v Sočiju na čelu?
Seveda smo se. Na olimpijskih igrah v Sočiju so vsi, kot vem, zelo navijali za nas. Pa pustimo dva milijona prebivalcev, še huje je, da mi reprezentanco sestavljamo iz 30 igralcev in upamo, da bodo vsi zdravi.

Mislim, da smo na splošno v športu svetovni fenomeni. Imamo olimpijske pa svetovne prvake, jaz sem osvojil Stanleyjev pokal, Beno (Udrih, op. a.) in Rašo (Nesterović, op. a.) sta bila prvaka lige NBA, Tina Maze je nizala uspehe, pa Peter Prevc in še kdo … Res smo fenomeni.

Predvsem v hokeju ob tako obubožani klubski hokejski sceni. Slediti kaj klubskemu hokejskemu dogajanju?
Koliko ga je pa sploh še mogoče spremljati? Ravno to je velika težava. Vsakič, ko kaj preberem o domačem hokeju, so le negativne stvari. Ni tega, ni tistega. Ne vem, kaj sploh reči. Lahko sem le vesel, da fantje igrajo v tujini in da lahko potem sestavimo kolikor toliko konkurenčno reprezentanco. Nimamo domače lige, pa igramo v skupini A. To je res kot z drugega planeta.

"Če kdo misli, da bom zdaj napisal ček ali pa nakazal denar, potem lahko rečem, da je bolje, da denar spustim po Savi, saj bom vsaj vedel, kam gre." Foto: Grega Valančič / Sportida

Avstrijci so pred meseci celo pisali, da boste konkretno odprli mošnjiček in prispevali pol milijona evrov Jesenicam. Na tem ni bilo nič, kajne?
Ne, na tem ni nič (smeh, op. a.).

Pa bi bili čez nekaj let, ko boste morda videli, da gredo stvari res v pravo smer, da so položeni pravi temeljni kamni, pripravljeni vlagati v slovenski klubski hokej?
Večkrat sem že povedal, da bi. Na takšen ali drugačen način. Na Jesenice sem nekajkrat poslal nekaj kosov opreme. To sem pripravljen. Če bi se res začela odvijati neka prava zgodba, bi bil pripravljen, zdaj sicer ne, ker nimam časa, tudi vlagati.

A če kdo misli, da bom zdaj napisal ček ali pa nakazal denar, potem lahko rečem, da je bolje, da denar spustim po Savi, saj bom vsaj vedel, kam gre. Če bi ga ta trenutek namreč kamor koli dal, ne bi vedel, kje bo končal. In tega se jaz nikakor ne grem.