Ponedeljek, 18. 6. 2018, 4.00
5 let, 9 mesecev
Miha Mazzini: Zakaj ne maramo javnega prometa?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,46
83
Naj vam opišem in pokažem enega najbolj šokantnih prizorov, kar jih lahko vidite v Tokiu. Recimo, da se znajdete na podzemni železnici pozno popoldne, v udarni uri, ko zaposleni odhajajo iz služb. Samo postajo Šibuja uporabi povprečno 2,4 milijona potnikov (več od celotne Slovenije!) na dan.
Videli ste posnetke neznanske gneče, osebja, ki tlači potnike v vagone, nepregledne množice, ki je videti kot mravljišče sredi selitve. Ampak to ni šokantno.
Šokantno je nekaj drugega. Ko sem nekako padel iz tistega vagona in se prebil do izhoda, ko sem prišel na plano, stopil iz postaje na avenijo velemesta in čakal semafor pri prehodu za pešce, sem se nenadoma zdrznil in nisem mogel verjeti. Gledal sem namreč nekaj nepopisno šokantnega, česar ob udarni uri v Ljubljani še nisem bil videl:
Iz nepopisne zasedenosti javnega prometa sem nenadoma stal ob prazni mestni cesti. Saj pripelje kak avto, večinoma taksi ali dostavno vozilo, redkeje kakšna limuzina, v kateri voznik nosi bele rokavice.
Priznajmo, mi bi rekli, zakaj se kreteni bašejo v vlake, če se lahko vozijo z lastnimi avti? A podzemna pokriva 40 milijonov prebivalcev, in če bi se jih samo nekaj odstotkov odločilo za pot v službo z avtom, bi dobili ...
Ljubljana, v udarnih urah
V jutranjih urah, ko čakam na semafor, gledam reke avtov, ki se zlivajo v mesto. Skoraj v vseh je le voznik, kar velja tudi za avtobuse. 122 tisoč ljudi se tako pripelje, plača parkirišče za avto, ki ga vsaj osem ur ne potrebuje, nato ponovi jutranjo vajo in se kakšno uro prebija domov.
Sistem je v celoti narejen za avte, ne ljudi (na tem mestu se javno zahvaljujem profesorju Koželju, ker je vsaj dele Ljubljane vzel pločevini in jih spet vrnil ljudem), vključno s tem, da je pot na delo plačana, in celo več, če uporabljate avto kot javni promet, kar je na Nizozemskem ravno nasprotno (primer).
Podobno je v drugih krajih. V Trzinu je trikrat več delovnih mest kot aktivnih prebivalcev. Naslov, ki pove veliko: "V Slovenji se več kot polovica delovno aktivnih ljudi na delo vozi v drugo občino." (vir)
Seveda z avti, javni prevoz je za opravilno nesposobne, prestare ali premlade. Kot je naračunal Samo Rugelj: "To pomeni, da smo Slovenci v zadnjega četrt stoletja v avtomobile zmetali približno 60 milijard evrov denarja – to pa je vsota, ki ustreza dvakratnemu javnemu dolgu." (vir) Delamo se, da smo Nemci, v resnici pa se glede tega obnašamo kot Američani.
Železnice, zdaj
Porečete, saj javni prevoz je v Sloveniji strašno slab in počasen, sploh železnice. Res je. Pred nekaj leti sem se peljal z vlakom v Novo mesto (dve uri) in bral Ano Karenino, ki sem jo prešprical v srednji šoli.
Ker se v tej knjigi veliko vozijo z vlakom in pod njim junakinja tudi konča, sem med branjem na zemljevidu spremljal naše junake in njihovo hitrost potovanja. Nisem čisto prepričan, a zdi se mi, da so v prvi polovici 19. stoletja dosegali čase Slovenskih železnic 21. stoletja.
Nastala je povratna zanka: ker me ne mika v umazanem vlaku klopotati po tirih, grem z avtom. Ker grem z avtom, so vlaki prazni.
A kako smo prišli sem, kjer pač smo?
Narodni interes in zasebni žepi
Avstro-Ogrska nam je vsilila oboje, pravno državo in železnice. Prvo smo nekako prenašali, dokler je bilo treba, drugim smo se privadili za rabo v skrajni sili (kljub začetnim moralnim dilemam: damam so na prvih vožnjah svetovali, naj potujejo s šivankami v ustih, saj znajo moški v neosvetljenih predorih podivjati in jih na silo poljubiti).
Železnice sodijo v začetno dobo slovenske politike, ki se je hitro pokazala za prednico današnje. "Lovro Toman (1827-1870) je bil ob svojem času, zadnji dve desetletji pred smrtjo, eden najbolj priljubljenih in vplivnih slovenskih politikov.
Z vzneseno besedo in celo nekolikanjšnjo pesniško nadarjenostjo je oznanjal slovenstvo tako ognjevito, da so njegovi nemški nasprotniki "deželo Kranjsko" imenovali kar Tomanija, česar se niti ni posebno branil." (Kmecl, 1975)
Svojo navdušenje nad narodom je ustrezno zaračunal: "V resnici pa je šlo za podkupovanje in prve politične korupcijske afere. Lovro Toman je za glasovanje prejel koncesijo za gradnjo gorenjske železnice, ki jo je prodal za 150 tisoč goldinarjev in si kupil graščino v Polhovem Gradcu." (Amon in Erjavec, 2011) Aja, in poročil se je z najbolj želeno nevesto, Josipino Turnograjsko.
Skratka, "mučke" so bile na sporedu takoj, ko je bilo v igri trgovanje z zemljišči in vsem drugim.
Kolektivistična zarota
Trump ni obljubljal le vrnitve k premogu, marveč je v predvolilni propagandi George Will zapisal, da se nad vlaki navdušujejo tisti, "ki hočejo zmanjšati ameriški individualizem in pripraviti Američane na kolektivizem (vir)".
Skratka, javni promet je komunistična zarota. Zato ni čudno, da v bivših socialističnih državah kraljuje avto, saj je simbol individualizma in svobode, ki jo drago plačujemo in malo uporabljamo.
A pri nas je bil socializem malo poseben. Mi smo železnice sovražili že takrat. Saj veste, ukinjanje tramvaja v Ljubljani pa železniških prog (denimo Kranjska Gora) in tako dalje.
Po osamosvojitvi so bile avtoceste logična izbira, nihče se ni pritoževal. Upoštevajmo tudi to, da so z železniško traso malverzirali Toman in njegovi, torej je bilo bogastvo že ugrabljeno in porabljeno. Avtoceste so morale biti načrtovane na novo in so odpirale neslutene možnosti bogatenja.
Po izginulih petih milijardah so postale tudi realni prikaz ustroja naše družbe in pravne države.
Individualizem
Nikoli ne bom pozabil znanca, ki je zarobantil: "Zakaj bi šel na vlak ob 14.02, če se lahko sam z avtom odpeljem, kadar hočem, recimo ob 14.05?" Ne, ni bil ironičen, resno je mislil.
Skrajni individualizem pronica iz vsake naše dejavnosti – ne nazadnje, mar smo sposobni dogovora o čemerkoli? Vlak ob 14.02 je vse, kar sovražimo – gre za jasno pravilo, ki ga ne moremo pretentati in se z njim pregovarjati, skratka, vlak ob 14.02 je simbol reda. In ljudje, ki red sovražijo, morajo sovražiti tudi vlake. Zato so vožnje po Balkanu muka, vlak pride, ko pride, če pride.
Zdajle se že držite za glavo in si mislite, kakšen kreten – kakšno povezavo pa ima javni prevoz, sploh železniški, z občutkom za red in skupno dobro v programiranju neke skupnosti? Pa saj tu ni nobene povezave!
Res ne? Kje so železnice najbolj točne in učinkovite? V redoljubni Nemčiji in fanatično pravilom in skupnosti podložni Japonski.
Razmislite o tem.
Spoštovanje reda je temelj pravne države. Če čutite že vozni red kot pritisk, potem ne morete veliko pričakovati niti od sodnega reda.
Slovenske železnice
Od podjetja Slovenske železnice torej zares ne pričakujemo visoko kakovostnih storitev, zato se lahko ukvarjajo z drugimi dejavnostmi. Recimo, so (politično) kadrovsko počivališče in gojišče malverzacij (vir), gigant z veliko preveč zaposlenimi in predragimi vozovnicami (vir).
Porečete, ko bomo uredili državo, bomo uredili tudi Slovenske železnice.
Nisem čisto prepričan, ali je to edini možni vrstni red. Sistemi so ugnezdeni drug v drugega in povezani. Kaj pa, če bi izjemno delujoči javni promet vplival tudi na vse preostalo?
Če se do sekunde zanesete na vlak, ki vozi pogosto, in če pot do Maribora traja dobrih 60 minut (nemški standard) ali celo dobrih 20 minut (japonski standard) ljudje nenadoma ugotovijo, da se lahko zanesejo na nekoga drugega, na sistem, ki deluje ne glede na vaše politično prepričanje ter veze in poznanstva. Tega nam v Sloveniji najbolj manjka.
Kot so železnice strojna oprema države (hardware), obstaja tudi zapuščeno leglo njene mehke moči (software), ki bi ga bilo treba nujno profesionalno usposobiti za vrhunske izdelke. Imenuje se RTV.
Delujoče železnice in vrhunske RTV-vsebine bi več prispevale k narodni spravi in povezanosti Slovencev kot vse seje, govori, proslave in maše.
83