Je predelava bicikla zahtevnejša od predelave motocikla?

Velike znamke sodelujejo, a njihovim izdelkom manjka duše

Ni vse zlato, kar se sveti. Verjetno ena najbolj oguljenih fraz vseh časov, ki je svoje mesto našla tudi med ljubitelji predelanih koles.

Velikoserijski proizvajalci koles čutijo utrip trga, zato se mu prilagajajo z na videz popolnoma unikatnimi izdelki. Resda privlačijo z drugačnostjo, a so kljub temu sestavljeni iz delov, ki jih naročnik lahko izbere prek spleta.

Teorija, ki pravi, da je tako sestavljeno kolo torej unikat, drži le na pol. Če je bilo sestavljeno po željah in osebnih preferencah naročnika, še ne pomeni, da nekje ni še sto praktično identičnih koles.

Pravi "bicikli" po naročilu so izdelani in sestavljeni samo za praviloma zahtevnega naročnika in zanesenjaški ulični kolesarji zlahka prepoznajo umetniški pristop in dušo dvokolesa.

Industrijski izdelki je praviloma nimajo, trdi Andraž Kopitar, ustanovitelj 7seven customs, predelovalske delavnice, odgovorne za kolesa in motocikle po naročilu.

"Tisti pravi so narejeni v delavnici, zvarjeni, predelani z lastnimi rokami"

Ličen primer, izdelek z imenom 77C lowrider, je namenjen ljubljanskemu studiu za tetoviranje Tetovirnica. Naročnik je, zvest svoji črni barvni shemi, veleval predelavo v stilu "all black". 7seven customs je ustregel s predelavo predhodno (ne)uspešno predelanega otroškega kolesa znamke Schwinn sting ray.

Z donatorskega kolesa so "olupili" vse nepotrebno, okvir skoraj popolnoma razrezali, navarili nove nosilce sedeža, podaljšali konstrukcijo in verigo ter izdelali okvirju posebej prilagojen napenjalec.

Novo krmilo je doniral Hondin motocikel, čoper iz osemdesetih let, oba skrajna konca krmila sta oplemenitena z bleščečimi "oldschool" ročkami izdelovalca iz Toronta. Tudi sedež, kajpak iz pravega usnja, je izdelek stare šole. Piko na i dodajo posebne tablice, narejene po meri, izdelane posebej za naročnika.

Je predelava kolesa zahtevnejša od predelave motocikla?

Predelovanje motociklov in koles sta dva popolnoma različna in obenem delno prepletena svetova. Postopki so podobni, običajno zahtevnejši po tehnični plati, saj zahtevajo več predznanja in poznavanja pogonskih sklopov, električnih napeljav in podobnega, ob koncu predelave pa mora motocikel brez težav opraviti tehnični pregled in zadovoljiti homologacijske norme. Tudi zato je ustvarjalna svoboda lahko nekoliko omejena.

"Pri kolesih se diha svobodneje", pravi Andraž Kopitar, a hkrati poudarja, da so skupine določenih vrst predelav natančneje določene in meje med posameznimi stili (t. i. klasiki, lowriderji, rat kolesa, fixiji …) ostrejše.

Pri "fixiju" oziroma kolesu s pogonskimi pedali, neposredno prek verige povezanimi z zobnikom zadnje osi, krmilo ne sme biti širše od 40 oziroma 45 centimetrov, predelavam ustrezajo le določeni okvirji, med gumo in cevjo, ki nosi sedežno oporo, naj bi bilo čim manj prostora …

Cena? Od nekaj deset do več tisoč evrov.

In če je zapleteno že pri izbiri okvirja in osnovnih tehničnih komponent, se zares zaplete oziroma se odpre popolnoma novi svet šele pri opremi kolesa. Zahtevani so dodatki najvišje kakovosti, seveda ne smejo biti popolnoma novi. Vsi sestavni deli morajo tvoriti harmonično celoto in načeloma velja pravilo manj je več.

Cene, ki jih dosegajo vrhunsko sestavljena kolesa, so lahko vratolomne in se v nekaterih primerih lahko primerjajo tudi s cenami novih avtomobilov.