Zgodba o Barbari, deklici, ki se sporazumeva z očmi

Žirija mu je za reportažo o Barbari, še ne 12-letni deklici, ki boleha za hudo obliko cerebralne paralize, prisodila nagradi za najboljšo reportažo v kategoriji Ljudje in zmagovalno reportažo natečaja SPP 2013, za serijo fotografij s protestov nagrado za najboljšo reportažo v kategoriji Novice in za zgodbo o poplavljenih Benetkah za najboljšo reportažo v kategoriji Narava in okolje.

Barbarina zgodba Luki Dakskoblerju pomeni ogromno in tega niti ne skuša skriti. Z njo se je ukvarjal več kot leto dni, se neštetokrat odpeljal v več kot 170 kilometrov oddaljeno Dornavo, kjer deklica živi v zavodu in, kot je zanj običajno, ko se zagrize v projekt, v procesu dela skoraj bankrotiral. "Za Barbaro sem izvedel, ko sem pripravljal zgodbo o terapevtskih psih," se spominja Luka. "Povedali so mi, da je kljub precej močni cerebralni paralizi deklica zelo inteligentna, da obiskuje pouk in da se zna učinkovito sporazumevati z očmi." Sporazumevanje je postalo še bolj učinkovito, odkar ima komunikator, in se ji je po tem, kot pravi Luka, odprl svet. Posebna naprava s stotinami map, napolnjenih z informacijami, kot so barve, hrana, pijača, obleke in drugo, je pritrjena na njen voziček in ji pomaga pri sporazumevanju. "Komunikator ima dve kameri, ki na nek način prebirata gibanje njenih oči. Za vsakim simbolom se skriva avdioposnetek in v tistega, kamor se zagleda in na katerega klikne, se pretvori v zvok," pojasnjuje fotograf, ki verjame, da mu je Barbara s svojo zgodbo dala precej več, kot ji bo on lahko vrnil. "Po eni strani sem vesel, ker vidim, da je srečna, po drugi pa ne morem, da me ne bi prizadelo, ko razmišljam o tem, da jo čaka težko življenje."

"Ne maram, da me ljudje jezijo" Reportaža bo doživela tudi svojo multimedijsko podobo, njena posebnost pa bo, da se deklica, ki sicer ne more govoriti, na koncu sama oziroma s pomočjo komunikatorja predstavi. Kdo je, od kod prihaja, kje živi in, kar je še posebej zanimivo, da ne mara, da jo ljudje jezijo. Multimedija nosi delovni naslov The Girl Inside, slovenski prevod pa se bo najverjetneje glasil Deklica v njej, saj je, kot pravi Luka, Barbara na nek način "ujetnica svojega telesa".

Poseben račun za Barbaro Dakskobler je že od samega začetka načrtoval odprtje posebnega računa, kamor bi se stekala sredstva za Barbaro oziroma njeno družino, ki živi v skromnih življenjskih razmerah. In prav obisk banke, kjer se je opremil s potrebnimi informacijami, je bil tudi prvi korak, ki se ga je lotil, ko je izvedel za nagrade.

Sanje ali resničnost? In o odzivu na veselo novico … "Če sem povsem iskren, sem bil nagrade najbolj vesel prav zaradi Barbare. Tega sem si res želel, ko pa je Matej (Matej Leskovšek – direktor zavoda za promocijo fotografije, op. a.) začel naštevati še preostale nagrade, sem bil brez besed. Dve uri pozneje sem se vprašal, ali se je to res zgodilo ali sem slučajno le sanjal. Zadnji dve leti sem se šalil, češ, naslednjič bom odnesel štiri nagrade, v resnici pa sploh nisem verjel, da je kaj takšnega sploh možno. Pravzaprav sem moral celo na mobitelu preveriti, ali ima res zabeležen Matejev klic."

Subvencija za naravovarstveno reportažo Poleg reportaže o Barbari in vseslovenskih protestih, ki so lani prežemali vso Slovenijo, je Dakskobler odnesel tudi nagrado za najboljšo reportažo v kategoriji Narava in okolje. Reportažo o poplavljenih Benetkah je financiral iz subvencije, ki so mu jo leta 2011 prinesle tri nagrade na mednarodnem, okoljevarstveno obarvanem fotografskem natečaju Nature Images Awards, objavljena pa bo v reviji Terre Sauvage septembra letos.