Violeta Tomič: "Buda mi je rešil življenje."

Kako je Buda prišel k hiši?

Pravzaprav bi bilo najbolj pošteno, da najprej povem, kako je v hišo prišla muca, Kepa 2. Začelo se je z belokranjsko muco Mici, ki je povrgla pet mačic, med njimi tudi eno, ki se mi je na dlani ulegla na hrbet in se mi smejala v obraz. Vse je bilo "narobe" z njo, vsaka dlaka je bila druge barve in je rasla v svojo smer, a jo je moja hči tako vzljubila, da smo jo prinesli domov v Ljubljano. Še danes me stisne, ko se spomnim nesreče, ko jo je povozil avto, bili smo neutolažljivi, tega se ne da povedati. Ko smo jo malce preboleli, sem srečala njeno dvojnico, identično mucko, pravo reinkarnacijo Kepe, ki sem jo seveda morala pripeljati domov. Še nikoli nisem svoje hčere videla tako srečne, kot je bila, ko je "znova" zagledala Kepo, nobenega dvoma ni bilo, da bo skupaj z imenom podedovala tudi ogromno ljubezni. Kepo 2 imamo še danes, z Budo ostajata na spoštljivi razdalji, malce pa jima pri tem pomagamo. Budova zgodba pa je še bolj neverjetna, prihaja iz zavetišča.

S čim vas je prepričal, da ste ga vzeli iz zavetišča?

Gre za čisto metafiziko. Nikoli ne bom vedela, kaj se je premaknilo v meni, da sem se nekega večera odločila za ogled spletne strani zavetišča, kjer sem ga zagledala. Bil je v skupini psov, ki so jih oddajali kot težavne primere, vendar drugih psov sploh nisem videla, samo njega. Vedela sem, da me je poklical in da čaka samo name, da sva si usojena, ampak pot do njega je bila bolj trnova, kot sem pričakovala.

Predvsem me je negativno presenetil odnos zavetišča do mene, ko sem si želela odpeljati psa, ki ga nihče drug ni hotel, ker je bil tako razpuščen, zanemarjen, nemogoč, alergik in še kaj drugega. Tudi z mano je bilo vse narobe: nisem imela izkušenj, nisem imela vrta, pa še neurejen poklic igralke ... A ko sem ga prvič zagledala, me je tako zvilo, da sem se umaknila pred vsemi in se razjokala kot še nikoli. Bilo je, kot da bi mi Buda potegnil ven vse hudo in slabo, kar se je z leti nabralo v meni. Ljudje pravijo, da mi je lahko hvaležen, ker sem ga rešila, vendar je v resnici on rešil življenje meni.

Kaj vam je na Budi najbolj všeč?

Vse. Ko sem ga dobila, je trajalo, da je nehal lajati na avtomobile in skakati nanje, ker so ga najverjetneje nekoč vrgli iz avta, tudi kolesarji niso bili varni pred njim, lajal je na radio, televizijo, vlekel me je tako močno, da sem se včasih oklenila prometnega znaka, ampak to so drugi časi. Danes je samozavesten in zadovoljen pes, ki je moja najboljša družba. Z njim se pogovarjam, vse si poveva, ima me za svojo in jaz sem njegova. Nikoli si nisem mislila, da imaš tako navezo lahko s psom, pri nas doma je bil odnos do živali pač drugačen.

Kaj sme Buda, pa drugim ni dovoljeno?

Kljub silni ljubezni, ki jo čutim do njega, imam rada red. Buda je vzgojen, ne jemlje hrane z mize in se ne uleže, kjer mu prija. Nikoli ne spi v istem prostoru z mano, moja spalnica je samo zame. Spi v svoji hiški, proti jutru se primaje pred moja vrata, da ga ne bi pozabila. Kadar je na obisku hči s Kepo 2, imata vsak svoj del stanovanja in spoštujeta medsebojno distanco, sicer pa mislim, da jima ni prav nič hudega.