Tekoče slike Bineta Kreseta

Površina platen je umirjena in skoraj sublimna. Meditativnost s paralelnimi linijami v vertikali in horizontali ostaja odprta uganka, ali so posledica avtorjevega hotenja ali fizikalnih zakonitosti barve. Narava tekočine barve, njena gostota in naklon podobe, ko je po njej polzela barva, nam prikazujejo pot in njeno končno točko, ko se ta ustavi v zamrznjeni upodobitvi. Avtor postaja povzročitelj, krotilec tekoče barve, ne zgolj stvaritelj linije in celotne podobe. Pot barve je pot sožitja in natančne umeritve razmerij med površinami linij. Pomembna je enakomernost velikosti površin in njihovo medsebojno prekrivanje. Ujemajo se zgolj v komaj opaznih dotikih in stikih, kjer težko spregledamo, na katerem mestu se je čopič dotaknil površine platna.

Sledi zamrznjene viskoznosti Statična podoba na platnu je zelo tekoča. Na površini se prelivajo sledi različnih barvnih svetlosti, nasičenosti in tonskih vrednosti. Posledica dela, ki je v strukturo platna vpeta z drippingom, daje Kresetovim slikam abstrakten predznak. A pri Kresetu ne gre za telesno aktivnost pri slikanju kot na primer pri Pollocku. Barvna sled je nadzorovana in premišljena ter očitno slikana s komolca in z ramena. Platna srednjih dimenzij tako omogočajo nadzorovanje tekočih barv, ki v več tonskih nanosih spletajo barvne mreže, ki delujejo izrazito prostorsko. Pogled ni več begajoč, ampak se osredotoča na posamezne dele, ki so si sorodni. Podoba je postala enakomerna umirjena površina, ki vzpostavlja videz dotikov različnih narav vode.

Slika predmet užitka Prostor abstraktne slike je sicer nedefiniran in z gledalčevo domišljijo še bolj potencira brezmejnost slikovne podlage. Ob tem je v njegovih slikarskih delih pomembno še eno likovno teoretsko dejstvo, in sicer optično mešanje barv. Barva ob barvi z različnimi likovnimi kontrasti poglablja raster mreže in optično ustvarja migetanje abstraktne podobe na mrežnici. Tako slikarska platna, nastala med letoma 2006 in 2012, gradijo lok od inovacij impresionistov in pointilistov do modernistične abstrakcije. V tem loku se barvno izrazito usklajena in harmonično postavljena razstava vključuje tudi v današnji čas, kjer je očitno, da je lahko ustvariti močno izpovedno delo tudi brez angažirane vsebine.

V nekaterih delih je v ozadju naslikana oblika, ki v formatu bodisi s končno formo ali velikostjo dominira. Te temne oblike v ozadjih, prek katerih se prelivajo barvne megličaste mreže, lahko pomenijo marsikaj, vsak lahko v njih najde svojo vsebino, podobno kot to lahko vsak uvidi v usedlini v skodelici kave. Potrebni sta domišljija in volja pogleda, da ponujena slikarska dela v celoti zaživijo.