Stare zgradbe, Novo mesto

Različne parcele v urbanih tkivih marsikomu predstavljajo nove priložnosti za zaslužek, vzpostavljanje socialnega, ekonomskega ali političnega mreženja in drugih priložnosti. Načrtno rušenje uporabne arhitekture je v svojem projektu več let preučevala tudi beograjska umetnica Dušica Dražić. Rezultate njenega študija in dela bodo javnosti v Kulturnem centru Tobačna 001 postavili na ogled nocoj, 7. 3. 2013, ob 19. uri.

Dušica Dražić je bila leta 2011 v Kulturnem centru Tobačna 001 prva rezidenčna umetnica. V Ljubljano se vrača z novim projektom, v katerem vsebinsko predstavlja problem nasilnega rušenja uporabnih zgradb na vseh celinah sveta. S pomočjo fotodokumentacije je umetnica iz stiropora zgradila izbrane nasilno zrušene arhitekture in jih zložila v novo in svojo urbanistično zasnovo. V New City oziroma Novo mesto vstopimo prek makete porušene tovarne in zapornega kompleksa in pot nadaljujemo mimo medijske hiše, prek modernističnih stanovanjskih blokov, štadiona nadaljujemo pot do stolpnic, hotelov in poslovnih zgradb, garažne hiše in železniške postaje. Mesto je idealno, zdi se, da je življenje v njem naša prihodnost, a po večini arhitektura iz časa modernizma in postmodernizma živi svoje življenje le še v spominih obiskovalcev, prebivalcev in v Dušičinem projektu.

Razstavni projekt utopičnega mesta je maketa, ki jo sestavljajo številni stanovanjski kompleksi, poslovne stavbe, zabaviščna in nakupovalna središča, parki, hoteli, šole, bolnišnice, sodišča, železniške postaje, štadion, letališče. Vsi arhitekturni elementi oziroma umetniški objekti so bili izdelani ročno v merilu 1 : 500. Vsem arhitekturnim objektom je skupno dejstvo, da so bili iz različnih razlogov – nefunkcionalnosti, ekonomskega ali estetskega neuspeha, tehnološke zaostalosti ali nedobičkonosnosti – porušeni. Arhitektura preteklosti tako ustvarja novo urbanistično zasnovo mesta prihodnosti.

Njen projekt bi bilo napačno brati kot arhitekturno grobišče. Nasprotno, njeno delo lahko doprinese k novemu, participatornemu pojmovanju in uporabi družbenega prostora in mesta, ki ima vselej možnosti in prostorske razsežnosti prilagajanja, dopolnjevanja in novega ustvarjanja ne le na račun individualnih interesov. Njeno natančno in briljantno zasnovano mesto pa ima potencial uresničitve.

Z izkušnjo dvomesečnega bivanja v kompleksu nekdanje tovarne Tobačna Ljubljana, ki naj bi postala poslovno, upravno, bivalno, kulturno in izobraževalno stičišče Tobačna mesto, se je umetnica odločila predstaviti projekt, ki reflektira oziroma polemizira z osnovnimi premisami koncipiranja ljubljanskega novega mesta. Prenovljeni obstoječi objekti tovarne naj bi bili namenjeni predvsem kulturnim vsebinam, medtem ko naj bi novozgrajene stavbe služile bivanjskemu, poslovnemu in potrošniškemu namenu. Za Tobačno tovarno, ki je bila ustanovljena leta 1871, bi lahko rekli, da je bila mesto v mestu; med drugim je imela lasten vrtec, delavsko knjižnico, gasilce in mešani pevski zbor. Danes zapuščen tovarniški kompleks, katerega manjši del je namenjen upravnemu, še manjši pa kulturnemu središču, je eno od osrednjih ljubljanskih gradbišč. Zgodovina je skoraj pozabljena, nanjo opozarjajo le Tobačni muzej v zgornjem prostoru KC Tobačna 001 in obnovljene oziroma propadajoče stavbe starega kompleksa.

V pričujočem projektu Dušica Dražić išče prostore nerednosti, razlik, fleksibilnosti in intuicije ter se osredotoča na zapuščene, pozabljene prostore v urbani strukturi modernih mest. V svoji umetnostni praksi raziskuje njihove transformacije in jih premišljuje na ravni kulturne kontinuitete, simbolnih nepravilnosti in individualnih dejanj. Poleg tega pa jih na novo sestavlja v nove odnose, ki verjetno na maketi delujejo bolje, kot so v realnosti.