Preživeli v objektivu časa

Fotografski portreti Gorana Bertoka so portreti preživelih taboriščnikov, ki v svoji starosti še vedno pričajo zgodbo preteklosti, ki se navezuje na sedanji čas. Čas v fotografijah je ustavljen, je mikrosekunda odločitve fotografa, v kateri pa se ne ustavi tudi življenje izbranega starostnika, ampak naprej biva s svojo zgodbo. Pokončni formati v središču likovne kompozicije predstavljajo potret žrtve, prekriva jo občutljiva sivinska meglica, ki realistični podobi dodaja svojevrsten živ in hkrati mrtev pečat.

Podoba v meglici različnih časov

Ta subtilen dodatek je namreč ključen, ne le v formalnem ali estetskem smislu fotografskega medija, ampak tudi v vsebinskem smislu. Avtor, ki v mediju fotografije raziskuje telo in njegove biološko-fiziološke definicije, se ne zamejuje oziroma končuje s kožno opno, ampak z meglico opozarja na raznovrstno vsebino vsakega posameznika tudi v misli, občutenjih in psiholoških profilih upodobljencev. Portretiranec, ki se v večini primerov izmika frontalnemu pogledu objektiva in gledalcu, v nekaterih delih tudi zamiži in nam ne dovoli, da bi pogledali v globino njegovega jaza. Podoba, ki je še vedno jasno spregledana, predvsem povezuje pretekli čas s sodobnim časom in odnosom do žrtve preteklih grozot.

Ta čas je sodoben čas in v mediju fotografije ne ustreza nobenemu času. Zamejuje ga le formalni rob fotografije in v tem robu je čas ireverzibilen in nas opozarja na njegovo neprestano izgubljanje, ničenje, izginevanje, minevanje. A upodobljeni starostniki so še vedno živi in pripadajo sedanjemu času. Zato je v tem smislu Bertokova fotografija nekakšen spomin, opomnik, opozorilo, je podaljšek realnega, ki ga na dnevni bazi ne moremo doseči, a nas prav avtor sam vrača v historični čas, ki ga neposredno povezuje s sedanjim in jutrišnjim. Ker ima spomin moč ohranjati preteklost, ki je navzoča v sedanjosti, so takšna dela ključna, da na grozote taborišč ne bomo pozabili niti jutri.

Približevanje oddaljenega

Podobe v meglicah so nam blizu, a hkrati oddaljene. Bistvo je portretiranec, ki sicer pred objektivom pozira v realnem življenju. A pri tem ne gre za to, da si je upodobljena osebna zgodba nadela drugo telo portretiranca, ki igra, se pretvarja, transformira, nasprotno. Polprofilni ali frontalni pogledi so aktivni, čuteči, živi. Oseba je upodobljen objekt z lastno taboriščno izkušnjo, ki jo je avtor formalno izrazil izjemno subtilno. Razstava je tiha, v sivinskem tonskem razponu izraža melanholijo in prisotno bolečino vseh, z izkušnjami portretirancev. Realnost taboriščne izkušnje, ki se zdi sodobnemu času absolutno nedosegljiva je v fotografijah približal, ujel in utrdil v zavesti sedanjega subjekta.