Sobota,
21. 6. 2014,
19.34

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

Perpetuum Jazzile Boštjan Usenik

Sobota, 21. 6. 2014, 19.34

8 let, 7 mesecev

"Perpetuum Jazzile bi bil lahko medij, prek katerega bi država komunicirala navzven."

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
Biti član skupine Perpetuum Jazzile zahteva veliko usklajevanj na osebni ravni.

Perpetuum Jazzile (PJ) so ena najpopularnejših zasedb a cappella na svetu in ena najbolj prepoznavnih slovenskih glasbenih skupin. Praznujejo že 31 let svojega obstoja. Zbor je pod imenom Komorni zbor Gaudeamus ustanovil Marko Tiran leta 1983. Zbor se je leta 1999 preimenoval v Perpetuum Jazzile, leto pozneje pa ga je prevzel Tomaž Kozlevčar. Leta 2011 je umetniški vodja oz. aktivist navdiha, kot se imenuje sam, postal Šved Peder Karlsson, eden izmed najbolj priznanih strokovnjakov za vokalne zasedbe v popularni glasbi. Njihove priredbe na YouTubu dosegajo visoke oglede, priredba Africe je še vedno rekordna pesem skupine, saj ima 16 milijonov ogledov. Ker je slovenski trg zanje premajhen, poskušajo uspeti tudi v tujini. Leta 2013 so imeli uspešni turneji po ZDA in Nemčiji in njihov dolgoročni cilje je, da bodo lahko služili samo s svojim petjem. Jeseni bodo spet nastopili s serijo koncertov v Cankarjevem domu in to je bil dovolj velik razlog, da smo Boštjana Usenika, tenorista in menedžerja skupine, in Jana Trosta, basista in predsednika skupine, povabili na pogovor o načrtih skupine.

Pred začetkom poletja je še nekaj koncertov, potem konec septembra trije koncerti, spet v Cankarjevem domu. Malce prej, kot smo navajeni. Boštjan: Tega smo dobili in to smo vzeli. Gallusova dvorana pa je tako najboljša koncertna dvorana v smislu akustike v kombinaciji s kapaciteto.

Rezervirali ste si kar tri termine. Boštjan: Že prejšnja leta smo imeli polne dvorane in pričakujemo, da bo tako tudi letos. Pripravljamo nekaj novosti, popestritve, tudi s posebnim gostom, tako da se veselimo naših premiernih skladb in tega, da se spet vračamo v koncertno dvorano. Arena Stožice lani je bila neponovljiva, a kljub vsemu je to športna arena, in ne koncertna dvorana. Koncept koncerta je bil tako bolj postavljen na šovu, več teže je bilo na vizualnem, v Cankarjevem domu pa bo več teže na zvoku.

Če smo ravno pri Stožicah. Kako ste bili zadovoljni s koncertoma v Stožicah? Boštjan: Izjemno. V bistvu nam je odleglo, ko je naši tonski ekipi po letu priprav uspelo najti recept, kako ukrotiti akustiko arene. Tehnična ekipa, ki je štela 250 ljudi, se je popolnoma posvetila projektu in ne bi mogli biti bolj zadovoljni, saj je vsak dal od sebe 110 odstotkov. Čista desetka realizacije.

A po koncertu so bili objavljeni razni komentarji, v smislu, da nas Slovence le Golica spravi na noge. Se tudi vama zdi, da smo bili neodzivno občinstvo? Boštjan: Sploh ne. Vsako občinstvo ima v vsaki dvorani drugačen karakter. To, da ljudje ne stojijo za vsako skladbo, res ni merilo za odzivnost občinstva.

Jan: Občinstvo je bilo super. Pozabljamo, da imamo koncertno, in ne zabavljaško občinstvo, ki bi želelo stati na nogah. Tega si niti ne želimo. Ko sem prebral ta komentar, nisem razumel, na koga leti.

Mislim, da to leti na nas kot občinstvo, da nas vzdignejo le Avseniki. Jan: Mi smo bili zadovoljni. Treba pa je vedeti, da je Golica neuradna slovenska himna, saj se vrti večkrat kot slovenska himna. Veseli in ponosni smo lahko, da jih je naša izvedba pripravila do tega, da so vstali in nam ploskali.

Boštjan: Če pa smo že pri Golici, moram dodati, da ta pesem, kamorkoli pridemo, ljudi spravi na noge. Avsenik je napisal genialno stvar.

Če smo pri Golici. 2Cellos sta se za slovensko občinstvo Golice naučila v svoji priredbi – kaj se PJ nauči za nemško, ameriško občinstvo? Boštjan: Specifika nemških poslušalcev glasbe je, da so zelo razgledani. Nemški partnerji so nam povedali, da se nam za Nemce ni treba naučiti nemških pesmi, saj angleščina pri njih popolnoma funkcionira. A za češnjo na torti imamo nekaj elementov v koncertu, da z njihovim občinstvom vzpostavimo neko emocionalno vez.

Kako pa v ZDA? Jan: Za ZDA smo se lotili žanra, ki ga nismo imeli, to je country. To so njihovi narodnjaki. S pomočjo tudi ameriških agentov smo prišli do skladbe Stand by Your Man, ki jo poznamo v drugi preobleki. Vžge pa ne samo v ZDA, ampak tudi v Nemčiji, ker je tako znana in lahkotna melodija, ki gre v uho.

Na zadnjem albumu se pojavi več avtorskih skladb. Boste te nadaljevali, jih bo na koncertih še več? Boštjan: Našo programsko usmeritev širimo tudi na avtorske skladbe. Prva je bila Vocal Ecstacy Saše Vrabiča, v kateri opisuje našo predanost in ljubezen do glasbe. Prepričan sem, da jih bo sledilo še nekaj, saj širimo nabor lastnih aranžerjev.

Je to vpliv novega umetniške vodje? Boštjan: Peder Karlsson je spodbudil izkoriščanje notranjega potenciala skupine.

Poslušalci opažamo, da je med vami vedno več solistov. Jan: Ena od naših lastnosti je, da nas je veliko, in v zadnjih letih smo se obrnili navznoter in začeli uporabljati znanje in izkušnje vseh teh pevcev. Kapital podjetja je v veliki meri v ljudeh. Če je odnos do podjetja oz. organizacije dober, potem nastane spodbudno okolje.

V vaše nastope dodajate tudi nekaj več sodobnih skladb. Je to spet vpliv nove vodje? Boštjan: Sodobni hiti nas premaknejo. Vsake toliko časa pride vzgib in potem izberemo pesem. Nismo dogmatsko usmerjeni, da bi se omejevali. Tisto, kar nas premakne, je običajno tisto, kar se odraža v skladbah. Jan: Opazne so tiste skladbe, ki so poznane. Če je bilo zadnja tri leta nekaj več sodobnih skladb, ki so na lestvicah, ne pomeni, da smo karkoli drugega dali na stran. Poznani smo po tem, da imamo širok izbor žanrov in občinstva, ter ne želimo, da bi nas imeli za cover band. Znamo narediti vse in to želimo pokazati.

Se strinjam. Nekako se mi je zazdelo, da so z novim umetniško vodjo prišle novejše skladbe. Jan: Odkrito bom povedal, da Peder ni pristaš sodobne glasbe, je kvečjemu obratno. Dobil sem občutek, da prezira glasbo, ki jo najdeš na vseh mogočih lestvicah. Boštjan: Peder skupini nikoli ne vsiljuje svojega. Ko začuti naše navdušenje, ga izkoristi. Seveda potem skozi drugo glasbo pripelje svoj pogled. Trenutno piše novo moderno brazilsko funky pesem.

Trenutno je popularno biti brazilsko obarvan. Jan: Strateško nismo mislili na nogomet, v bistvu imamo super skladbo Aquarela do Brasil, ki je neimenovana brazilska himna. Boštjan: Tik pred prvenstvom smo jo dali na Youtube in kar naenkrat je dobila brazilske komentarje.

Vaši oboževalci so tudi iz Brazilije? Boštjan: Ja, kar nekaj. Če gledam po statistiki iz spletne prodaje, bi rekel, da so med tujimi takoj za Američani.

Ste bili pri njih že na turneji? Boštjan: Ja, 2008 smo organizirali brazilsko-argentinsko turnejo in takrat smo se še bolj povezali z njihovo glasbo. Imamo krasne spomine.

V Nemčiji ste bili lani, letos greste spet. Kako to? Jan: Nemčija postaja strateški trg, takoj za Slovenijo. Želimo jo osvojiti, a to ni preprosta naloga.

So to koncerti na ravni Cankarjevega doma ali Stožic? Boštjan: Ja, to so koncerti na ravni Cankarjevega doma. Naša priljubljenost je v Nemčiji še zelo neizkoriščena. Večina dvoran ima kapaciteto od 1500 do 2500 sedežev. Dvorane niso popolnoma zasedene, a to je vseeno dobro, saj začenjamo z ničle. Četudi imamo na YouTubu milijonske oglede, se to pri dejanski prodaji kart ne pozna. Jan: Konec leta bo še en koncert v Belgiji, drugi v Švici, kjer imamo lepo bazo oboževalcev. Boštjan: Trenutno se za nas o pomembni stvari dogovarjam s severnoitalijansko agencijo, da bi z nekim ciklom koncertov prodrli v Italijo. Če se vse dobro izide, bomo imeli poleti še nekaj koncertov v Italiji.

Kako zmore skupina 50 ljudi uskladiti proste termine s službami? Jan: Težko, a s srcem in z veliko dobre volje.

Veliko je parov tudi znotraj skupine, ne? Jan: Parov nas je okoli šest, sedem. Boštjan: Na koncertih, ki niso na ravni Cankarjevega doma ali Stožic, koncertiramo s 30 ljudmi, kar pomeni, da lahko tak odstotek ostane pri družini. Ves čas se usklajujemo. Jan: To zahteva veliko usklajevanj na osebni ravni. Za zdaj nam uspeva, imamo cel kup pravil, saj si ne moremo privoščiti, da je tega preveč, ker lahko pregorimo in je potem slaba volja, saj imajo glasilke zgornjo mejo. Več kot treh koncertov zapovrstjo nimamo.

V začetku leta ste imeli avdicijo in novim članom ste jasno povedali, kaj od njih pričakujete. Kakšen tip človeka iščete? Boštjan: Tak, ki bo tako predan glasbi, da bo osebno življenje priredil PJ. Rečemo, da PJ postane najpomembnejša nepomembna stvar v njihovem življenju. Letos smo dobili osem brucev, zdaj bodo opravili še četrti del avdicije, kar pomeni, da bodo prestali nastop v živo. A videti so zelo super generacija, predana.

So bruci tudi po letih? Jan: So mladi. Takole bom rekel, imamo člane, ki bi bili lahko njihovi starši (smeh).

Ste eden izmed najbolj prepoznavnih glasbenih izvoznih proizvodov. Koliko slovenska država prepoznava vašo vrednost in vas temu primerno nagrajuje? Boštjan: V bistvu držimo stik prek projektov, kjer nas angažirajo. Lani smo bili počaščeni biti glasbeni izvajalci na državni proslavi, še letos smo bili v Pragi in Berlinu, kjer nas je najela ambasada. Letos nas je najela državna agencija Spirit za dogodek v Novi Gorici. Ves čas je stik in neka navezava glede pohval in komplimentov državnih institucij. Jan: Tovrstna podpora je takšna, ki ni zamerljiva. Vedno pa bi si kot izvajalci, ki hodimo zunaj meja naše države, želeli več finančne podpore. Boštjan: Država bi nas lahko bolje izkoristila, saj smo njihovi promotorji. Jan: PJ bi bil lahko medij, prek katerega bi lahko država komunicirala navzven. V državah, ki so za Slovenijo gospodarsko zanimive, imamo velike skupine oboževalcev, ki se vračajo v Slovenijo zaradi nas.

Bo PJ kdaj postal skupina, v kateri boste vsi zaposleni? Boštjan: To je naš dolgoročni cilj, za katerega moramo zgraditi ustrezno podlago in proračun, za to potrebujemo večji tuji trg. Samo v Sloveniji to ne gre, ker je premajhen trg. Če pa nam uspe razviti nekaj podobnega, kot je River Dance ali Circus de Solei, potem bi se nam izšlo.