Omnibus petih zgodb s srečnim koncem

Pogovor v okviru festivala Literature sveta - Fabula je razprl vprašanje pojmovanja zmage in pripadnosti literarnim generacijam.

Čater: Predalčkanje po generacijah ni preveč pomenljivo Kot je dejala Kumerdejeva, je generacijsko pripadnost prerasla in piše predvsem iz "diaspore duha". Skubic je občutje pripadnosti spoznal šele pri sodelovanju s Študentsko založbo, kjer je odkril ljudi sorodnega duha. "Naknadno sem začutil pripadnost nečemu, kar se je dogajalo. Vendar je ta občutek hitro zvodenel," je povedal letošnji nagrajenec Prešernovega sklada.

Po Čaterjevih besedah predalčkanje po generacijah ni preveč pomenljivo, saj "kljub temu, da se bližam 50. letu, še vedno veljam za mlajšega avtorja". Potreba po iskanju skupnega imenovalca, kot jo izraža pojem generacije, vedno obstaja in po navadi ne prihaja od samih avtorjev. "Avtor išče samega sebe zunaj konteksta, v katerega ga potiskajo drugi," je povedal Vojnović.

Zgodba brez srečnega konca bi se lahko imenovala tudi Obračun pri Zlati lisici Kumerdejeva je prispevala zgodbo Bela brada. Umestila jo je v 70. leta minulega stoletja, ko se je dan zmage nad okupatorjem, 9. maj, razumel "dobesedno". "Deček odkrije, da je v sosednji klopi sošolec, ki naseljuje nek drug svet z bajeslovnimi bitji," je opisala osnovno premiso svoje kratke zgodbe. Ta po njenih besedah razpira vprašanje, kako je resničnost konstruirana, še posebej, če priznavamo, da ni le ene.

Urednica knjige je "zakoličila", da mora biti konec srečen, je negodoval Čater, še sveži prejemnik Dnevnikove fabule za zbirko šestih kratkih zgodb Džehenem. Sicer bi svojo zgodbo Lepota po slovensko zapeljal drugam in ji dal drug naslov. Kot je dejal, je za izhodišče vzel klasičen zaplet iz vesternov, to je prihod tujca v neko zakotje, v katerem se "staroselci s kosmato vestjo" sprašujejo, kaj ga je zaneslo tja. Zgodba brez srečnega konca bi se lahko imenovala tudi Obračun pri Zlati lisici, je še dejal.

Junakinja bi rada bi spoznala "normalno" punco Skubic se je v zgodbi Kaj misliš, da si? spraševal, zakaj se ljudje voljno spovedo v javnosti in resničnostnih oddajah. "Ne morejo biti smučarji, lahko pa rovarijo proti drugim, čvekajo, razlagajo svojo filozofijo, so simpatični," pojasnjuje Skubic in ugotavlja, da se gledalci resničnostnih oddaj ne poistovetijo z liki tipa Hamlet in Faust, temveč s precej trivialnimi liki, z nekom, ki ima za nalogo postaviti kurnik.

Tudi zgodba Tratnikove Najportret se naslanja na televizijske oddaje, v kateri se prodajajo zgodbe propadlih ljudi. Njena junakinja je bitje z roba družbe. Živi intenzivno, vsak dan se ji pred očmi odvije vse življenje, ob tem pa jo naprej žene upanje v ljubezensko zgodbo s srečnim koncem - rada bi spoznala "normalno" punco.

"Zmaga kot samo dejstvo, da junaki preživijo do naslednjega dne" Vojnović se je v zgodbi Mesto je praznovalo osredotočil na zagato odraščanja brez navodil. Njegov lik je mlad spodleteli pesnik, kot je dejal, prav tak, kot je sam. Zdi se, da je za razgovor oddaljen od službe, potem mu partnerka "naloži" še nosečnost. Kot se je namuznil, je urednica Jelka Ciglenečki z odločitvijo o srečnem koncu splavila otroka v zgodbi.

Pogovor je moderator Matej Bogataj sklenil z ugotovitvijo, da je zgodbam skupno pojmovanje zmage kot samega dejstva, da junaki preživijo do naslednjega dne.