"Kmalu bo več ljudi pisalo kot bralo"

Nagrada kresnik je v občutljivem letu 1991 vzniknila na pobudo pisatelja Vlada Žabota. Ime je dobila po poganskem mitološkem bitju Kresnik, ki velja za sončnega junaka, saj je bilo njegovo delovanje povezano s poletnim solsticijem, ko je v letu dan najdaljši in noč najkrajša (sončni kres), to je od 21. ali 23. junija . Prvo leto je žirija izbirala med 17 izvirnimi romani, letos že med več kot 110. Miran Hladnik, ki žiriji predseduje drugo leto, meni, da je podeljevanje nagrad še kako občutljiv posel, ki lahko povzroča več nejevolje pri neizbranih avtorjih kot veselja pri nagrajencih.

Število izdanih slovenskih romanov od začetka podeljevanja nagrade vsako leto raste, letos jih je več kot sto. Se vam ne zdi številka za dvomilijonski narod precej velika?

Ja, res je velika. Pred leti so si nekateri domišljali, da je to mogoče posledica nagrade in možnosti pridobiti nekaj tisoč evrov s spremljajočo slavo, a tak sklep bi bil malce preveč korajžen. Povečana produkcija je popolnoma v skladu s tem, kar se dogaja tudi na drugih področjih. Ljudje so nehali brati in več časa porabijo za pisanje. V tem ne vidim nobene tragike, bolj nasprotno – s tem se veliko bolj mobilizira kreativni potencial posameznika, kar je konec koncev civilizacijski ideal. Kaj lepšega si lahko želimo kot kreativnega posameznika, ki bo sam odločal in samostojno gledal na svet?

Letos ste v žiriji pregledali 110 romanov, kar ni mačji kašelj. Kako poteka delo?

Težava je predvsem v tem, da je bila žirija s petimi člani predvidena na začetku, ko je bilo bistveno manj produkcije kot danes. V idealnem primeru bi vsak član žirije prebral vso produkcijo in povedal, kaj je vredno zgodovinskega spomina. Zdaj si jo razdelimo na pet delov, potem pa tista dela, za katera se pojavi domneva, da bi utegnila biti bolj ambiciozna, gredo v drugo in tretjo bralsko rundo, knjige si med sabo zamenjamo. Vsak jih prebere približno 30, za vse ostalo pa zaupamo kolegom v žiriji, ki prihajajo iz stroke in imajo določeno bralsko kilometrino. Pa saj te zadeve niso tako grozno komplicirane – so besedila, ki ne kažejo prav nobene ambicije.

Po čem to vidite?

Že po tem, da je površno narejeno, ali po tem, da nam založbe knjig sploh ne pošljejo in si jih zato sposojamo v knjižnicah. Ampak saj za nekatere je to razumljivo, ko gre na primer za lahkotno literaturo ali ljubezenske romane, ki jih takoj izločimo. Takšnim avtorjem je mar, da dobijo hvaležnega bralca, ne nagrade.

Kako potem izberete polfinaliste in finaliste?

Do deseterice ni težko priti. Redki so tisti, ki so mejnega značaja. Tiste preberejo trije iz žirije in če rečejo, da ni dobro, je velika verjetnost, da nismo naredili napake. Nato pri deseterici delamo lestvice, tako da jih točkujemo od ena do deset, in če bi naredili aritmetično sredino, bi takoj dobili zmagovalca, zato gremo z zadnjega konca – izločamo tiste z najmanj točkami in pridemo do petih finalistov, katerih točke pa si povemo šele na sam večer kresnika. Tako ne morem ničesar povedati, kako bo med prvimi petimi. Malo se lahko sluti glede na kritike, kaj dosti pa ne.

So razlike v mnenjih žirije velike?

Seveda si nismo enotni. Če bi bili, bi pomenilo, da imamo normativno poetiko z zelo jasnimi kriteriji in da se svet ne spreminja. Vse bi bilo jasno in obenem dolgočasno. Hvala bogu zaradi naših različnih bralskih preferenc in lestvic vrednot ni tako. Letos lahko rečem, da smo v treh petinah kar enotni, smo pripadniki relativno homogenega literarnega sveta, v dveh petinah pa so odstopanja.

Menite, da s takšnim tekmovanjem delate uslugo slovenskemu sodobnemu romanu?

Tradicionalnemu pogledu na literaturo takšna tekmovanja gotovo ustrezajo. Dober je tudi za šolo, čeprav se sestavljavci učbenikov z nagrajenci v glavnem ne strinjajo, ker pravijo, da komisije, ki izbirajo, poslušajo na uho, ki je preveč občutljivo na bralsko odmevnost. Sam pa menim, da je nesmiselno sestavljati sezname literature, ki je neberljiva.

To se mi zdi popolnoma nevzdržna situacija. Tako kot moramo pri jeziku skrbeti, da se standard ne oddalji preveč od vsakodnevne rabe, je treba pri literaturi paziti, da ohrani stik z bralcem, sicer živi le na straneh literarnih zgodovin.

Lani ste postali predsednik žirije, hkrati pa pravite, da je podeljevanje literarnih nagrad občutljiv posel, še posebej za literarnega zgodovinarja. Zakaj?

Ja, to je res. Jaz tega pravzaprav ne bi smel početi. Gre za dva različna poklica – eno je objektivno popisovanje in analiziranje literarne scene, drugo pa je angažma, da se zavzemamo in spodbujamo določene vrednote, delamo sezname. Literarna zgodovina, ki ji sam tudi pripadam, tega ne sme početi. Jaz sebe režem ven iz te dileme in pravim, da če sem popoldne vrtičkar, to ne škoduje mojemu poklicu.

Je pa seveda to dvoje treba ločiti. Pri delu me ne zanima samo tako imenovana estetska vrednost, ampak njena funkcija v družbi, zato sem ponavadi na strani literature, ki ne velja za kakovostno, je pa obilno brana, tako da me skoraj bolj zanimajo trivialni avtorji oziroma literatura, ki nima nobene ambicije tekmovati za nagrade, ima pa v družbi neprimerno večji vpliv. Nagrajene pisatelje namreč berejo samo profesionalci in peščica smetane ...

Statistika izposoje nagrajencev kaže drugače.

To sem lani tudi meril. Zanimalo me je razmerje med tako imenovano elitno in popularno literaturo.

Nekatera imena nominirancev postajajo skoraj večna, drugi pridejo prvič in poberejo nagrado, za tretje pa bi lahko rekli, da so kronični nominiranci brez nagrade.

Ja, slednji so tragične figure. A v praksi tega ne moremo predvideti. Letos na primer je zelo veliko veteranov, ampak to ni avtomatizem.

Po drugi strani pa letos ni nobenega takega novega avtorja, ki bi bil tako ultimativno dober, da bi lahko rekli, da je prišel, videl, zmagal. To, da nastane nova pisateljska zvezda, je relativno redko, kar je pričakovano, saj imajo stara imena več izkušenj.

Se žirija kdaj pogovarja o kriterijih?

Seveda. Ravno lani smo imeli zanimivo debato, ker je prihajalo do mnenj, da je komisija neobjektivna, da podlega zunajliterarnim kriterijem, kot je na primer ime založbe ali blagovna znamka avtorja, ali ko se zdi, da je nekdo že tako znan, da bi moral priti na seznam finalistov. A ravno ta raznolikost nagrajencev kaže na to, da je žirija imuna na takšne glasove.