Javni spomeniki 2.

Pri spomenikih torej v nekem smislu ne gre toliko za samo umetnostno delo, kot za samo zaustavitev in opozorilo na časovni moment, ki je vzrok postavitve spomenika in hkrati umetnikov čas, ko sam spomenik izdelal. Poleg tega pa spomeniki za svojo predstavitev niso odvisni od inštitucij oz. galerij. Umetnost nas redko nagovarja direktno, ampak nas nagovarja k odločanju, reagiranju in izbiranju. Problem javne plastike je prav izbiranje in izoliranje in le v formalnem smislu, ko je potrebno spomenik izolirati iz urbanističnega ali kulturnega okolja ampak tudi časovnega. Čas v kiparskem delu je torej zamrznjen čas, katerega obstoj ne moremo zanikati tudi v sedanjosti. Menjava vsebine na istem podstavku Zanimivo je torej, ko se politika, ki v umetnosti deluje v pasivni vlogi, v kolikor ni aktivistično čuteča in vizualno očitna, odloči, da bo podobo iz časa njenega nastanka umaknila iz sodobnega časa, ali jo izbrisala iz kulturno umetniškega zemljevida ali pa kip na podstavku zamenjala z novo podobo. To se je na primer v Ljubljani zgodilo s prvim javnim spomenikom, ki so ga Slovenci pred Tivolskim gradom postavili maršalu Radetzkemu, ki je od cesarja Franca Jožefa prejel Tivolski grad. Na čas, ko je pred gradom stal spomenik maršalu, s pogledom proti centru Ljubljane, še danes spominja kiparski podstavek, ki danes sameva svojemu ne namenu in je le redko vključen v kakršno koli umetnostno intervencijo umetnika. Drugi ostanki temeljev za doprsni kip maršalu, postavljenega leta 1860 lahko danes vidimo poleg sidre v Zvezda parku.

Konjeniška plastika Druga tragična zgodba je povezana s konjeniškim spomenikom, kiparja Dolinarja, ki je bil avtor Karadžordževićevega konjeniškega spomenika in so ga postavili leta 1939. Slovenci so se namreč dolgo ukvarjali s problemom, da v naši umetnostni zgodovini ni enega tovrstnega spomenik. Spomenik ni dolgo krasil trga in samega mesta. S prihodom okupatorja v Ljubljano so spomenik čez noč razrezali, podstavek pa uničili. Čas, ki je opominjal na Karadžordževićevo vladavino se je tako na silo in željo okupatorja izbrisal čez noč iz misli in spomina takratnega prebivalstva. Želja po konjeniškem spomeniku nam ni dala miru in v Ljubljani so postavili v skoraj istem času dva, ki so ju v devetdesetih letih, kratko malo na silo postavili, Brdarjevega pred železniško postajo in Putrihov pred Ministrstvom za obrambo.

Usoda spomenikov je prav zaradi izbire motiva oziroma upodobitve vsebine lahko času neprimerna in javnosti nepredvidljiva. Predvsem so pri tem vprašljive in problematične v podtonih politične postavitve spomenikov. Zato je zanimivo, da v našem prostoru še vedno postavljamo predvsem figurativne in mimetične spomenike, ki so lahko berljivi in gledalec podobo hitro na podlagi spominskih izkušenj in informacij, poveže tudi z vsebino. Velike in umetniško kvalitetne modernistične abstraktne plastike pa tako v današnjem času na žalost v večini zamenjujejo Adami in Eve, prejšnji župani, Merkurji…