Sobota, 4. 7. 2026, 15.00
2 tedna, 3 dni
Intervju
Nina Strnad: Ta premik se že dogaja in množice bodo ponovno zahtevale več umetniške vrednosti in globine
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,91
"Mislim, da gredo stvari trenutno v precej boljšo smer kot nekoč. Trend je po mojem mnenju boljši. Piše se veliko dobre glasbe in imamo odlične izvajalce. Mislim, da se stvari razvijajo v pravo smer. Bilo je obdobje, ko sem se res spraševala, kam vse skupaj pelje. Govorim o času nekje med letoma 2005 in 2010," nam zaupa Nina Strnad.
Prepoznavna in priznana slovenska vokalistka Nina Strnad, ki po svoji glasbeni poti stopa že dvajset let in je sodelovala z velikani slovenske in svetovne glasbe, v svojih nastopih prisega na muzikalnost, tehnično dovršenost, čustveno iskrenost ter interpretacijo, s katero nagovarja poslušalce. V zadnjem obdobju se Strnad posveča avtorski glasbi, saj je nedavno izdala svoj prvi avtorski album z naslovom Iskreno. V intervjuju za Siol.net je pevka poleg predstavitve novega albuma spregovorila tudi o svojih začetkih, o tem, zakaj prisega na intimnejše koncerte, kjer se lahko poveže s publiko, ter o tem, zakaj si kdaj dovoli na glas povedati kritiko, četudi na račun glasbenih kolegov in petja na playback. Meni namreč, da ima poklic pevca svoja pravila. "Od svojih kolegov pevcev pričakujem, da bodo svojemu poklicu namenili dovolj časa in ga dovolj dobro spoznali, da bodo lahko gradili dolge kariere. To jim tudi iskreno želim," pove Strnad, ki kljub slabemu obdobju v glasbi, za katerega meni, da se je zgodilo pred več kot 15 leti, ostaja pozitivno naravnana: "Mislim, da gredo stvari trenutno v precej boljšo smer kot nekoč. Trend je po mojem mnenju boljši. Piše se veliko dobre glasbe in imamo odlične izvajalce," je prepričana.
Kakšno pot ste ubrali pri svojem zadnjem projektu?
Zadnja tri leta smo nastopali s to zasedbo in s tem programom, ki je na albumu, tako da smo ubrali malce drugačno pot. Šli smo od zadaj naprej; po navadi ljudje najprej izdajo album, nato pa nastopajo. Pri nas je bilo nekako tako, da smo v bistvu najprej nastopali in je zdaj album posledica teh nastopov.
O čem morajo razmišljati in kako se publiki predstaviti mladi ustvarjalci in glasbeniki? To jim na srce polaga pevka Nina Strnad (video):
Taka glasba tudi morda potrebuje malo več časa, da dozori in da se malo tudi prepoje, da vidimo, katere stvari funkcionirajo, na kakšen način morajo biti vpletene in podobno. Tri leta že nekako predstavljamo to delo, vmes pa se je zgodil tudi koncert v Gallusovi dvorani.
Zadnje leto je potekalo delo na albumu, da vse posnamemo in izdamo, ker je izšel v samozaložbi. Vzeli smo si res čas, da stvari lepo premislimo in jih naredimo od začetka do konca, da je to izdelek, na katerega smo ponosni. Albumov namreč ne izdajam prav pogosto in imam bistveno raje koncerte, tudi zato, ker gre za glasbo, ki je bolj primerna za izvajanje v živo kakor pa za poslušanje na posnetkih. Zato se je ta del zdel kot logično sosledje.
"Moram reči, da sem že od majhnega vedela, da si želim ustvarjati v glasbi, oziroma da bo glasba predstavljala en velik del mene, še posebej petje. Od majhnega sem izredno veliko pela in predvsem sem tudi zelo rada pela."
Kako se je začela vaša glasbena pot?
Moram reči, da sem že od majhnega vedela, da želim ustvarjati v glasbi oziroma da bo glasba predstavljala velik del mene, še posebej petje. Od otroštva sem izredno veliko pela, predvsem pa sem zelo rada pela. Petje kot tako me je zanimalo morda z nekoliko drugačnega zornega kota, kot sicer zanima druge ljudi. Zdi se mi, da večino zanima predvsem nastopanje, mene pa je zanimalo prav petje kot tako.
Zagotovo je to tudi zapisano nekje v krvi, saj se tudi pišem Strnad, kar je tudi ptica pevka.
Zanimali so me torej, kako zvok nastane, kaj se zgodi, ko poješ, kako različni pevci izvajajo bravure, kako uporabljajo različne zvoke ter seveda tudi, kako nastopajo. Imela sem to srečo, da sem lahko preko vzgoje svojih staršev spoznala veliko slovenske ljudske glasbe in da smo res izredno veliko peli tudi doma. Takrat avtoradii še niso bili tako pogosti in glasbo v avtomobilu smo poznali samo, če si jo zapel sam. Preko tega sem spoznala petje in glasbo ter vedela, da bo nekje ostala v meni. Nisem pa vedela, da se bom s tem profesionalno ukvarjala. Ta odločitev je padla šele na začetku mojih dvajsetih let.
"Zagotovo je to tudi zapisano nekje v krvi, saj se pišem Strnad, kar je tudi ptica pevka. Prav profesionalno pa se z glasbo nihče iz ožje družine ne ukvarja, saj so vsi bolj ekonomisti, a vendarle po duši malce tudi umetniki."
In potem so se stvari zgodile spontano?
Da, potem je šlo kar spontano. Po gimnaziji sem se odločila za študij ekonomije in vzporedno obiskovala program jazz petja na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani. V tem obdobju sem že zelo veliko nastopala. Na televiziji sem začela nastopati pri dvanajstih letih, tako da sem do dvajsetega leta pridobila že relativno veliko izkušenj z nastopanjem. Pred tem pa sem delala predvsem pop in rock glasbo, se pravi zvrsti, ki so morda malce bolj popularne.
Potem sem spoznala svojo mentorico, Nada Žgur, ki me je nekako vpeljala v svet jazza, v svet bolj ekspresivne glasbe in v svet, ki dopušča več svobode. Na tej podlagi sem se nato odločala, kaj bom počela. Ali bom šla delat v pisarno, se zaposlila v družinskem podjetju in imela neko običajno življenje, ali pa se bom odločila za povsem drugačno pot. Bili so trenutki, ko je bilo vse zelo nejasno, a ko sem si enkrat zadala cilj, kaj bi rada in kako bi to rada dosegla, so stvari stekle precej gladko.
Se kdo iz vaše ožje družine tudi ukvarja ali pa se je profesionalno ukvarjal z glasbo?
V bližnji družini oziroma v ožjem krogu ne, v širšem krogu pa ja. Sestra moje babice je učila harmoniko na glasbeni šoli v Novem mestu, bratranec mojega očeta Marjan Turk pa je tudi glasbenik in avtor na področju narodno-zabavne glasbe.
Zagotovo je to tudi zapisano nekje v krvi, saj se pišem Strnad, kar je tudi ptica pevka. Prav profesionalno pa se z glasbo nihče iz ožje družine ne ukvarja, saj so vsi bolj ekonomisti, a vendarle po duši malce tudi umetniki.
"Trema je bila seveda prisotna predvsem takrat, ko ne veš, kaj lahko pričakuješ, ko se še učiš in ko še spoznavaš, kako ta celoten proces nastopanja deluje."
Ker ste v javnosti začeli nastopati že zelo zgodaj, se poraja vprašanje, ali imate pred nastopanjem, kamerami in publiko še vedno tremo?
Trema je bila seveda prisotna predvsem takrat, ko ne veš, kaj lahko pričakuješ, ko se še učiš in spoznavaš, kako celoten proces nastopanja deluje. K sreči sem jaz to doživela relativno zgodaj, zato morda nisem čutila tako velike odgovornosti, kot bi jo recimo, če bi začela šele pri svojih dvajsetih.
Mislim, da je bila ta pot kar plodna, a tudi naporna. Pri 12 letih biti tako izpostavljen ni najbolj prijetno in ni nekaj običajnega. Nisem zagovornik šovov, v katerih nastopajo res majhni otroci, recimo šest- ali sedemletniki, zato se mi to ne zdi najbolj primerno. Nenazadnje imamo tudi v zakonu zapisano, da tako majhni otroci ne smejo delati, v teh šovih pa jih postavljajo na zelo velik piedestal. Vprašanje je, kako to deluje na njihovo psiho.
Rekla bi, da je dobro z vidika izkušenj, a ima lahko seveda tudi svoje posledice in te stvari je vedno treba pretehtati, kaj se bolj izplača. Osebno bi čakala čim dlje, če se le da, vsaj do 15. leta.
Mislim, da pred 15. letom za to ni velike potrebe in naj človek raje dozori v osebo, v človeka, ki ima svoje mnenje. To se začne dogajati nekje pri 15. ali 16. letih in takrat je pravi čas, da stopi na oder in pokaže, če in seveda koga to zanima. Pred tem pa je dobro, da se preizkušaš, vendar morda ne ravno na velikih odrih z veliko množico ljudi, kjer ima nato vsak svoje mnenje in to vpliva tudi na otroka, ki šele odrašča.
"Pesmi so nastajale celih 20 let, torej v zelo dolgem časovnem obdobju. Prej sem vedno izvajala pesmi drugih avtorjev oziroma poustvarjala skladbe drugih pevcev, potem pa je prišel čas, ko sem začutila in dobila priložnost, da predstavim, kaj pišem in kaj delam sama."
Nedavno ste izdali svoj prvi avtorski albumski prvenec Iskreno. Kaj lahko poveste o njem?
Album nosi naslov Iskreno, ker pesmi res pripovedujejo o najgloblji čustveni izpovedi. Zdelo se mi je, da ta beseda najlepše povzame občutke na albumu. Pesmi so nastajale celih 20 let, torej v zelo dolgem časovnem obdobju. Prej sem vedno izvajala pesmi drugih avtorjev oziroma poustvarjala skladbe drugih pevcev, potem pa je prišel čas, ko sem začutila in dobila priložnost, da predstavim, kaj pišem in kaj delam sama.
Teh 20 let sem nabirala izkušnje, da sem lahko na koncu rekla: "Zdaj pa slišim svojo glasbo in vidim, kako bi jo rada zapeljala." Iz celotnega opusa oziroma vseh pesmi, ki so nastajale, sem izbrala 11 takih, za katere se mi zdi, da s svojimi tematikami lepo zaokrožijo album. Nato smo jih z bendom zvočno pripravili, z njimi od leta 2023 nastopali in jih lani junija tudi posneli.
Kako sodelujete z ekipo in ali sami ustvarjate svoj avtorski material?
Avtorica besedil in glasbe sem v osnovi jaz. Pri dveh pesmih mi je pomagal partner Jaka Kopač. Ker pa so pesmi nastajale v daljšem časovnem obdobju, sem imela čas in možnost, da sem ustvarjala vse, torej tako besedilo in glasbo. Kar se tiče aranžmajev, pa smo si pomagali drug drugemu in se nekajkrat tudi dobili ter smo pesmi zapeljali tako, da zvenijo tako kot so trenutno posnete.
Neke osnovne ideje sem že imela, se pravi neke ritme in harmonsko osnovo, ki je že bila napisana. Ampak nato je treba še na vsakem inštrumentu nekako mojstrsko pristopiti do točno določenega dela in sama tega znanja nimam dovolj, na primer da bi lahko basistu govorila, kaj jaz želim, da on igra.
Lahko glasbenikom povem, ali se mi določena stvar zdi prav ali pa ne, glede na to, kar slišim in ali to sovpada z mojo osnovno idejo. Glede na to, da imam res odlične in kakovostne glasbenike, ki delajo po celem svetu in so res smetana v našem prostoru, sem njim prepustila osebne odločitve, ker verjamem in vem, da so do mojega dela pristopili z zelo velikim spoštovanjem.
"O tem, da bom izdala avtorski album, govorim že zadnjih deset let. Načrtov je bilo več in so se konstantno delali, samo niso se uresničili. Vmes se zgodi življenje, človek ima neko idejo in potem dobi prvega otroka, dobi drugega otroka, v vmesnem obdobju pride covid-19 in malo morje nekih stvari, ki te pač bodisi spodbujajo bodisi zaustavljajo na tvoji poti."
Kaj pa je glavna tematika, o čem na albumu govorite?
V resnici povzema odraščanje mlade ženske, povzema njeno čustveno življenje, vse od razočaranj do nekih momentov lastnega zavedanja, do hvaležnosti do življenja, in potem do potem odrasle ženske, ki ima družino, ki ima že dolgoletnega partnerja in ki dojema svoje življenje na različne načine. Prav tako tudi seveda ljubezen doživlja na različne načine. Rekla bi, da gre za nekakšen presek obdobja dvajsetih let, ko od mlade ženske odrasteš v neko bolj zrelo žensko.
Ste načrtovali, da boste za svoj avtorski albumski prvenec potrebovali nekoliko daljše časovno obdobje?
Zagotovo to ni bil moj načrt. O tem, da bom izdala avtorski album, govorim že zadnjih deset let. Načrtov je bilo več in so se konstantno delali, samo niso se uresničili. Vmes se zgodi življenje, človek ima neko idejo in potem dobi prvega otroka, dobi drugega otroka, v vmesnem obdobju pride covid-19 in malo morje nekih stvari, ki te pač bodisi spodbujajo bodisi zaustavljajo na tvoji poti. Lahko bi na silo delala te stvari in rekla, da to moram narediti, ker sem to obljubila, ampak sem čutila, da to ne bi bilo najboljše. Nekako se mi je zdelo, da mora ta projekt oziroma album dozoreti ter da mora imeti dovolj prostora, da res nastane v taki luči, v kateri je mišljen.
"Pisana je za dolgi rok in upamo, da bo na dolgi rok tudi ohranjena, a tega ne vem, to bomo še videli."
V katerih zvrsteh se gibljete na albumu? Je bolj jazzovsko obarvan?
Gre za neko mešanico žanrov. Na njem ni zgolj jazz, je tudi ena funk pesem, potem sta na njem celo dve bluesovski pesmi. Tu so tudi določene pesmi, ki imajo bolj jazzovski pridih, ampak album ni strogo jazzovsko začinjen. Znašel se je v nekem vmesnem prostoru. Ne sodi niti v pop in ne paše niti v jazz. Če bi jazz poslušalce vprašali, ali gre za jazzovski album, bi tisti, ki so res strogi jazzovski entuziasti rekli, da se ne strinjajo.
Mogoče se na albumu malce preveč pogleduje s popom, po drugi strani pa ni dovolj komercialen, da bi lahko prišel čisto na vsak radio. Recimo temu, da je za sladokusce. Namenjen je tistim ljudem, ki jim veliko pomenita beseda in interpretacija. Po drugi strani pa tudi glasba, ki mogoče ni narejena na prvo žogo oziroma prvo uho. Lahko bi rekla, da gre lepo v uho, a ni taka, da bi ti šla na živce, ko jo poslušaš že desetič.
Pisana je za dolgi rok in upamo, da bo na dolgi rok tudi ohranjena, a tega ne vem, to bomo še videli.
"Že zelo zgodaj sem odkrila, da je v bistvu interpretacija ta del, ki mene res izredno zanima in obstajajo žanri, ki morda ne dovolijo tako široke ali pa močne interpretacije. V primeru jazza, ter recimo tudi slovenske popevke, bluesa in podobnih zvrsti, pa je globina dovoljena in mi močno odgovarja, zato tudi v tem žanru ostajam."
Zakaj še naprej ustvarjate v tem krogu žanrov, kot so recimo jazz, jazz, soul, ali pa blues?
To so zvrsti, ki dovolijo neko osebno izražanje, neko svobodo izražanja. Niso platonske in so zvrsti, ki dovolijo globino in ki dovolijo razmislek.
Prav zaradi znanja, ki ga za njih potrebuješ, tudi traja toliko časa, da ustvariš eno stvar na tem področju. Še posebej zato, ker sem toliko različnih stvari počela v zadnjih 20 letih, je potem težko najti svoj izraz in imaš tako širok pogled na stvari, da moraš res razmisliti, kje se vse to nekako povezuje in kako lahko pridemo do nekega zvoka, ki je po eni strani zelo različen, po drugi strani pa še vedno dovolj enoten, da ga lahko zapakiraš v en album.
Rekla bi, da so mi te žanri, ki dovolijo malce močnejše interpretacije, bolj pri srcu. Eden izmed takih žanrov je tudi tango. Spomnim se obdobja, ko sem bila še na srednji glasbeni baletni šoli v Ljubljani, enkrat imela priložnost, ko sem v Nemčiji nastopala s tango bendom in takrat začutila to močno ekspresivnost, ki mi je bila v trenutku izredno všeč.
Že zelo zgodaj sem odkrila, da je v bistvu interpretacija ta del, ki mene res izredno zanima in obstajajo žanri, ki morda ne dovolijo tako široke ali pa močne interpretacije. V primeru jazza, ter recimo tudi slovenske popevke, bluesa in podobnih zvrsti, pa je globina dovoljena in mi močno odgovarja, zato tudi v tem žanru ostajam.
Lahko bi tudi odločili, da greste v bolj pop vode, ker veste, da je to bolj priljubljen žanr in ga posluša več poslušalcev. Ste morda kdaj obžalovali to odločitev, da se za to (še) niste odločili?
Ravno pred kratkim sem se pogovarjala z eno izmed pevk, ki ustvarja v pop vodah in me je povprašala, ali me ni nikoli zanimalo, da bi pela pred velikimi množicami. Rekla sem da v resnici ne. Kot se spomnim, je bila v meni že od začetka poanta glasbe prav čutenje.
Ko nastopaš pred velikimi množicami, je sicer super, a je to lahko močen efekt. Ampak v tem primeru mora biti glasba temu tudi primerna. Mora imeti na drugih nivojih take naboje, ki te vzpodbudijo k temu, da prisluhneš in da se recimo zraven zabavaš ali pa skačeš.
"Jaz glasbe nikoli nisem dojemala na ta način. Kot poslušalec da, kot izvajalec pa ne. Kot izvajalka sem bila vedno zelo v notranjem svetu in mogoče to potem ni najbolj primeren način izražanja za take množice."
Jaz pa glasbe nikoli nisem dojemala na ta način. Kot poslušalec da, kot izvajalec pa ne. Kot izvajalka sem bila vedno zelo v notranjem svetu in mogoče to potem ni najbolj primeren način izražanja za take množice.
Mislim, da bi se morala tega kar precej priučiti, ker tudi nisem ekstrovertiran človek. Sem introvertirana oseba in si tudi ne predstavljam sebe, da bi dvignila na noge 40.000 ljudi. Za to moraš biti poseben karakter in to ti mora res ugajati, da si tega sposoben.
Raje imam skromnejše oziroma manjše množice, ki jih lahko obvladujem. Ko smo imeli koncert v Gallusovi dvorani, me je skrbelo, ali bom zmogla ohraniti energijo. Mi imamo približno uro do uro in pol dolge jazz koncerte oziroma koncerte s tako glasbo. Spraševala sem se, ali bom uspela energijo med publiko, sabo in bendom ves čas ohranjati ter jo skozi koncert še stopnjevati. Na koncu sem bila zadovoljna.
Očitno sem že toliko časa na odru, da sem bila tega sposobna. Sem pa imela na začetku velike dvome, ali bo primerno, ali bom zmogla in kako bodo ljudje to sprejeli. Na koncu so bile stoječe ovacije, tako da kaže, da sem naredila svoj del tako, kot je treba.To je bil zame velik dogodek. Mogoče se komu zdi to čisto nepomembno ali brez zveze, ampak za ljudi, ki se ukvarjamo s to glasbo, s katero se ukvarjam jaz, je to nekaj velikega. Tako da sem izredno vesela, da sem to lahko doživela.
Je za tovrstno glasbo, vsaj v vašem primeru, mogoče reči, da ta še vedno navdušuje množice in polni dvorane? Je to nekaj, kar ljudje še vedno potrebujejo in iščejo?
Da, je. Gre seveda za specifično glasbo, ki mogoče ni namenjena ravno vsakemu, ki ima pet minut časa. Po drugi strani pa se vsi srečujemo z različnimi trenutki v svojem življenju. Vsi čutimo, vsi imamo trenutke, ko smo srečni in ko smo žalostni. Ta glasba je bolj namenjena notranjemu doživljanju.
Ni narejena za poslušanje v ozadju, recimo ko si v službi. Mogoče komu tudi to ustreza, ampak načeloma ni ustvarjena kot šum v ozadju, ki te spremlja pri delu. Je glasba, ki v resnici zahteva, da se človek za trenutek ustavi in zamisli. Mislim, da je namenjena vsakemu, ki ima kapaciteto, da ji prisluhne.
Seveda pa je vprašanje, ali je vsem všeč in ali se vsi v njej najdejo. In to je tudi v redu. Konec koncev so vse glasbene zvrsti takšne – niso namenjene vsem in jih ne sprejemajo vsi. Glasba pa je na koncu namenjena temu, da se soočamo sami s sabo in da preko nje doživimo ali razrešimo določene stvari.
Danes je seveda naravnanost takšna, da se glasbo prodaja. Glasba je postala tržni izdelek, kar nekoč ni bila. To za sabo prinese marsikaj. Dela se hitreje, ustvarjajo se hiti za trenutek in jih potem tudi hitro pozabimo. Mislim, da trg postaja vedno bolj željan nečesa drugačnega, nečesa z več globine. Tudi na družbenih omrežjih pogosto vidimo objave o tem, kako so neka besedila površinska, kako uporabljajo le nekaj besed ali le tri akorde.
Če pogledamo skupine, kot so Queen ali The Beatles – oboji so bili izjemno priljubljeni, hkrati pa so imeli ogromno povedati tako z glasbenega kot z besedilnega vidika.
Mislim, da se te stvari odvijajo ciklično. Ko postanejo melodije in besedila preveč preprosti, se nato ponovno razvije potreba po nečem zahtevnejšem. Zato mislim, da se ta premik že dogaja in da bodo množice ponovno zahtevale več umetniške vrednosti in globine. Tak občutek imam.
"Mislim, da se te stvari odvijajo ciklično. Ko postanejo melodije in besedila preveč preprosti, se nato ponovno razvije potreba po nečem zahtevnejšem. Zato mislim, da se ta premik že dogaja in da bodo množice ponovno zahtevale več umetniške vrednosti in globine. Tak občutek imam."
Kako prilagajate svoj repertoar za koncerte? Imate morda tudi kakšne posebne rituale pred nastopi?
Ko pripravljamo set listo oziroma vrstni red pesmi za koncert, vedno razmišljam, kaj želim ljudem s koncertom pokazati. Ali jih želim spomniti na pesmi, ki so jih že pozabili, jim predstaviti nekaj novega ali pa ponuditi nekaj zahtevnejšega in preveriti, ali bodo to sprejeli.
Tako zelo premišljeno pristopam k sestavljanju repertoarja. Seveda pa je pomembno, da so zraven tudi pesmi, ki jih ljudje zelo dobro poznajo, ob katerih se najdejo in jih povežejo s svojimi spomini. Recimo pesem Orion ali pa druge stare slovenske popevke pri starejši publiki vzbudijo veliko lepih spominov. Zato vedno iščemo ravnovesje, da se ljudje ob koncertu lahko malo razvijajo, po drugi strani pa tudi sprostijo in preživijo lep večer, ki jim ga pomagamo ustvariti.
Kar se tiče ritualov pred nastopom, jih pravzaprav nimam. Pripravim se tako, da se uredim za oder. Pred sabo imam vedno set listo, da lahko spremljam potek koncerta in razmišljam, kam želimo peljati energijo. Po vseh teh letih, torej po približno dvajsetih letih nastopanja, pa se veliko bolj prepuščam temu, kar se dogaja na odru. Nisem več tako stroga do sebe. Če pride do kakšne napake ali težave, me to ne vrže več iz tira. Rečem si: »Saj bomo že nekako rešili.« Do zdaj smo vedno rešili vse, zato grem danes na oder precej bolj sproščena, kot sem šla nekoč.
"Lahko bi rekli, da je moj pristop konservativen. Sama sebe pa predvsem dojemam kot pevko, glasbenico oziroma avtorico. Ne nujno kot javno osebnost. Moj poklic je tisti, zaradi katerega postajam javna osebnost, ne pa obratno – da bi bila najprej javna osebnost in šele potem glasbenica."
Pri svojem nastopanju v javnosti, se zdi, da ste ubrali nekoliko bolj konservativen pristop in spregovorili tudi brez dlake na jeziku. Med drugim ste bili do nekaterih stvari precej kritični. Kaj vam pomeni nastop v živo v primerjavi s studijskimi posnetki? Koliko je to pomembno za glasbenika oziroma pevca?
Da, zagotovo. Lahko bi rekli, da je moj pristop konservativen. Sama sebe pa predvsem dojemam kot pevko, glasbenico oziroma avtorico. Ne nujno kot javno osebnost. Moj poklic je tisti, zaradi katerega postajam javna osebnost, ne pa obratno – da bi bila najprej javna osebnost in šele potem glasbenica.
Zato imam precej jasno postavljene prioritete. Tudi ne delim vseh podrobnosti iz svojega zasebnega življenja, ker se mi zdi, da ljudi v resnici to niti ne zanima. Tako sama dojemam svojo vlogo. Po drugi strani pa mislim, da imam v našem prostoru tudi pravico oziroma odgovornost, da sem do določenih stvari kritična, tudi do nekaterih svojih kolegov. Meni je bila vedno, in verjetno mi tudi vedno bo, prioriteta kakovost.
Menim, da ima poklic pevca svoja pravila. Tako kot pri vsakem drugem poklicu se moraš tudi za ta poklic usposobiti. Ni nujno, da to pomeni formalno izobraževanje, moraš pa imeti zanimanje za to, kar delaš, še posebej, če želiš to početi dolgoročno. Seveda se vsake toliko časa rodi kdo, ki ima izjemen talent in lahko odpoje praktično vse brez posebnega napora. Ampak večina tega privilegija nima.
Od svojih kolegov pevcev pričakujem, da bodo svojemu poklicu namenili dovolj časa in ga dovolj dobro spoznali, da bodo lahko gradili dolge kariere. To jim tudi iskreno želim. Če so se za ta poklic odločili, si verjetno želijo, da bi ga opravljali dolgoročno. Zato me moti, kadar kdo išče bližnjice. To mi ni všeč. Po eni strani jih razumem, ker je tako lažje, po drugi strani pa sem prepričana, da ljudje postajajo vedno bolj občutljivi na kakovost.
Danes občinstvo precej hitro prepozna, ali nekdo na odru poje v živo ali na playback. Včasih je bilo to lažje prikriti, danes pa imajo ljudje doma mikrofone, snemalno opremo in različne programe. Sami lahko preizkusijo, kako stvari delujejo, zato veliko hitreje prepoznajo iskrenost na odru. Prepoznajo tistega, ki ve, kaj počne, in tistega, ki išče bližnjice.
Ne gre nujno samo za vprašanje petja na playback. Tudi razlika med studijskim posnetkom in nastopom v živo je danes lahko pogosto precejšnja, kajne?
Da, to je pravzaprav največji problem. Studio danes prenese marsikaj. Brez težav se popravijo stvari, tudi če pevec poje zelo nenatančno. Popravijo se intonacija, frekvence, barva glasu. Danes lahko praktično vzameš posnetek nekoga in ustvariš vtis, da poje nekaj, česar v resnici nikoli ni odpel. Tehnologija je napredovala do te mere, da lahko spremeni skoraj karkoli.
Ampak mislim, da se moramo vsi vprašati, ali je to res tisto, kar si želimo, in ali to dolgoročno prispeva h kakovosti našega življenja. Jaz mislim, da ne. Zato imam glede tega precej jasna načela. Mi nikoli ne nastopamo na matrico. Vedno imam ob sebi vsaj pianista. Zdaj gremo celo v smer, da bo poleg pianista na odru tudi pravi klavir, razen tam, kjer to res ni mogoče in moramo uporabiti električne klaviature.
Kolikor je mogoče, želimo igrati akustično oz. avtentično. Takrat pride do izraza pravo mojstrstvo glasbenika, obvladovanje instrumenta in virtuoznost. Ljudje to razliko začutijo. Meni je najbolj fascinantno opazovati odličnega pianista. Sama vem, kako vrhunski je, ker ga poznam in vem, česa je sposoben. Publika pa ga morda sliši prvič. Ko ga poslušajo, pogosto rečejo: »Vau, kdo pa je to?«
Mogoče niti ne znajo strokovno razložiti, kaj jih je tako navdušilo, ampak začutijo, da poslušajo nekaj posebnega, nekaj, česar ne srečajo vsak dan. Mislim, da ljudje to znajo ceniti. Res pa je, da imajo premalokrat priložnost slišati takšno kakovost.
"Mislim, da gredo stvari trenutno v precej boljšo smer kot nekoč. Trend je po mojem mnenju boljši. Piše se veliko dobre glasbe in imamo odlične izvajalce."
Ustvarjate in delujete v bolj akademskih glasbenih vodah. Kako pa gledate na slovensko glasbeno sceno? Vam je všeč njen razvoj?
Mislim, da gredo stvari trenutno v precej boljšo smer kot nekoč. Trend je po mojem mnenju boljši. Piše se veliko dobre glasbe in imamo odlične izvajalce. Če omenim mlajše, recimo Žana Hauptmana. Potem pa so tu tudi izvajalci, kot je Nina Pušlar. Mislim, da se stvari razvijajo v pravo smer.
Bilo je obdobje, ko sem se res spraševala, kam vse skupaj pelje. Govorim o času nekje med letoma 2005 in 2010. Takrat je bil trend tak, da je bilo skoraj vseeno, kdo pride na oder, zelo dobrodošlo pa je bilo tudi petje na playback. Mislim, da se moramo temu izogniti.
Z vsem spoštovanjem do vseh, ki so takrat nastopali, ampak nekatere stvari res niso bile primerne. Verjamem, da si je širša javnost to tudi dobro zapomnila.
"Imela sem to srečo, da sem v zadnjih petnajstih letih spoznala veliko izjemnih glasbenikov. Med njimi so bili trije resnični velikani glasbe. Prvi je bil Michel Legrand. Leta 2015 je gostoval v Sloveniji in z RTV Slovenija so me povabili, da z njim nastopim v Gallusovi dvorani. To sodelovanje je bilo zame verjetno najpomembnejše."
V svoji glasbeni karieri ste sodelovali s številnimi priznanimi imeni. Bi lahko izpostavili katerega od teh sodelovanj oziroma način dela, ki vas je posebej zaznamoval?
Imela sem to srečo, da sem v zadnjih petnajstih letih spoznala veliko izjemnih glasbenikov. Med njimi so bili trije resnični velikani glasbe. Prvi je bil Michel Legrand. Leta 2015 je gostoval v Sloveniji in z RTV Slovenija so me povabili, da z njim nastopim v Gallusovi dvorani. To sodelovanje je bilo zame verjetno najpomembnejše.
Za to priložnost sem izredno hvaležna Glasbeni produkciji RTV Slovenija, ker so me povabili. To je bila njihova ideja. Res sem hvaležna, da so kolegi v meni prepoznali nekaj, zaradi česar so verjeli, da sem tega sposobna.
Pred tem sem pela njegove pesmi in zdelo se mi je popolnoma nepredstavljivo, da bom z njim nekoč stala na istem odru. Imela sem neizmerno tremo, čeprav je običajno nimam. Bala sem se, da bom naredila kakšno napako ali da bo šlo kaj narobe. Takrat je bil gospod že v letih, malo čez osemdeset, vendar je bil izredno prijazen, spoštljiv in topel človek. Hitro sva se ujela in poklepetala.
Tudi če se zgodi kakšna drobna napaka, ostane stik med izvajalcem in občinstvom. Takrat res začutiš mojstrstvo in virtuoznost.
Takrat vidiš, da ljudje, ki resnično vedo, kaj počnejo in imajo za seboj ogromno izkušenj, svoj ego pustijo ob strani. Tam niso zaradi sebe, ampak zaradi dela in ustvarjanja. Nimajo potrebe po tem, da bi jim namenjali posebno pozornost ali jih posebej povzdigovali. To me je najbolj navdušilo – stati ob takem velikanu in hkrati čutiti njegovo pristno človečnost.
Potem sem prek zasedbe Vox Arsana s Ptuja, ki organizira tudi festival Arsana, dobila priložnost sodelovati še z zasedbo The New York Voices. Gre za z Grammyjem nagrajeni jazzovski vokalni kvartet. To skupino glasbenikov sem občudovala in poslušala že prej. Bili so moji idoli, potem pa sem kar naenkrat z njimi stala na odru.
Občuduješ njihovo mojstrstvo, neverjetno usklajenost glasov, harmonij, intonančno natančnost in muzikalnost. Oni res ne potrebujejo playbacka. Njihovo petje v živo je tako kakovostno, da bi bilo prav škoda, če bi bilo drugače. Nastop v živo doda neko posebno milino in energijo, ki je posnetek nikoli ne more prenesti. Posnetek vedno nekaj izgubi.
"To je podobno, kot če primerjaš fotografijo s prostorom, v katerem dejansko stojiš. Vedno je drugače. Živi nastopi so namenjeni prav temu. Tudi če se zgodi kakšna drobna napaka, ostane stik med izvajalcem in občinstvom. Takrat res začutiš mojstrstvo in virtuoznost."
To je podobno, kot če primerjaš fotografijo s prostorom, v katerem dejansko stojiš. Vedno je drugače. Živi nastopi so namenjeni prav temu. Tudi če se zgodi kakšna drobna napaka, ostane stik med izvajalcem in občinstvom. Takrat res začutiš mojstrstvo in virtuoznost.
Tretje veliko sodelovanje pa je bilo z Michaelom Abenejem, prav tako dobitnikom nagrade Grammy. Poučeval je aranžiranje na Univerzi za glasbo in upodabljajoče umetnosti v Gradcu. Prek člana Big Banda RTV Slovenija sem dobila njegov kontakt in ga vprašala, ali bi bil pripravljen napisati aranžma za dve moji pesmi za Big Band. Pozitivno se je odzval in me povabil v Gradec, kjer sva skupaj poslušala moje skladbe. Izbral je dve, ki sta bili najbolj jazzovsko obarvani, in rekel, da mi ju lahko aranžira. Napisal je res izvrstna aranžmaja.
Verjetno ju je napisal praktično čez noč. Meni se je zdelo, da bi sama za nekaj podobnega potrebovala leta, pa verjetno še vedno ne bi bilo tako dobro. Pri takih primerih lahko vidiš, kako neverjetni so nekateri ljudje. Meni je fascinantno, kaj vse zmore človek, ko se nečemu popolnoma posveti. Kako globoko lahko razvije svoje znanje in kako daleč lahko pripelje svoje zanimanje. To sem z velikim spoštovanjem opazovala in doživljala.
Je bil v njeni karieri kakšen trenutek, ko je želela odnehati? "Velikokrat. Po mojem se to zgodi približno na dve ali tri leta. Takrat si rečem: 'Zdaj pa imam dovolj. Ne da se mi več.'"
Kaj pa največji dosežek na vaši glasbeni poti? Če bi morali izpostaviti enega.
Verjetno razprodana Gallusova dvorana. Poleg tega pa zagotovo tudi moj avtorski album. To zame ni majhna stvar, predvsem zato, ker sem si upala narediti korak naprej. Odločila sem se, da bom pesmi ustvarjala sama.
Marsikdo se zgraža nad tem, da pevci pišemo svoje pesmi ali aranžiramo lastno glasbo. Po drugi strani pa je ponudbe avtorjev včasih tako malo, da niti nimaš veliko možnosti za sodelovanje. Težko najdeš človeka, ki bi glasbo razumel in slišal podobno kot ti. Zato sem se odločila, da bom to naredila sama. Zdaj pa upam, da bo komu ta glasba všeč in da bo kdo v teh pesmih našel tudi del sebe.
Je bil v vaši karieri kakšen trenutek, ko ste želeli odnehati?
Velikokrat. Po mojem se to zgodi približno na dve ali tri leta. Takrat si rečem: "Zdaj pa imam dovolj. Ne da se mi več."
Predvsem pridejo obdobja, ko imaš občutek, da se prebijaš skozi temo ali meglo in sploh ne veš, ali je na koncu kakšna luč. Sprašuješ se, ali je komu sploh pomembno, da v glasbo vlagaš svoj čas, energijo, voljo in veselje. Ampak za zdaj še ni prišel trenutek, ko bi res vrgla puško v koruzo.
Še vedno čutim neko družbeno odgovornost, da ljudi spodbujam k temu, da se ukvarjajo sami s sabo. Da razmišljajo o svojih občutkih. Da si dovolijo povedati, kako se počutijo.
Želim si, da pridejo na koncert in da imajo tam prostor, kjer lahko tudi zajokajo, če to potrebujejo. Marsikdo danes sploh več ne joče. Nekateri pa jočejo vsak dan. Ampak včasih je prav, da se zjokamo zaradi prave stvari.
Zelo mi pomeni, ko ljudje po koncertu pridejo do mene in rečejo: "To pesem ste zapeli tako, da sem imel solzne oči." Ali pa, da je nekdo dobil kurjo polt ali pa so mu po hrbtu šli mravljinci. To so trenutki, ki jih je res vredno doživeti. To so trenutki, ko smo v najglobljem stiku sami s sabo. Res si želim, da bi to doživel vsak človek.
"Mislim, da sem večino tehničnega dela opravila že v preteklosti. Danes svojo pevsko kondicijo v veliki meri ohranjam tudi preko poučevanja jazz petja na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Gre predvsem za miselni proces – da se vedno znova zavem, kaj moram narediti in kako moram to narediti."
Kako ohranjate pevsko kondicijo oziroma koliko vaje je potrebne, da lahko pred občinstvom stojite brezskrbno?
Mislim, da sem večino tehničnega dela opravila že v preteklosti. Danes svojo pevsko kondicijo v veliki meri ohranjam tudi prek poučevanja jazz petja na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Gre predvsem za miselni proces – da se vedno znova zavem, kaj moram narediti in kako moram to narediti.
Tehnika petja je tista, ki omogoča dolgoročno petje. To pomeni, da mi glas ne odpove po treh urah petja, ampak šele, če bi recimo en mesec vsak dan pela po tri ure. Pa še to ni nujno. Glas običajno odpove predvsem takrat, ko zbolim ali sem prehlajena. Prav dobra tehnika omogoča, da lahko tudi takrat, ko nisi povsem zdrav, stopiš na oder in koncert izvedeš tako, kot si si zamislil. Temu sem namenila veliko časa.
Danes pa največ pozornosti posvečam razmisleku o tem, kako se bom lotila posameznih stvari, in svoji fizični pripravljenosti. Ker se bližam štiridesetemu letu, postajata telesna kondicija in mišična masa vedno pomembnejši. Mogoče se komu zdi, da to pri petju ni pomembno, ampak če želiš peti repertoar, kakršnega pojem jaz, ki je tehnično precej zahteven, je dobra telesna pripravljenost nujna.
Petje namreč izhaja iz trupa. Dihamo s pljuči, zrak pa iztisnemo z mišicami. Če mišice niso dovolj močne, je tudi izdih slabši, kar se zelo pozna na glasu in na številnih drugih elementih petja, čeprav se marsikomu to na prvi pogled ne zdi pomembno.
Želi si nadaljevati z ustvarjanjem avtorske glasbe.
Pri vas je že od začetka kariere vedno v ospredju glasba in profesionalno delo. Nikoli pa niste posebej izpostavljali svojega zasebnega življenja. Kot ste že prej omenili – je bila to zavestna odločitev?
Verjetno je bila na neki ravni res zavestna. Kot sem že rekla, sem glasbo vedno dojemala kot svoje poslanstvo. Jaz sem pevka, glasbenica in avtorica.
Seveda sem tudi človek. Imam svoje težave, svojo družino in svojo življenjsko dinamiko. Morda danes o tem govorim nekoliko več kot nekoč. Ampak nikoli si nisem želela biti javna osebnost zaradi javnosti same. Želela sem si, da me ljudje poznajo predvsem skozi glasbo. Da se nekdo odloči poslušati moje pesmi zato, ker mu nekaj dajo, ker ga nagovorijo ali ker ob njih nekaj doživi. To je bilo vedno moje glavno vodilo.
S širšo javnostjo sem se prvič srečala okoli leta 2005, ko sem sodelovala v oddaji Bitka talentov. Takrat sva z Nino Pušlar nastopili v finalu. Takrat se je nenadoma pojavilo veliko zanimanja za moje zasebno življenje – kaj počnem, kakšno glasbo želim ustvarjati in podobno.
Lahko bi zajahala ta val in gradila svojo prepoznavnost na ta način, vendar nisem čutila, da je to prava pot zame. Vedela sem tudi, da so bili moji notranji vzponi in padci preveliki, da bi lahko brez težav nosila ves pritisk javnosti. Preprosto nisem čutila, da je to zame. Vedno sem se dojemala predvsem kot pevko in zato sem svojo pot gradila na tak način.
So vaši poslušalci to vašo javno podobo sprejeli?
Vedno. Mislim, da ljudje sprejmejo tisto, kar jim ponudiš, če je to iskreno in če v tem prepoznajo neko vrednost. Nikoli nisem imela težav zaradi tega.
Seveda se kdaj pojavijo tudi vprašanja, na katera odgovorim, če se mi zdijo primerna. Če pa se mi ne zdijo, povem, da o tem ne bi govorila. Nekaj časa recimo nisem niti omenjala svojih otrok, ker se mi zdi, da ni prav, da bi bili oni del javne zgodbe. Za ta poklic sem se odločila jaz, ne oni. Zato se vedno najprej vprašam, ali je nekaj primerno deliti z javnostjo ali ne, in se šele nato odločim.
Nedavno ste izdali svoj največji projekt – album. Kaj pa pripravljate v prihodnosti?
Želim si nadaljevati z ustvarjanjem avtorske glasbe. Mislim, da sem se znotraj slovenske popevke in poustvarjanja glasbe že nekoliko izpela. Še vedno z veseljem zapojem kakšno popevko in jih bomo tudi v prihodnje izvajali na koncertih. Verjamem, da bomo še kdaj kaj posneli v tej smeri.
Trenutno pa me bolj vleče ustvarjanje glasbe, skozi katero lahko povem svojo zgodbo in svoje misli. Zato že pripravljam nov avtorski projekt. Vprašanje je le, kdaj bo ugledal luč sveta. Na prvi album sem čakala deset let. Upam, da na naslednjega ne bo treba čakati še enkrat toliko. Material zanj že nastaja.
Na koncu se vedno ravnam po tem, ali ob določeni glasbi zapoje moje srce. Če moje srce zapoje, potem je to zame dobra glasba.
Smo v času poletnih festivalov. Kaj vam je ljubše – nastopati na prostem ali v dvoranah?
Pravzaprav mi je všeč oboje. Vsak prostor in vsak letni čas imata svoj čar. Naše delo je precej sezonsko, čeprav ljudje pogosto mislijo, da imamo koncerte ves čas. Največ jih je običajno decembra, potem se sezona nekoliko nadaljuje še v januar, zelo zasedena pa sta tudi maj in junij. Težko bi rekla, da mi je eno ljubše od drugega. Najbolj uživam takrat, ko ljudje pridejo na koncert.
Imam srečo, da so naši koncerti zelo dobro obiskani in da so vstopnice pogosto hitro razprodane. Zato imam rada tako nastope v dvoranah kot na prostem. Seveda ima vsaka možnost svoje prednosti in slabosti.
Če nastopaš zunaj in začne deževati, ni prijetno. Če pa si v dvorani, je ta prostorsko omejena in ne more sprejeti toliko ljudi. Na koncu pa je najpomembnejši stik z občinstvom. Energija, ki kroži med odrom in poslušalci. Na tem največ delamo in to si najbolj želimo ustvariti.
Trenutno pa me bolj vleče ustvarjanje glasbe, skozi katero lahko povem svojo zgodbo in svoje misli. "Zato že pripravljam nov avtorski projekt. Vprašanje je le, kdaj bo ugledal luč sveta. Na prvi album sem čakala deset let. Upam, da na naslednjega ne bo treba čakati še enkrat toliko. Material zanj že nastaja."
Kaj za vas pomeni dobra glasba? Kakšno glasbo poslušate v prostem času? Je to enaka glasba, kot jo sami ustvarjate?
Zame je dobra glasba tista, ki človeka pritegne, da ji res prisluhne. Ne taka, ki je samo nekje v ozadju in jo poslušaš mimogrede, ampak glasba, ki pritegne tvojo pozornost in ti da trenutek za razmislek. To je lahko glasba, ob kateri zapoješ, ali pa glasba, ob kateri se zjokaš. Lahko je zelo lahkotna ali pa precej zahtevna.
Kar se tiče glasbenih zvrsti, nimam ene same, ki bi mi bila najljubša. Bolj sledim občutku. Pomembno mi je, da čutim, da je izvajalec želel nekaj povedati. To me vedno najbolj pritegne.
Predvsem imam rada pesmi z dobrimi besedili. Ni nujno, da so pozitivna, pomembno pa je, da imajo kakovost. Da vsebujejo metafore, prispodobe in neko poetično svobodo oziroma globino. Tudi z vidika harmonije in melodije me pritegne nekaj, kar ni povsem banalno. Rada imam glasbo, ki je nekoliko bolj poglobljena. Ni pa nujno. Včasih so mi zelo všeč tudi popolnoma preproste pesmi, če imajo močno interpretacijo. Na koncu se vedno ravnam po tem, ali ob določeni glasbi zapoje moje srce. Če moje srce zapoje, potem je to zame dobra glasba.
"Na koncu se vedno ravnam po tem, ali ob določeni glasbi zapoje moje srce. Če moje srce zapoje, potem je to zame dobra glasba."
Preberite še:
