Intervju z režiserjem Miho Hočevarjem: Pred vsako premiero sem živčen za umret

Kaj je za vas težje – dočakati, da pride film končno v kino, ali se spopadati z vtisom, ki ga je prvi del pustil za seboj? Vemo namreč, da se drugi ne bo mogel izogniti vsem tem primerjavam o številu gledalcev in podobno. Vse to me po malem obremenjuje. Pot enega filma je izrazito dolga, pot dveh pa krat dva. Leta 2004 sem začel z idejo in jo prijavil na Filmski sklad, zdaj smo leta 2013. Če prištejem še promocijo, ki se bo raztegnila do leta 2014, je to deset let. Saj ne rečem, vmes so bili veliki premori, naredil sem Distorzijo, ampak vseeno stvari trajajo. Vse faze so obremenjujoče in hkrati prinašajo užitek.

Katera faza je najmanj prijetna? Zelo zanimivo je iskanje idej, pisanje scenarija, potem pa pride ta mučna pot iskanja financ, ki se tudi nikoli ne konča. Za Gremo mi po svoje 2 zdaj iščemo finance. Sledi obdobje priprav, ki so super – sestaviš ekipo, spoznavaš ljudi, iščeš rešitve, nato pa snemanje, ki je morda najbolj živčno, ker si najbolj izpostavljen zunanjim vplivom – od tehničnih težav, vremena, bolezni, menstruacije, slabe volje, malo karikiram, pa do avionov, ki preletavajo nebo, ko jih ne potrebuješ. To je tista najbolj živčna in adrenalinsko nabita faza, ki je tudi najbolj osrečujoča: zjutraj vstaneš, si čisto zaskrbljen, ker sto otrok prihaja na prizorišče, umiraš od groze in živčnosti, ali boš speljal dan. In potem te ob koncu dneva prime popolna evforija, ker ti je spet uspelo dvajsetkrat zapored posneti prizor, ki si ga hotel. Drugo jutro se spet vse ponovi. In na končni del – montaža, ton, iskanje prave glasbe ...

Kako doživljate premiere? Predstavljanje filma ima svoje zahteve. Pred vsako premiero sem živčen za umret'. Ne vem, ali bo vse tehnično v redu, kakšni bodo odzivi ... Ne da bi se bal, ampak sem napet, nervozen, imam tremo. Zadnje čase sem že večkrat ponovil, da samo idioti nimajo treme, in mislim, da imam kar prav. Moraš biti zelo čuden, da greš na oder kar brez treme pred tisoč ljudi. S premiero se predvajanje filma šele začne, zdaj bomo šele veliko potovali okoli. Poskušali bomo obiskati tudi manjše kraje, ne samo teh večjih, kjer imajo kino, tudi projektor bomo kdaj pripeljali s seboj. Upam, da bomo obredli čim več krajev.

Lahko od snemanja filmov mirno živite? Težko, bomo videli, kaj bo.

Na snemanju je bilo več kot sto otrok. Ali vse poznate? Na snemanju si zapomniš vse, malo sem jih pomešal, ker imajo nekateri ista imena, ampak v glavnem vse poznam. Za glavne, ki so jedro filma, vem še danes, imena nekaterih sem malo pozabil, obrazov se pa še vseh spomnim.

Zdi se, kot da je ta glavnina igralcev med enim in drugim delom filma opravila mali zrelostni izpit. Večinoma so bolj zreli, pa saj je tudi film vplival na to, kakšni so, če lahko neskromno pripomnim. To je le projekt, ki ti pri trinajstih ali petnajstih letih vzame pol leta življenja. Ne bova zdaj računala, ker nisva matematika, pustiva to drugim, ampak to je močno časovno obdobje, ki te v teh letih seveda zaznamuje. Spoznaš raznorazne ljudi, šoferje, tehnike, umetnike, ustvarjalce, glasbenike, snemalce, starejše soigralce ... To se te mora prijeti. Poleg tega se naučijo tudi, da gre za resno delo, da to ni zafrkancija, tudi sama promocija, ko bi lahko užival v sadovih tako imenovane slave, je zahtevna. Moraš biti trezen, jasen, normalen, artikuliran, in oni to znajo, ne da bi se tega vnaprej naučili. Tako da sem kar malo ponosen ne le na film, ampak tudi na prijateljstva, ki nam jih je uspelo skleniti.

Ste scenarij prilagodili igralcem? Za glavne like imam vedno že nekoga v glavi.

Z Jurijem Zrnecem in Sabino Kogovšek ste že sodelovali, s Tadejem Tošem pa prvič. Zakaj ste se odločili zanj? S Tadejem sva se spoznala na podelitvi viktorjev, prej sem ga poznal samo iz medijev. Zdel se mi je zanimiv, čeprav nisem vedel, kakšen je. Če bi bil zoprn, bi težko prišla skupaj. Ampak saj, če pogledaš proti Štajerski, kaj vidiš – Tadeja Toša na nek način. Jaz ga. Pa ne da bi zdaj pomanjševal Štajersko samo na Toša, ampak en tak lep presek naredi …

Večno rivalstvo med Ljubljano in Štajersko. Koliko resno ga jemljete? Čisto nič, jaz tega sploh ne razumem. Ne razumem! Če bosta igrala Olimpija in Maribor, bom navijal za Olimpijo, ko bo pa Maribor igral v Evropski ligi, bom pa navijal zanj, brez problema. Tudi mati moje hčere je Štajerka, sam imam neke daljne štajerske sorodnike, tako da …

Ampak ko pogledaš štajerski tabor v filmu pod vodstvom Tadeja Toša je veliko bolj organiziran kot ljubljanski. So malo bolj urejeni, Ljubljančani pa so že razpadli, vse je ušlo izpod nadzora, mladi so prevzeli oblast, in tudi Jurij ne kriči več tako kot v prvem delu, ker je že … izgubil.

V prvem delu filma smo bili priče ljubezenski zgodbi med Aleksom in Majo, v drugi je teh malih in velikih ljubezni še več. Ampak kako to, da ste se odločili, da Aleksu in Maji namenite čisto malo prostora? Tako se mi je zdelo dobro. Aleks je edini, ki prisega na zvestobo, in proti koncu filma vidiš, kako se vse razplete. Nekateri mi očitajo, da so otroci preveč razpuščeni, da gre za neke vrste mladinsko erotiko. No, jaz je ne vidim, razen da sta šla dva za skalo in potem prišla nazaj. Vmes ni bilo nič. Tudi če bi že kaj zagovarjal, ne bi vedel, kaj mi očitajo, saj zagovarjam tudi pisanje pesmi in zvestobo. Tako da ne vem, no.

Lahko pa uživamo v razcvetenju nove romance med Zaspancem in Gabrijelo. Imate svojo mladost tudi v tako romantičnem spominu? Jaz mislim, da se v puberteti takole zaljubljamo. Malo hitreje kot zdaj, kaj ne? Ker pač še zmeraj lahko nekoga zagledaš, punco na cesti, in bi se lahko mirno zaljubil vanjo, ampak si rečeš: "Poglej, ne boš se, gremo naprej. Čeprav jaz verjamem v ljubezen na prvi pogled, malce čudno se sliši, ampak tako je. Ko si star 17 let, zagledaš en obraz in si adijo. Z njuno ljubeznijo sem hotel seveda malo potolažiti tudi tiste, ki trenutno prestajajo kakšna prva razočaranja v ljubezni. Naj vejo, da bo to minilo.

Prav poseben prizor v filmu je posnet na vrtiljaku. Je to drago početje? Prizor smo posneli v Beli krajini, kamor smo vrtiljak pripeljali s tovornjakom, kar ni posebej drago, je bil pa vseeno drag in zahteven dan. Ampak sem si želel kontrast z alpskim svetom in Bela krajina se mi je zdela idealna, poleg tega pa je breza moje najljubše drevo.

Gremo mi po svoje 2 je mozaik zgodb, lahko spremljaš eno ali več ali pa preprosto slediš celoti. Kako se prebijate čez posneti material, ki naj ima rdečo nit? Ne vem, morda je ustroj mojih možganov pač takšen. To mi gre, marsikaj drugega mi ne gre, matematika že ne. Ne vem, od kod je to. Tukaj so vplivi raznih filmarjev iz preteklosti, mogoče v njihovem multikastingu in v mozaičnosti iz moje generacije. Najbolj je name vplival Robert Altman, razni njegovi filmi, kot je Mash, ki se tudi dogaja v nekem omejenem okolju. Tam je seveda vojna problem, tukaj pa kaj drugega. Ne vem, zlahka si sledim, pa saj imam tudi ekipo, ki me že pozna. Montažer najprej potrebuje nekaj časa, da polovi vse niti, nato reče, ali sploh potrebuješ to sceno, potem ko se tudi on prikoplje v film, še on okrepi ta lik. Zakaj ima Mohor tak konflikt z inšpektorico (Sabino Kogovšek)? Zaradi dveh kadrov, v katerih ga ona grdo pogleda, zato se on počuti najbolj ogroženega. Mohor je legenda.

No, pa tudi inšpektorica zombi je precej grozljiva. Ampak vi ste zombije na demonstracijah prehiteli, kajne? Časovno smo jih prehiteli, snemali smo poleti, jeseni so bile demonstracije. Ampak naš film nima zveze z Janezom Janšo, ki ga še videl ni in ga najbrž tudi ne bo. Ga bo pa morda Urška z otroki … Pozneje, ko bodo zrastli.

No, Gremo mi po svoje 3 bo? Dvomim. Bomo videli. Sinopsis za trojko je bil napisan, razmišljali smo celo, da bi hkrati posneli drugi in tretji del, pa je bil to prevelik finančni zalogaj. Poleg tega bi rad še kaj drugega poskusil in, kot sem že rekel, stvari se pri nas zelo vlečejo. Če sem za prva dva dela potreboval deset let, si trenutno ne predstavljam, da se ukvarjam s tretjim do leta 2020, ker bi bil zelo omejen, rad bi posnel še kaj drugega. Obljubim, da ne bom "zatežil".

Boste še poskusili s filmom Jebiga 2? Bom, če ne prej, v domu upokojencev, kar bo pa zelo kmalu.