Frida

Za Frido bi lahko rekli, da je neke vrste ikona v likovni umetnosti. Ne le ikona ženske umetnosti, ki bi ji bilo zmotno dodati predznak feministična umetnica, umetnosti bolečine in revolucije, ampak tudi umetnica s preprostostjo in hkrati kompleksnostjo v izpovedi svojih del. Umetnica je na Dunaju predstavljena z okrog 60 različnimi deli, ki ilustrirano pripovedujejo njeno življenje, občutke in razmišljanja.

Frida v risbi Vsako njeno delo je avtoportret. Na razstavi jih je razstavljenih kar nekaj. Prav ti med vsemi zavzemajo največ pozornosti. Po eni strani jo razstava prikaže kot revolucionarko, kot feministko, kot bolnico in tudi kot nacionalistko. Tako je poleg njenih del in fotografskega gradiva razstavljena tudi njena obleka. Narodno nošo z mehiškim ornamentom dopolnjuje še kos poslikanega mavčnega povoja.

Odlika razstave so predvsem njene risbe, ki so javnosti malo manj poznane in prikažejo Frido z drugega zornega kota. V risbi pripoveduje svojo resnico in riše svojo jezo, trpljenje, ljubosumje, ljubezen … Izraznost v njeni risbi nam predstavlja njeno izredno humorno plat osebnosti in kompleksno razvijanje vsebine za dela. Če je v risbi ekspresivna in na trenutke skoraj nenadzorovana, je v slikanju izredno natančna in odlična predvsem v slikanju detajla.

Njeno življenje ujeto v fotografiji Faktografsko in objektivno je Frida opisana na fotografijah. Zdi se, kot da gledalec razstave lista po njenem osebnem albumu. Zanimivo je, da umetnico na fotografijah beremo tako kot model, pa tudi kot celostno umetniško kreacijo, kar je s svojim slikovitim življenjem svobodno izražala tudi na zunaj. Zanimivo, da na fotografijah težko prepoznamo znake njene bolečine, ki jo skrije za živimi barvami tekstila in atributi ženskosti. Razstava jo predstavlja kot močno osebo in hkrati tudi njeno močno osebnost. Njena dela so na nek način odgovor tako sebi kot tudi družbi, za zapolnitev in zadostitev svojega stanja. Volja do življenja in optimizem so ji dajali moč in tudi motiv za ustvarjanje.