Foto: "Vesoljski osvajalci" raziskujejo Antarktiko

Raziskovalni center Halley je najjužnejša raziskovalna postaja na svetu, ki jo vodi britanski inštitut British Antarctic Survey. Raziskovalna postaja stoji na 150 metrov debeli ledeni polici, ki se vsako leto pomakne 400 metrov proti morju. Snežna odeja se vsako leto poveča za en meter, pozimi pa sonce ne vzide kar 105 dni. Temperature se spustijo tudi do –56 stopinj Celzija, veter pa doseže hitrost 160 kilometrov na uro. Dostop z ladjo ali letalom je omejen na tri poletne mesece, kar pa ni odvrnilo številnih raziskovalnih odprav, ki na Antarktiko brez premora potujejo vse od leta 1957.

Zadnjo postajo Halley V, ki so jo postavili leta 1992, je bilo treba nadomestiti, ker se je premaknila predaleč od celine, zato je inštitut leta 2004 organiziral natečaj, v katerem so arhitekti morali upoštevati nekoliko več dejavnikov kot običajno: med drugim je moral biti raziskovalni center dovolj mobilen, da so ga lahko v celoti pripeljali na Antarktiko in tam zgolj sestavili, imeti minimalen vpliv na okolico, a hkrati biti primeren za bivanje v razmerah, kjer ni na voljo veliko energije ali vode, ter imeti možnost, da center, če začne drseti kot ledena gora, lahko prestavijo na izhodiščno mesto. Za nameček je moral imeti center možnost, da vsako leto "spleza" nad rastočo snežno odejo. Gradnja je morala ustrezati okoljskim standardom antarktičnega sporazuma.

Podvig je uspel londonskemu arhitekturnemu biroju Hugh Broughton Architects, ki je svojo postajo, ki spominja na računalniško igrico Space Invaders, zasnoval kot serijo modulov v modri in rdeči barvi. Rdeči modul ima dve nadstropji ter je namenjen bivanju in druženju, notranjost pa je oblikovana tako, da se raziskovalci v njej počutijo udobno in optimistično, kar je še posebej pomembno v obdobju, ko tri mesece ne vidijo sonca.

Postaja je iz varnostnih razlogov razdeljena na dva dela, vsak ima svoj energijski center, tako da lahko, če se eden pokvari, energijo in vodo črpajo iz drugega. Moduli stojijo na ogromnih jeklenih hidravličnih smučeh, ki postaji omogočajo, da "pleza" po snegu navzgor, pri premikanju ledene plošče proti morju pa jih lahko s pomočjo buldožerjev odvlečejo bližje celini.

V novem raziskovalnem centru so dnevno porabo vode s 120 litrov na osebo na dan zmanjšali na 20 litrov, saj kanalizacija deluje s pomočjo vakuuma. Odplake prečistijo v bioreaktorju in v obliki prečiščene vode vrnejo v led. Porabo goriva so z novimi moduli zmanjšali za 10 odstotkov, čeprav na postaji uporabljajo bistveno več električnih naprav kot prej.