Če so okrog mene leni ljudje, je to zame samo več priložnosti

Kamenko Kesar, piarovec in marketingar, organizator dogodkov, nekdanji radijec, ljubiteljski športnik in oče dveh otrok, je pred dnevom izdal zbirko svojih najduhovitejših in najprepričljivejših blogovskih zapiskov v knjigi Mene ne bo noben jebo. Moški trdnih prepričanj ima dokaj preprosto vodilo, do katerega je prišel z dolgoletnimi uspešnimi poslovnimi projekti: "Dol ti mora viseti, kaj si drugi mislijo o tebi. Zaradi ljudi, ki jih ne poznam, pa se res ne bom sekiral, kaj si oni mislijo o meni. Največ energije vzame, če se ukvarjaš z ljudmi, ki ti nič ne pomenijo in imajo mnenje, ki ti ni všeč. Ko to daš od sebe, je lažje. Si tak, kot si." Priljubljeni bloger v svojem zabavnem, surovem, napetem jeziku razmišlja o ljubezni, seksu, poslu, denarju, kuhanju in skrbi za družino.

Kako je prišla ideja, da zberete svoje objave na blogu v knjigi? Pišem od leta 2006. Ko sem leto in pol nazaj začel pisati v novem slogu, sem dobil veliko bazo bralcev. Eni bralci so bili tudi ljudje, ki so blizu založništvu, če sem bolj natančen, je to bila Urška Kaloper. V enem trenutku sem razmišljal, da bi iz tega bloga naredil nekaj več, pa sva z Urško prišla do tega, da bova naredila zbirko objav.

Aprila smo se dogovarjali in aprila so rekli, da moramo do konca leta spraviti skozi. Pa še rekli so mi, da nič ni treba delati (smeh).

Kje pa, knjige se same sestavijo, ne. Seveda, kje pa (smeh). Nekaj zapisov je na novo napisanih, nekateri so skrajšani. Poleg tega smo naredili izbor in jih smiselno povezali. Tako da dela je bilo kar nekaj, a upam, da funkcionira.

Potrjeno funkcionira, poleg pa se k zapisom odlično podajo tudi ilustracije dr. Horowitza.

To je bilo zabavno. Midva s Cirilom sva pred mnogimi leti že delala skupaj in takrat me je zelo dobro ujel. Ko je prebral moje zapiske, mu je bilo všeč in res je svoje delo odlično opravil. Na naslovnici mi je moral malce brado popraviti.

Po zapisih sodeč se veliko ukvarjate z brado. V enem izmed zapisov se vam zdi, da ste po obriti bradi kar precej mlajši. A res? Včasih se dolgo odločam, ali bom obrit kot dojenček ali pa bom imel urejeno brado in bom z njo dobil malce patine. Mislim, da nam vsem paše brada. Kot da nam naredi neko formo. Jaz si nisem najbolj všeč brez brade.

Udaren in brezkompromisen naslov je bil vaša ideja? Ja. No, pravzaprav moram biti natančen. Najprej je to rekla moja punca, a se najprej nisem strinjal z njo. Pozneje, ko je spet prišlo do tega, kakšen bo naslov, sem njen predlog potegnil iz naftalina. Mene ne bo noben jebo je res en tak statement, ki lahko pride povsod prav. Pri meni je še bolj izraženo, ker sem res en trmast človek. Ne prenesem, da bi mi kdo oporekal z izgovori, da se česa ne da.

Posebej je odmeval vaš zapis o iskanju novih zaposlenih, kjer ste med drugim opisali, kako poteka vaša služba. Tako na hitro je videti, da res uživate v tem, kar delate in da sanjate sredi dneva. V osnovi gre, koliko kompromisov skleneš na svoji poti. Ker ko začneš z enim kompromisov, običajno sledi drugi in tretji in tako naprej. Kompromis je nekaj vmes, kar dejansko nihče ni želel, vsi so zadovoljni, a nihče popolnoma. V enem trenutku se mi je zdelo, če tako živim na vseh frontah, ne pelje daleč. Lahko sklenem kompromis s svojim sinom, ali gre spat uro prej ali pozneje, to so detajli, ampak če pa gre, da v poslu dostavim sebe, ime svoje firme, če tam sklepam kompromise, jih moram zagovarjati. Ne morem pa jih zagovarjati, če nisem stoodstotno prepričan, da je to tako.

Imam svojo pot in tukaj se res ne pustim jebat. Vem, da včasih pridem v manjše vojne s kom. Odločitev je samo to, ali boš sam živel to ali ne. Preprosto v teoriji, a v praksi si vsakič na meji, da se spreš. To ne pomeni, da imam samo jaz prav. Ko pa se odločiš, da je to tvoje, potem greš.

Tudi, ko ste objavili to "sporno" povabilo za nekajdnevno brezplačno prakso pri vas, ste pač vedeli točno, zakaj tako. Točno to. Jaz sem imel svoj cilj. Pri meni je bilo res veliko ljudi na razgovoru in večina jih je prišla s podobno zgodbo. Bi delal, če bi imel izkušnje, izkušnje pa bi lahko dobil samo, če imam delo. Pomislil sem, če lahko kaj naredim v tej smeri, pa bom naredil. To je bil naš projekt in vsi smo stali za njim. Vedeli smo, da bomo nekaterim uspešno poiskali službe. Če sem se odločil, da bom svoj čas in zveze investiral v nekoga drugega, meni ne more nihče govoriti, kaj naj počnem.

Seveda pa se je usul plaz kritik. Večina ne razlikuje med tem, da študent potrebuje izkušnje, da sploh lahko začne z delom in da je nekdo delodajalec, ki to izkorišča. To sta dve različni stvari. Če želi nek študent delati zastonj in dobiti izkušnje, ni isto, kot da je izkoriščan s strani delodajalca. To ni čisto tako. Če sem si nekaj želel naučiti, sem šel k nekomu in sem rekel: "Rad bi te gledal in se naučil."

Kako pa potem odgovarjate na to, da se skupina mladih pritožuje nad volonterskim pripravništvom? To ni res, da so vsi proti. Mislim, da mladi niso proti temu, ampak sistem ni postavljen tako, da bi mladi lahko šli v pripravništvo in bi znanje res dobili. Če greš nekam, da bi dobil znanje, pa si recimo tam nekaj tednov, dokler tega, kar hočeš, ne dobiš, potem je to v redu. Problem je, ker študentje pridejo, pa tega ne dobijo. V zapisu to nazorno napišete: Če serješ po nekom, ne da bi mu prej dal priložnost, si tudi sam ne zaslužiš priložnosti. Če mu pa daš priložnost in te izkorišča, ga pa odjebi in pojdi naprej. To je to. Ne sklepaš kompromisov. Če si pripravljen dati čas, da dobiš moje znanje in jaz sem pripravljen dati svoj čas, da ti ga dam, je to dober posel. Za naše izbrance lahko povem, da so z našo pomočjo dobili službo točno tam, kjer so hoteli.

Če dobro razumem, so se vsi izbrani kandidati zaposlili tam, kjer so si želeli.

Rok je rekel, da bi rad delal v kreativi pri Aljoši Bagoli, Tadeja je rekla, da bi rada delala v PR oddelku v MGL, Tomaž pa bi rad delal v Videotopu. Po enem tednu so dobili nalogo, da sami pokličejo svoje bodoče delodajalce. So poklicali in so dobili sestanek, mi smo bili samo zadaj za pomoč, kako komunicirati, in ne z zvezami. Sami so prišli do službe, potrebovali so samo platformo. Samo en klic je potreben, kaj ti pa lahko rečejo hudega. Ne, ti lahko rečejo.

Verjetno nas je strah zavrnitev in pač težko vprašamo. Težko je res doseči, da ta ne vzameš neosebno. Saj to ti reče oseba, ki te ne pozna. Ne veš, zakaj ti rekel, mogoče ima slab dan. Vse skupaj je biznis.

Vprašanje, ki ste ga zastavili na razgovoru, s kom si želijo, da jim uredite sestanek, je bilo velikokrat brez odgovora. Res je. Ampak točno to je to. Kaj boš dosegel, če ne veš točno, kje bi delal? Vseeno mi je, kaj bi delal. Ja super, ampak če ti je vseeno, zagotovo ne boš daleč prišel.

Mogoče je problem, ker naših veščin nikoli ne razvijemo do konca oziroma je bolje, da nikjer ne štrliš iz povprečja. Res je, poleg tega nikjer ne podpirajo, da bi se preveč hvalil. Ampak to je na vsakem posamezniku, da naredi nekaj iz sebe. Nekoč mi je nekdo rekel: "Če nekdo noče poklicati, če nekdo noče nečesa narediti, to samo pomeni, da je zate več priložnosti." Če so okrog mene leni ljudje, je to zame samo več priložnosti. Na koncu se vse izravna in vsak pride tja, kamor hoče. Samo če si megla že na začetku, potem kaj veliko ne bo iz tebe.

Tukaj tudi malce razbijete splošno prepričanje, da je službo mogoče dobiti samo z zvezami, saj do vaše sanjske službe ste prišli tudi tako, da ste dobili veliko zavrnitev. Zveze so samo najbolj razvpite. Največkrat se po hodnikih o tem govori, ker ne želijo ljudje govoriti, da so za službo garali kot norci. Ne spomnim se, da bi mene katera zveza kam pripeljala. Poznam zelo malo ljudi, ki bi kam prišli prek zvez. Na koncu lahko eden, ki je dober, povozi vsakega, ki ima zveze. To sem vedno dokazal.

Zdaj govorite tako kot iz priročnikov, kako biti uspešen. Očitno funkcionira, a ne bi rad izpadel kot pričevalec. Dejansko funkcionira, ampak to ni od danes na jutri. Američani imajo dober izraz: "Potrebno je deset let, da postaneš uspeh čez noč. Jaz še danes dobivam komentarje v slogu: "On piše blog in je kar knjigo izdal." Ja, super, osem let in pol sem pisal, petkrat sem menjal slog, dvakrat sem vmes nehal. A sem se vrnil in izpopolnil svoj slog.

Vaš jezik je sočen, zgodbe se napeto stopnjujejo, besede so izbrane. To ste z leti spremenili in dopolnili? Ko sem pred dnevi začel brati svoje prve zapise, nisem mogel nadaljevati z branjem. Tam sem pametoval in želel biti nekaj, kar nisem. Pisal sem o problematiki, ki je splošna, in ugotoviš, da v bistvu nimaš ravno mnenja. Kot da se siliš, iskal sem se. Potem je padel intervju z mlado sodnico, ki je bil zelo viralen, a nisem vedel, kako iz tega potegniti tisto, kar lahko uporabim za naprej. Naredil sem nekaj intervjujev, a nisem vedel, kako bi to multipliciral.

Mislim, da se je lani zgodilo na Hvaru, ko sem bil na tem, da neham pisati. A sem si rekel, poskusi še enkrat s tem, kaj ti najbolj leži. Bom pisal tako, kot mi gre v glavi, saj v glavi nikoli ne naredim pike. Pisal sem o vsem, kar mi je v tistem trenutku padlo na pamet. Ugotovil sem, da imam material, a ga moram malce še dodelati in bo.

Tako je nastal vaš zapis o Slovencih na plaži in markiranju prostora z brisačo? Tako je. To je bil ta Hvar, od tam je šlo samo še gor.

Bi rekli, da znate dobro opazovati? To sem imel vedno dobro razvito. Bolj kot dobro opazovanje imam tudi občutek, kje je material in kje ga ni. Vse te zgodbe na pol temeljijo na resničnosti. Zafrkavaš se s tem, kaj vse ti gre skozi glavo in kaj vse se lahko zgodi.

Bralcem je, kot kaže, v vašem pisanju poleg jezika všeč tudi vaša osebna nota in vključenost vaše družine, saj malce podoživimo z vami vaše probleme. Seveda nisem napisal ravno vsega, kar se mi dogaja v družinskem življenju, ker to je moje. V enem trenutku sem se odločil, da se ne bom več zafrkaval iz drugih ljudi in drugih situacij. Ugotovil sem, da prehitro pademo v vzorec, ki nam ga dajo mediji ali prijatelji. Nisem želel obsojati nekaj, česar nisem dobro poznal, kar ni fer. Edino fer se mi je zdelo, da dam sebe v ospredje in če se zafrkavam iz sebe, so tudi drugi vabljeni zraven.

Ker Slovenci pa smo dobri v kritiki. O ja. To se je recimo videlo pri objavi mojega zaposlitvenega oglasa. Še takrat, ko sem napisal, da so ti fantje in punca dobili službo tam, kjer so želeli, so se še vedno našli nekateri, ki so rekli, da so bili izkoriščani. Ne moreš ti s kavča reči, da je bil nekdo izkoriščan ali ne.

Vprašanje, koga si želite spoznati, da vam uredim sestanek, je bilo vaše vprašanje na razgovoru. Je to vprašanje letelo na službene zadeve ali kogarkoli iz nabora oseb? Bi mi lahko uredili srečanje z Georgeem Clooneyjem? Jaz bi to lahko naredil enako dobro kot vi. Vse je mogoče. Če si zadam, da ga bom v naslednjih letih dobil za par minut in mu stisnil roko, sem prepričan, da mi bo uspelo. Vprašanje je, kaj moram narediti za to. Gotovo bi malce pregledal, kje se nahaja, kateri so njegovi projekti. Videl bi, kaj dela in bi šel po tej poti. Gotovo obstaja možnost. Sploh ne dvomim o uspehu, ki ne bo takoj jutri, ampak čez kakšni dve leti pa že. Tukaj ni kompromisov in greš. Dobiš ga, ker se dve leti trudiš.

Z vašim načinom življenja, vašim uspehom, vašimi objavami malce štrlite iz povprečja. Upam, da res, a ne razmišljam o tem.

To pobira energijo? Ne. Pobira manj, zato ker obstaja še ena stvar, ki je zelo pomembna, če hočeš svojo pot. Dol ti mora viseti, kaj si drugi mislijo o tebi. Seveda tukaj to ne velja za družino in prijatelje. Zaradi ljudi, ki jih ne poznam, pa res se ne bom sekiral, kaj si oni mislijo o meni. Največ energije vzame, če se ukvarjaš z ljudmi, ki ti nič ne pomenijo in imajo mnenje, ki ti ni všeč. Ko to daš od sebe, je lažje. Si tak, kot si. Nikomur ne škodiš in nihče ne tebi. Traja nekaj časa, da prideš do tega, kje je ločnica.

Zanimivo vaše opažanje na plaži je bilo, da se niso poljubljali pari starejši kot 17 let. Ja. To moram malce razložiti. Jaz sem z Alenko Mirt slaba štiri leta. Prej sem bil na strani tistih, ki se ne poljubljajo v javnosti. Pa ne da bi bilo kaj narobe, ampak tako sem se v prejšnji zvezi počutil, ko se imaš v redu, ni pa bilo tistega najstniške razigranosti. Alenka me je potegnila ven iz tega, dala mi je dala vedeti, da je okej, če jo poljubim. Če se jaz počutim okej, je tako okej. Mi je žal, da se večina ne počuti v redu, če se poljublja v javnosti.

Za ljudi, ki so takrat zraven vas, vam je pa vseeno, kako se počutijo. Če jaz poljubim svojo punco in gre nekomu na živce, naj se obrne in gre. To pa res ni moj problem. Tako ne moreš dobro živeti, če problemi drugih postanejo tvoji problemi. Saj ne moreš vseh poslušati. Pa sva spet na kompromisih.

Vi veliko pišete in govorite o svoji punci, vaša Alenka na svojih blogih veliko piše o vas. Se zdi, da je iz tega razmerja nastala zelo ustvarjalna zveza. Nama se je svet obrnil, čisto.

Alenka se v enem izmed blogov sprašuje, kako bogokletno se je ločiti. Kako se to zdi vam? Kako povedati, da ne izpadem brez čustev. Spet sva nazaj pri kompromisih. Pri odločitvi, ali se ločiti ali ne, je bilo, kako prekiniti to, kar je bilo, pa je bilo čisto okej, ampak jaz nisem bila jaz. V enem trenutku je treba narediti nekaj, kar bo prizadelo ljudi okrog tebe, tudi tiste, ki jih imaš najraje. To so otroci. Bilo je samo, ali živeti v nekem lastnem kompromisu ali pa narediti rez, četudi greš skozi ločitev.

Moja odločitev je bila, če otroci želijo pristnega očeta, takšnega, kot sem, brez pretvarjanja, potem se moram ločiti. V dobrih treh letih se je pokazalo, da je bila odločitev prava. Je bila egoistična in bila je boleča za oba, za mene in mojo nekdanjo ženo.

Imam nekaj pobalinskega v sebi in zdi se mi v redu, da moj sin ve, da me je njegova učiteljica v njegovi šoli spodila s skiroja, ker sem se vozil po hodniku. To sem jaz. Sin, ki je starejši, verjetno živi s tem, da ga je na pol sram, na pol pa neizmerno uživa. Ampak tak sem, če imam napako, naj to tudi ve. V vsakem primeru tako ne veš, kje boš zajebal.