"Bilo je dovolj, da smo začutili slast"

Vloga Uroša v filmu Vaje v objemu vam je na nedavno končanem Festivalu slovenskega filma (FSF) v Portorožu prinesla vesno za glavno moško vlogo. Ste si film že ogledali? Običajno so igralci tisti, ki ga vidijo zadnji …

Ravno včeraj (v nedeljo – op.a.) sem si ga ogledal in priznam, da mi je zelo všeč. Glede na to, da se igralci sicer neradi gledamo, sem tokrat zelo zadovoljen ali kot bi dejal Mitja Okorn: Nisem se motil.

Ker ravno omenjate Okorna, kako bi komentirali njegovo izjavo, da na FSF razen študentskih filmov ne moremo govoriti o presežkih?

Ne morem komentirat izjave, ker na žalost nisem imel časa in priložnosti za ogled letošnje slovenske filmske bere. Sicer pa je na FSF vsako leto ista pesem. Enkrat je komisija naklonjena bolj gledljivim filmom, drugič so v ospredju art filmi. To je pač loterija.

Vse člane komisije spoštujem in vem, da je izbira odraz njihovega osebnega mnenja, se mi pa zdi, da filmarji s tem, ko dovolijo, da neka izčrpana komisija, ki se je morala pregristi skozi enormno število filmov, sama izpelje še vso sklepno prireditev, pljuvajo, če ne celo bruhajo v lastno skledo. Ne gre za to, da bi morale biti izrečene neke visokoleteče besede, vendarle pa mislim, da so si vse ekipe zaslužile, da bi bil sklepni večer vsaj delno svečan, ne na ravni nekega taborniškega sklepa v smislu: podelili bomo vesno za najboljši ton, ker ta ni motil, za masko, ki ni bila opazna, itd. Opozoril bi na nastop Demetra Bitenca, ta se je potrudil in ob podelitvi nagrad povedal tudi nekaj lepih besed. Da se razumemo, ne govorim o glamurju, ampak spoštovanju do našega dela, branže, poklica in odgovornosti. Ne vem pa, kdo je za to kriv.

Ste za svojo nagrado prejeli kakšno utemeljitev? Zvezdana Mlakar, članica žirije na FSF, je dejala, da ste komisijo prepričali z moderno igro, jih ganili do solz …

Ne, samo neformalno po podelitvi po pogovoru s člani komisije.

Torej ste ostali brez diplome z lepimi besedami?

Brez. Dobil pa sem kristalni kipec.

Na podelitvi ste dejali, da ga boste odstopili Gregorju Bakoviču, s katerim sta si razdelila vesno za glavno moško vlogo. Ste že dobili svojega?

Nazadnje je bilo tako, da mi je Gregor odstopil svojega, verjetno se mu ga ni ljubilo nositi (smeh).

Kaj vam pomeni vesna? Poleg klasičnega odgovora, da gre za potrditev, da ste na pravi poti.

V vsakem primeru je lepo dobiti nagrado. Na neformalni ravni pomeni, da si ustvaril nekaj, kar je bilo opaženo in ima svojo težo, vsekakor je velika spodbuda za naprej. Ne gre pa za finančno nagrado in dvomim, da prinaša ogromno novih filmskih vlog v Sloveniji. Morda se bo malenkostno poznalo pri plačnem količniku.

Kaj je odločilni faktor, da igralec dobi vlogo v slovenskem filmu?

Poleg scenarija je pri ustvarjanju filma kasting eden od ključnih dejavnikov. Če je igralec pravilno zaseden in če se med igralci vzpostavi prava kemija, potem je že veliko narejenega in zdi se mi, da je Metodu Pevcu (režiserju filma Vaje v objemu – op. a.) to fantastično uspelo. Že na prvi vaji smo si padli v objem. Menim, da bi si vsi štirje igralci (poleg Uroša Fürsta in Jane Zupančič, ki sta prejela vesni za glavno moško in žensko vlogo, v filmu zaigrata še Pia Zemljič in Primož Pirnat – op. a.) zaslužili nagrado, ker smo ta film res soustvarjali in pri tem še zelo uživali ...

Zgodba se vrti okrog dveh parov, ki jima tečaj tanga usodno spodnese temelje zveze …

Mislim, da je film zelo spretno narejen, ker govori o stvareh, ki se lahko zgodijo vsakomur. Film Vaje v objemu ni film o tangu, ampak intimna zgodba o preizkušnjah in izzivih partnerskega odnosa in čutnosti.

Za potrebe filma ste obiskovali tečaj tanga. Še obiskujete milonge?

Na žalost ne. Je pa tango nekaj, kar te res zasvoji. Pred in med snemanjem smo plesali vsak dan in ko smo nehali, je bilo res mogoče čutiti praznino. Tango je nekaj vznemirljivo neznanega, kar te vodi povsem neverbalno in absolutno deluje na medčloveški energiji. Pravijo, da za dobrega tangerja potrebuješ 10 let, no, mi smo se naučili nekaj za silo, ampak dovolj, da smo začutili slast.

Kako optimistični ste glede prihodnosti slovenskega filma, če sploh?

Mislim, da bi morali biti. Edini vzrok za pesimizem je lahko distanciranje države od filmske produkcije in krčenje vseh proračunov. Naj se strokovnjaki odločijo, kaj je najboljše za razvoj slovenske filmske industrije, ampak osebno menim, da je film velik nosilec identitete nekega naroda in da država ne bi smela zavzeti mačehovske pozicije, ker s tem pljuva v lastno skledo. Mislim, da imamo veliko nadarjenih ljudi in ni da razloga, da smernice v prihodnje ne bi šle navzgor.

V katero smer se nagibate vi? Ste bolj privrženec t. i. filmov za ljudi ali art filmov?

Art film mora imeti zares močno osnovo, da "stoji", sicer pa mislim, da je naša filmska industrija tako majhna, da mora bolj podpirati snemanje komunikativnih filmov. Mislim, da bi morali spodbujati produkcijo "low budget", da bi morali čim več snemati, snemati v digitalni tehniki, uresničiti čim več scenarijev, ker bi se s tem vsi skupaj precej naučili in bi bilo to v prid vsej filmski produkciji. Nima smisla snemati filme za dva milijona evrov, ker se ta denar ne bo nikoli povrnil. Psevdo-našminkirani izdelki so lahko povsem korektni, ampak če bi iz tega denarja lahko posneli štiri nizkoproračunske filme, se mi zdi to precej več vredno.

Če se spet vrnem k Okornu, ta trdi, da imamo dobre igralce in ekipe, manjka pa nam scenarijev in režiserjev. Kje se po vašem mnenju zatakne?

Ena od težav je dejstvo, da v Sloveniji ne moreš samostojno študirati scenaristike. Razen seveda tistih, ki se vpišejo na filmsko režijo, dramaturgijo ali magisterij. Mislim, da imamo ogromno sposobnih ljudi, ki bi lahko pisali dobre scenarije in bi se za to delo tudi odločili, a služenje na ta račun je pri tej stopnji realizacije in kapitala na našem trgu, iluzorno. Težava je tudi v jezikovni komponenti in slabem plasiranju kompletne filmske industrije. Producenti so pri postprodukciji, marketingu in prezentaciji filmov spet finančno omejeni. Sam recimo nisem bil prisoten še na nobeni svoji premieri, ker imam ponavadi delo kje drugje.

Če je film velik nosilec identitete nekega naroda, kako vidite vlogo gledališča?

Mislim, da sta si vlogi precej podobni. Skrb za jezik, identiteto in nastavljanje ogledala današnji družbi. Absolutno si ne zasluži prezira in menim, da bi ljudje na položajih morali to razumeti. Vsa ta paranoja okrog varčevanja … Ti zneski so v primerjavi s kakšnimi bolj lobistično-kapitalistično povezanimi fiaski na raznih gospodarskih ravneh minorni. Gesta, da udrihaš po kulturnikih, dolgoročno nima nobenega stabilizacijskega učinka, prihranjenega denarja, pomeni pa veliko moralno in etično škodo za prihodnost naroda.

Ali se v Drami, kjer ste zaposleni, varčevanje tudi konkretno opazi?

Seveda. Neposredne posledice bodo verjetno vidne šele pozneje, je pa dejstvo, da smo kulturniki tudi iznajdljivi in se znajdemo v vseh razmerah. Se mi pa zdi, da bo z marginalizacijo kulture dolgoročno nastala škoda. Ne pravim, da je bilo zadnjih 20 let vse okej, so bile pa kljub temu možnosti za razvoj in prosperiteto zagotovljene, brez denarja pa tega ne bo.

Najbolj pa so pri vsem skupaj nastradali neodvisni umetniki, posredno tudi institucije in na koncu še uporabnik, ta naj bi od tega nekaj imel in njemu je vse skupaj pravzaprav namenjeno.

Lahko pričakujemo nov kulturniški upor?

Mislim, da je bolj aktualno vprašanje, kako se bo ta upor pokazal. Ali bo to že v vsebini kulturno-umetniških stvaritev, kar se že dogaja in je tudi prav, ali kako drugače. Z vprašanjem upora se ukvarja tudi Brechtova Mati …

Ampak sklep Matere je, da revolucije ne bo.

Sklep je, da od ljudi, ki bodo samo opazovali in bodo ravnodušni, revolucije res ne bo. Mislim, da zadnjega stavka, ki ga izreče Mati: "Pojdite domov, revolucije ne bo nikoli," ne gre jemati kot statement predstave, ampak bolj kot trenuten odziv na ozaveščenost ljudi. Navsezadnje je na koncu še en song, ki pravi: "Nikoli ne reci nikoli. Iz nikoli nastane še danes."

Smo že tako daleč, da bi vlada lahko sankcionirala kulturne predstave, kot je bil primer Pussy Riot v Rusiji?

Odvisno od inteligence, ki vodi to državo in tega, koliko močan ventil puščajo za ljudi. Dejstvo pa je, da so vsi veliki vladarji in močne države vedno podpirali umetnost in ji pustili, da družbi brezkompromisno nastavlja ogledalo, ker s tem osvešča svoje ljudstvo. Če te kritike ne priznaš in v funkciji kulture diktiraš le razvedrilni program, potem je to lahko zelo sporno. Kleščenje proračuna pod krinko varčevanja je, kar se mene tiče, zgolj metanje peska v oči. Močna država ne pomeni sankcioniranja in zatiranja umetnikov in kulturnikov, ki kažejo na pomanjkljivosti porazdelitve dobrin in preizprašujejo vrednote v naši družbi, temveč bi morala to spodbujati, ker sta kultura in umetnost nosilca identitete naroda. Že Winstonu Churcillu so očitali, zakaj toliko denarja namenja kulturi. Njegov odgovor je bil: "Ker smo se za to borili."

Je bila igralska akademija tisto, kar ste pričakovali?

Nobena umetniška akademija ti ne more dati tega, da postaneš umetnik. Dobra izobrazba je predpogoj, odločilni pa so predanost, želja, talent, izkušnje …

Kdaj ste vi začeli nabirati kilometrino na odru?

Z gledališčem sem se začel ukvarjati v srednji šoli … Najprej v gledališki šoli Gilš Kodum pod vodstvom Metke Zobec, nato sem kot srednješolec sodeloval v eni od predstav v Drami, sledil je študij na AGRFT in leto dni študija v ZDA, kar je bilo neprecenljivo z vidika življenjske izkušnje. Seveda pa vsak naslednji angažma prinese nove izkušnje.

Ste kdaj podvomili o svojem igralskem talentu?

Dvom je nekaj, kar mi je zelo všeč. Seveda pridejo taki trenutki.

Ob kritikah, slabem dnevu?

Ni nekega pravila, se mi pa zdi to povsem konstruktiven dvom, ki te spodbudi za nadaljnji boj in dokazovanje samemu sebi, ne toliko kritiki, režiserju, občinstvu. To so bolj ali manj krogi, ki jih tečeš sam s sabo.

Ne moreva mimo monokomedije Jamski človek, s katero ste Slovenijo prekrižarili po dolgem in počez in aprila letos praznovali 10. obletnico prve uprizoritve. Ali kljub desetletju zanjo še vedno vlada zanimanje in kaj vam je dala ta izkušnja?

Še vedno. Če govoriva na nivoju izkušnje, je ta neprecenljiva. Dala mi je veliko samozavesti, znanja, govorne in glasovne kondicije, spoznal sem ogromno okoliščin, ki jih sicer ne bi, in sem ponosen, da je to največkrat odigrana monokomedija pri nas.