Arhitektura zaporov: nujno zlo ali priložnost za družbo?

V ZDA je trenutno zaprtih več kot 2,3 milijona ljudi, odstotek zaprtih pa je najvišji na svetu in tudi najvišji v ameriški zgodovini. Glede na to, da se kar 42 odstotkov zapornikov po izpustitvi vrne za zapahe, se v ZDA sprašujejo, ali ima pri tem morda vlogo tudi arhitektura zaporov, zaradi katere je v Kaliforniji na začetku meseca kar 30.000 zapornikov gladovno stavkalo. Solidarnostna gladovna stavka je potekala v podporo zapornikom v Pelican Bayu, gigantskem zaporu, ki je bil zasnovan za bivanje ameriških najhujših zločincev. Tamkajšnje bivalne razmere lahko opišemo z dvema ekstremoma: gneča, v kateri obstaja povečana možnost za prenašanje nalezljivih bolezni, in izoliranost v samici, sedem kvadratnih metrov veliki betonski sobi brez oken. Drugo prakso so Združeni narodi leta 2011 označili za mučenje. Vendar ali so za nevzdržne razmere v zaporu krivi tudi v biroju KMD Architects, kjer so zapor zasnovali? Raphael Sperry, ustanovitelj društva Arhitekti, oblikovalci in krajinski arhitekti za družbeno odgovornost (ADPSR), meni, da so.

Po njegovem mnenju arhitekti namreč ne bi smeli načrtovati stavb, ki so v neskladju s človekovimi pravicami že zgolj s svojim obstojem, poroča blog American Civil Liberties. Najbolj znani del zapora Pelican Bay je namreč stavba v obliki črke X, ki je sestavljena iz omenjenih betonskih celic, v katerih približno 1.000 članov zaporniških tolp preživi tudi do 23 ur dnevno. Posledice bivanja v zvočno in svetlobno izoliranih celicah so podobne simptomom posttravmatskega stresa: halucinacije, depresija, tesnoba, bes in samomorilnost. Čeprav so pri ZN-u pozivali, da se bivanje v samicah, ki traja več kot 15 dni, v celoti prepove, je takšno bivanje, ki traja tudi desetletje, v Pelican Bayu način za spopadanje z nasiljem med tolpami.

Od Panoptikona do idiličnih vasic

Arhitektura je že dolgo eno od orodij psihološkega nadzora. Verjetno se družboslovci spomnijo ideje Panoptikona iz 18. stoletja, ki ga je razvil filozof Jeremy Bentham. Okrogel zapor, ki ima v sredini nadzorni stolp, je postal simbol za družbo nadzora, saj pritisk stalnega nadzora deluje tudi, ko v središčnem stolpu ni nikogar. A danes so takšne orwelianske ideje zastarele, Sperry pa poziva arhitekte, da se pri načrtovanju držijo kodeksa ameriškega arhitekturnega inštituta, ki arhitekte zavezuje k spoštovanju človekovih pravic pri snovanju stavb, ki so včasih tudi zapori, sobe za usmrtitve ali samice.

A to še zdaleč ne pomeni, da bi se arhitekti morali odpovedati naročilom za zapore. Novembra 2010 so v norveškem biroju Erik Møller Arkitekter dobil naročilo za norveški zapor, ki so ga v svojih načrtih opremili s pogozdenimi stezami za tek in plezalnimi stenami. Čeprav bi skeptiki nasprotovali zapornim razmeram, ki spominjajo na turistično letovišče, pa je na Norveškem odstotek povratnikov v zapore zgolj 20-odstoten, torej za 23 odstotnih točk nižji kot v ZDA, kjer prisegajo na skoraj brutalne razmere v zaporih.

Podobno na zapore gledajo tudi v Avstraliji, kjer so pred kratkim odprli zaporniško vas za staroselce, ki predstavljajo kar 25 odstotkov zapornikov, čeprav je njihov delež med prebivalstvom zgolj 2,5-odstoten. Regijski zapor v zahodnem Kimberleyu je tako bolj kot zaporu podoben idilični vasici, zapornikom pa omogoča, da ostanejo v stiku s svojimi starešinami in si kuhajo sami.

Kot sklene Janelle Zara iz Blouin Artinfo, norveški ali avstralski sistem morda ne bi deloval v ZDA, vseeno pa opozarja na to, da bi s 50.000 dolarji, kolikor jih Kalifornija letno zapravi za enega zapornika, lahko poskrbeli tudi za boljše razmere ali pa vsaj upoštevanje človekovih pravic.