V Egipt namesto na prvomajski kres

S prvim majem je dovolj toplo, a ne vroče, in ker smo vsi lačni sonca, kot martinčki zbežimo na plano.

Toda časi se spreminjajo. Včasih je bilo dovolj, da smo štiri dni prekopavali vrt, nato pa jo mahnili na najbližji kres, zdaj pa je nujno, da gremo na prvomajske počitnice. V Toskano, na morje, v Egipt, Pariz ali vsaj v toplice. Saj ne, da bi bilo s tem kaj narobe: začetek maja je najlepši čas za obisk mnogih od teh krajev. Toskana se bohoti v mladem zelenju in cvetočih drevesih, morje ponuja radost toplega sonca, Egipt še ni prevroč za ekspedicije v puščavo, Pariz je maja eno samo ščemenje ljubezni, toplice pa se tako ali tako vedno priležejo. Tisti, ki imajo zakupljene pavšalne prostore za prikolice, pa te dni izkoristijo za postavljanje svoje poletne rezidence.

A ob tem se lahko vprašamo, ali je diktat prvomajskih počitnic posledica naše želje ali potrošniške družbe. Ali so bili naši predniki res prikrajšani za radost bohotne pomladi, ker so dni okoli prvega maja posvetili delu v naravi, ne pa počitnikovanju? Mar ni najpomembneje, da smo v teh dneh na soncu, ker tako zahteva naša zime sita biološka danost?

Izlet na enega izmed tradicionalnih prvomajskih hribov je lahko prav tako doživetje kot piknik na Luksemburškem vrtu v Parizu. Sveti Jošt nad Kranjem, Celjska koča, Šmohor v Laškem, Križna gora nad Škofjo Loko, Lisca, Javorovica nad Šentjernejem, Kum nad Zasavjem, Rožnik v Ljubljani ali Graška gora nad Slovenj Gradcem so v prvomajskem sončnem jutru lahko prav tako atraktivne destinacije. Tudi tam lahko sedite na travi, uživate v razgledu in dobro jeste – golaž in klobase so vedno na voljo. Mogoče pa nas bo kriza prisilila, da se obrnemo nazaj k tradiciji in se namesto s prvomajskimi počitnicami zadovoljimo s prvomajskim pohodom.