Spomladanska Toskana

V Chianti na kozarček Chiantija V poznih večernih urah smo po nekaj neuspelih poskusih vendarle našli 'našo' Villo Belvedere. Skozi vhodni obok smo zapeljali na makadamski dovoz in se po temnem cipresnem drevoredu počasi vzpeli na vrh griča do dvorca iz 16. stoletja, v katerem je danes urejena recepcija. Dva nihaja s tolkalom po vratih (s tipično levjo podobo na sredini) sta iz osvetljene notranjosti priklicala simpatično Italijanko, ki je govorila polomljeno angleščino in nam izročila ključe v rustikalnem stilu opremljenega apartmaja. Da je takšno posestvo eno izmed mnogih tipičnih znamenitosti vinorodnega Chiantija, smo spoznali v naslednjih dneh. Nežno gričevje pokrito z vinogradi, oljkami in cipresami, na vrhovih pa s kamnom zidani gradiči, dvorci in vinske kleti z nežnim Chiantijem za pokušino, je najboljši opis te pokrajine.

Kulinarična večerja

Odločitev, da bomo vsaj del teh vinorodnih gričev spoznali neposredno s kolesa, je bila odlična ideja, pa vendarle nekoliko naporna. Naša gostiteljica nas je z grozo občudovala, ko smo prišli na plan z idejo, da se do toskanske »Osterie« zapeljemo s kolesi, saj je do tja le slabih šest kilometrov. Z roko je energično zamahovala in poskušala prikazati njihove ceste, ki so kot vlak smrti ter nas od ideje čimprej odvrniti. No, še dobro, da smo se na večerjo odpeljali kar z avtom, saj bi nam sicer popečeni kruhki s slastnimi nadevi (crostini) in ročno svaljkane testenine (pici) z zajčjo omako nevarno silile na plano.

S kolesom med griči

Pogum pa smo vendarle zbrali naslednji dan. Vasica s samostanom Badia a Passignano, ki smo jo izbrali za cilj na naši krožni poti, se je izkazala za pravi skriti dragulj sredi gozdiča cipres in nam poplačala kar nekaj lepih vzponov. Čeprav smo nazaj prisopihali prijetno utrujeni, nam je vožnja med nasadi oljk, med vinogradi, katerim si težko videl konec, drevoredi cipres, ki so nas s svojo senco prijetno hladile in spremstvo sladkega vonja cvetočega španskega bezga, daje najboljši vtis Chiantija.

Firence – zares tako veličastne?

Ob prebiranju vodnikov po Toskani sem dobila občutek, da bodo Firence zares neverjetne, saj je bilo njim posvečenih vsaj polovico vseh strani. In nikakor ne morem oporekati zgodovinskim ter umetnostnim vrhuncem, ki si jih tukaj lahko ogledamo, pa vendarle nas je mesto pustilo hladne. Manjkal je tisti čar, ki ga premore prav tako znana Siena. Pa vendarle so se mi največje znamenitosti mesta zdele vredne ogleda. Da se kot prva med znamenitosti uvršča skupina Duomo z Brunelleschijevo kupolo, Giottovim zvonikom in Ghibertijevimi Rajskimi vrati, mi ni bilo potrebno odpreti vodnika, saj je fotografija slovite skupine krasila vse naslovne strani vodnikov.

Ponte Vecchio je bil prelep za uničenje

Tiste, ki jim umetnostna zgodovina veliko pomeni, bi nedvomno napotila v muzej Uffizi, ki se s slovitimi imeni, kot so Botticelli, Leonardo da Vinci in Michelangelo, lahko postavi ob bok pariškemu Louvreu. Zgolj v opozorilo: vnaprejšnja internetna rezervacija vam lahko prihrani nekaj ur čakanja v vrsti. Ker v Firencah ne gre brez družine Medici, ki je kar tri stoletja vladala mestu, je ogled njihove nekdanje rezidence Pitti s prelepim renesančnim vrtom Boboli povsem primeren. Očarljiva postojanka v mestu je tudi Ponte Vecchio, srednjeveški most, iz katerega dobesedno visijo prizidki nekdanjih mesnic, v katerih so zlatarne vse od 16. stoletja dalje. To pa je tudi edini most, ki je v 2. svetovni vojni ostal nepoškodovan, saj se je zdel preveč lep, da bi ga zbombardirali.

Siena – po sledeh Jamesa Bonda

V začetnih kadrih najnovejšega Jamesa Bonda smo se gledalci lahko za kratek čas prepričali o očarljivosti tega hribovskega mesta. Za razliko od marmornatih stavb Firenc tukajšnje opečnato grajene pričarajo domačnost mesta. Po prijetnih ozkih uličicah, ki se strmo spuščajo in dvigajo, je potrebno nemalokrat skorajda zagristi v kolena. Do osrednje znamenitosti - trga Piazza del Campo - smo prispeli tik po kratki nevihti, ko jo je obsijalo popoldansko sonce, ki je opečnate barve še poudarilo in jo naredilo še bolj markantno. Na tem trgu dvakrat letno (že od srednjega veka dalje) potekajo konjske dirke imenovane Palio, ki so jih snovalci Jamesa Bonda spretno vključili v enega izmed filmskih kadrov. Da gre za pomemben dogodek, smo spoznali na nekoliko odmaknjenem trgu, kjer sta dva metalca zastav vestno vadila za svoj trenutek slave 2. julija.

Kopanje v termalnem vrelcu

Za južno Toskano nam ni ostalo prav veliko časa, zato smo jo strnili v celodnevni izlet. Po dveh dnevih lenarjenja v bližini (pol)otoka Monte Argentario nam je ostala le še pot po ovinkastih cestah nazaj do Siene. V počitniškem slogu smo se najprej okopali v termalnem vrelcu blizu mesta Saturnie, ki na dan privre, po domače rečeno »za cesto«, ter je popolnoma prosto dostopno. Nekakšno divje kopališče, ki so ga zavohali turisti. Glede na dopoldanski del dneva sredi tedna se je namreč v naravnih bazenčkih namakalo presenetljivo veliko ljudi.

Etruščanske grobnice

Naslednja postojanka je bilo mestece Pitigliano oziroma še pred njim parkirišče, od koder se je odprl pogled na mesto in kjer smo pri domačinu pokupili skoraj vso zalogo oljčnega olja. V skalo vklesano mestece smo prečesali po dolgem in počez, saj nam je ulični hlad nudil prijetno zavetišče pred spomladansko vročino. Sledilo je še prijetno kosilo in že smo bili v Sovani, kamor smo se odpravili raziskat etruščanske grobnice.

Toskana z razglednice

V navigacijsko napravo smo vtipkali Pienzo, in če ne bi zares uživali v pogledih na pokrajino, bi se lahko upravičeno jezili nad slabo preračunano potjo, ki nas je vodila po ozkih, zavitih cestah. Gozd so kar naenkrat zamenjali travniki in polja mlade pšenice, kar je pokrajini dalo neverjetno mehkobo. Ko so se na vrhu gričev pojavile še kamnite domačije s cipresami, smo se vsi strinjali, da je to tipična Toskana, kakršne smo vajeni iz prospektov turističnih agencij. Za popolnejšo sliko je poskrbela še pozna popoldanska svetloba, ki je odtenke zelene še poudarila. V daljavi se je pokazalo mestece Pienza, kjer smo poskusili »gelato« in nakupili znameniti ovčji sir Pecorino, ki so ga do naslova najokusnejšega ovčjega sira pripeljali prav tukajšnji pastirji.

Turistična Pisa in prijetna Lucca

Glede Pise smo bili soglasni. Brez pretiranega navdušenja smo se za ogled poševnega stolpa kot svetovne znamenitosti odločili zgolj zato, da bomo lahko na seznamu naredili kljukico. Sprehodili smo se skozi staro mestno jedro do polja čudežev, kot so poimenovali trg s slovitim četverčkom (krstilnica, katedrala, poševni stolp in pokopališče Camposanto), med katerimi je najbolj znan Campanile – poševni stolp. Poležavanje na mehki zelenici in nakupovanje kičastih spominkov se je zdelo v največje veselje marsikateremu turistu. Mi pa smo se z veseljem odpeljali v veliko bolj mirno in prijetno mestece Lucco, ki leži dobrih trideset kilometrov proč. Kolo je tukaj celo bolj priljubljeno prevozno sredstvo od vespe. Posebnost, če že ne kar zaščitni znak, pa je srednjeveški stolp Torre dei Guinigi, na vrhu katerega raste nekaj dreves. Za zelo prijetnega se je izkazal sprehod po štiri kilometre dolgem mestnem obzidju, ki obkroža stari del mesta. V začetku 19. stoletja so ga namreč spremenili v park s široko promenado, ki dobrih deset metrov nad mestom ponuja dober razgled.