Petek, 8. 5. 2015, 13.22
6 let
Pot spominov in tovarištva – najdaljši mestni drevored z zgodovino
Pot spominov in tovarištva, njeno novo ime je POT, vodi po 34-kilometrski poti z žico okupirane Ljubljane. Ob svojem zgodovinskem pričevanju predstavlja tudi enega največjih ljubljanskih parkov.
Letos bo minilo 30 let od končne ureditve Poti spominov in tovarištva (PST) oziroma POT, kot je njeno novo ime. Ta poteka po trasi žičnate ograje, ki je v času nemške in italijanske okupacije med drugo svetovno vojno obdajala Ljubljano. Takrat jo je stražilo 1300 vojakov in 400 policistov, mesto pa je osamila in odrezala od njegovega zaledja.
Po osvoboditvi je v znamenje upora in zmage nad okupatorji in kot opomin na vojno preteklost nastala ideja o ureditvi PST, svojo končno ureditev in s tem slavnostno odprtje pa je doživela 9. maja 1985.
PST je "zgodovinsko obeležje, ki spominja na pogumne prebivalce Ljubljane, ki so jih okupatorji skušali onemogočiti s tem, da so mesto obdali s 34 kilometrov dolgim žičnim obročem in ga na nek način spremenili v koncentracijsko taborišče. Kljub zapori z bodečo žico italijanski in pozneje nemški okupatorji niso mogli zatreti revolucionarnega gibanja v Ljubljani in Sloveniji. Prebivalci Ljubljane so našli različne načine za pošiljanje pomoči partizanom in za zdravljenje ranjencev na nelegalnih lokacijah v Ljubljani. Prav tako so v Ljubljani obstajale nelegalne tiskarne in kot posebnost nelegalna radijska postaja Kričač," razloži Nuša Kerševan, predsednica Društva Zeleni prstan, ki bdi nad ohranjanjem njenega zgodovinskega pomena in skrbi za njeno redno vzdrževanje.
Najdaljši ljubljanski drevored
Poleg krepitve zgodovinskega spomina POT danes predstavlja eno največjih zelenih ljubljanskih površin, največji mestni park in najdaljši drevored. "Ob tem, ko narašča občutljivost do naravnega okolja in vse več ljudi prevzema zdrav, dejaven življenjski slog, se spreminjata tudi funkcija in pomen poti. Medtem ko njeno izvorno zgodovinsko pričevanje obujajo tradicionalne prireditve, postaja pot vedno bolj privlačen prostor za vsakodnevno sproščanje in druženje," njene sočasne pomene in vloge prebira ljubljanski podžupan in avtor končne ureditve poti Janez Koželj.
Njeno funkcijo v sodobnosti Koželj vidi še v tem, da "se namesto ideoloških opredelitev in delitev krepita njena vključevalna in povezovalna funkcija v javnem življenju mesta. POT uporabljajo prebivalci mesta vseh starosti in socialnega položaja, in to za vedno več oblik športnih, rekreativnih, kulturnih in družabnih dejavnosti na prostem. POT tako postaja simbolni prostor novih oblik povezanosti in pripadnosti ljudi mestni skupnosti."
POT zagotavlja pestrost rabe in doživljanja mesta
"Razvoj mesta predvsem vztrajno utrjuje pomen Poti spominov in tovarištva. Gre za dobro premišljeno in načrtovano ureditev, ki je osmislila spominsko obeležje, ga nadgradila in vključila v vsakdanje življenje mesta," je jasna krajinska arhitektka in urbanistka Maja Simoneti, ki se je leta 2006 z Urško Krajnc in Luko Vidicem lotila raziskave pomena poti spominov kot načrtovane javne zelene površine. Urbanistka še poudarja, da je bil rekreativni pomen vgrajen v današnji nastanek njene ureditve, pot pa je bila vključena v načrtovani razvoj mesta.
"Pomen POT se v vseh ozirih ohranja in še utrjuje. Čas in življenje, razvoj mesta in izzivi prihodnosti – vse teče ureditvi v prid. Če pustimo ob strani nesporni zgodovinski pomen tega enkratnega spomenika, je ključna vrednost POT, da čas utrjuje tudi njeno vlogo v fizičnem prostoru mesta in mestnem življenju. Tukaj imam v mislih dvoje, razsežnost urejene površine in dejstvo, da unikatno povezuje mestne predele in ponuja priložnosti za izjemno pestrost rabe in doživljanja mesta," dodaja Maja Simoneti.
PST so odprli leta 1985
Ideja o fizičnem spominu na okupirano mesto je nastala leta 1957, ko je Okrajni odbor Zveze borcev predlagal, da na trasi nekdanje žične ograde organizira pohod. Prav takšnega, ki se vsako leto okoli 9. maja pod imenom Pohod ob žici okupirane Ljubljane odvija še danes.
Poleg pohoda so na vojno resničnost med letoma 1957 in 1962 po načrtih arhitekta Vlasta Kopača na mesta, kjer so v času okupacije stali bunkerji, postavili osmerokotne stebre. Leta 1972 pa so trije študentje arhitekture, Mitja Omersa, Franc Kastelic in Jože Štoka, izdelali predlog za ureditev poti, to pa poimenovali Aleja spominov in tovarištva.
27. aprila leta 1973 je so zasadili prvo drevo, 12 let pozneje pa so jo slavnostno odprli.
Nekaj velikopoteznih zamisli so uresničili
Dolgo peščeno pot s približno sedem tisoči zasajenimi drevesi označujejo table z obvestili, smerokazi in kovinskimi talnimi oznakami, ki so prav tako nastale po Koželjevih načrtih.
Požganih jamborov niso mogli obnoviti, poškodovane pa so našli na odlagališču ob Zaloški cesti. Zdaj jih hranijo v Muzeju novejše zgodovine.
Koželj meni, da so bili ravno visoki jambori, katerih funkcija je bila smerokaz, eni najbolj prepoznavnih elementov poti. "Oblikovani so bili v konstruktivističnem izrazu in dinamični obliki, ki je prenašala sporočilo o namenih konstruktivistične umetnosti. Žal tedanja ljubljanska oblast tega ni razumela in je dala jambore požgati, medtem ko so druge oznake ohranjene in se jih dopolnjuje."
Za ohranjanje poti spominov skrbi tudi društvo Zeleni prstan
S ciljem ohraniti pot spominov je tako leta 1991 nastala iniciativa odbora za ohranitev PST, iz nje pa čez čas Društvo Zeleni prstan. Danes je v njem približno 1500 aktivnih članov, ki z različnimi akcijami in delovanjem skrbijo za vzdrževanje te ljubljanske zgodovinske in rekreacijske površine.
Leta 1995 je društvo v sodelovanju z občino doseglo, da so v lokalnem proračunu ponovno predvidena sredstva za njeno redno vzdrževanje. Dodaten denar za obnovo napisnih tabel in usmerjevalnih oznak ter saditev spominskih dreves je zagotovljen tudi iz društvenih članarin in donacij.
PST je tako še danes živ spomenik, ki ga dnevno obiščejo številni posamezniki in družine, postal pa je tudi del turistične ponudbe mesta. "Ob priznanju in poimenovanju Ljubljana Zelena prestolnica Evrope 2016 je POT pomemben dejavnik za pridobitev tega priznanja," pojasnjuje Nuša Kerševan.
Uveljavijo naj se vrednote solidarnosti in tovarištva
POT pa ima s svojim zgodovinskim obeležjem in trenutno uporabo tudi izzive za prihodnost. Koželj v tem kontekstu pravi, da njene dokončne ureditve ni, s čimer ostaja aleja spominov odprt, stalno nedokončan projekt in živ organizem, ki pa še vseeno ni v celoti sklenjen. Sedem odstotkov trase po njegovem mnenju namreč še vedno ni primerno urejen.
Vanjo se bodo tako vpisovali še novi pomeni in funkcije. "Ohranjanje in vzdrževanje sklenjenega zelenega obroča je torej nujen in potreben pogoj za obstoj POT, da lahko opravlja svojo socialno in okoljsko funkcijo v zelenem sistemu mesta. Slediti pa moramo novim potrebam in pot bogatiti, saj je njen potencial neizčrpen."
Pot je tako usmerjena v preteklost in prihodnost, vedno bolj pa naj se tudi "uveljavljajo vrednote tovarištva in solidarnosti, vezane na spominsko sporočilo poti, brez katerih ni mogoče doseči trajnostne prihodnosti," še poudarja Koželj.
Pot naj bo vpeta v zeleni sistem mesta
Maja Simoneti pa kot ključni izziv poti vidi v skrbi za vpetost POT v zeleni sistem mesta, za "nove uporabne in ekološko učinkovite prevezave v naravno zaledje mesta in v mestno jedro".
1