Torek, 8. 4. 2008, 9.05
8 let, 7 mesecev
Filipini – več kot 7000 rajskih otokov
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1
Drugo največje otočje na svetu, z več kot sedem tisoč tropskimi otoki, med katerimi je poseljenih le slabih dvesto, leži v Južnem kitajskem morju. Filipini so za turiste v prvi vrsti vabljivi zaradi svojih naravnih lepot, svoje pa dodajo tudi izjemno prijazni in nasmejani ljudje.
Raziskava iz leta 2005 ugotavlja, da so Filipinci eni izmed najbolj veselih narodov na svetu. Smejijo se na vsakem koraku in tudi ko se pojavi problem je prva reakcija nasmeh. So prijazni, držijo se dogovorov in le redko se zgodi, da bi tujca želeli oškodovati. Svoboda jim pomeni več kot materialne dobrine. Povprečen Filipinec potrebuje le toliko, da preživi svojo družino ter uživa preprosto življenje.
Ogled Manile smo izpustili iz preprostega razloga – čim hitreje smo želeli najti sanjske otoke, ki bodo za nekaj dni postali naš prostor pod soncem. Samo naš...
Odleteli smo na razpotegnjeni otok Palawan, ki je nekoliko odmaknjen od ostalega otočja, redko poseljen in slabo razvit, zato tudi nekoliko manj turistično oblegan, a zato toliko bolj vabljiv.
Izstop iz letala je spominjal na vstop v savno, visoka vlažnost, nekaj čez 30 stopinj Celzija in kopanje, ki je sledilo pa so spominjali vse prej kot na prednovoletni čas. Na božični dan (90 odstotkov Filipincev je kristjanov) se ljudje zberejo in dan preživijo na plaži, predvsem mlade pa spremljajo tudi steklenice brandya in piva. Slednjih je bilo morda za odtenek preveč, saj se je zanimiv dan končal s pretepom med dvema lokalnima skupinama, ki pa se je po besedah ''poznavalcev'' relativno mirno končal.
Glavni socialni problem države je prostitucija. Z najstarejšo obrtjo na svetu se ukvarja okoli 400.000 ljudi, kar 20 odstotkov med njimi pa naj bi bilo otrok. Seks turizem je med najrazvitejšimi na svetu. Na vsakem koraku je možno opaziti starejšega tujca v spremstvu mlade domačinke.
''Jeepneyji'' so pravo adrenalinsko doživetje
Iz Puerto Princese, ki leži v osrčju otoka, smo se odpravili proti El Nidu na severu, ki je slovi po obljubljenih samotnih otokih.
Ker je le nekaj cest asfaltiranih je vožnja po otoku dolgotrajna, a toliko bolj zanimiva, še posebej po deževju, ko se ceste spremenijo v blatno-vodne struge.
Večkrat bi lahko stavil, da določenega odseka ni možno prepeljati, a nam je vedno čudežno uspelo. Blizu neuspeha smo bili le enkrat, ko ni dosti manjkalo, da bi se prevrnili, a smo še pravočasno poskakali s strehe in razbremenili ''jeepney'' – glavno prevozno sredstvo na Filipinih.
Ja, prav ste prebrali. Verjetnost, da boste sedeli na strehi je zelo velika, vključeno pa je tudi ''brezplačno'' umikanje žicam električnih napeljav in vejam, ki te vsake toliko časa želijo ''sklestiti'' z vozila. Panoramska vožnja je nepozabno doživetje, večurna pot pa mine v trenutku.
Mestece Sabang, eden od postankov na poti proti severu, slovi po najbolj znani reki na Filipinih, ki se zaradi svojega toka pod površjem imenuje Podzemna reka. Po njej se je mogoče spustiti s čolnom, mnoge apnenčaste strukture pa z malo domišljije spominjajo na banane, gobe, Jezusa, koruzo, žirafo, razne obraze... resnični pa so le številni netopirji.
Na otokih arhipelaga Bacuit se ti te želje končno uresničijo. Le nekaj minut s čolnom iz mesteca El Nido so po morju ''raztreseni'' gorati apnenčasti otoki, ki v svojih, mnogokrat skritih zalivih skrivajo pristne bele peščene plaže, pod morsko gladino pa se skrivajo bogati koralni grebeni. Od poznanih 500 različnih vrst koral, se jih bojda kar 488 skriva v filipinskih morjih.
Že imena, kot so ''Paradise beach'', ''Secret beach'', ''Hidden beach'', ''Big Lagoon'', ''Small lagoon''..., dajo slutiti, da od tu ne boste odšli razočarani. Treba je samo paziti, da vam kakšen kokos ne pade na glavo, saj so Filipini največji svetovni pridelovalec le-teh.
Filipini so raj za potapljanje in ''snorklanje'' z nekaterimi svetovno znanimi področji. V enem od zalivov otoka Busuanga so Američani med drugo svetovno vojno leta 1944 potopili 15 japonskih ladij, ki so danes glavna atrakcija za potapljače. Filipini so bili namreč med vojno pod japonskim režimom, februarja 1945 pa so jih ponovno osvobodili Američani. V spopadih je umrlo več kot milijon Filipincev. Leto kasneje so priznani kot samostojna država.
Znameniti Boracay
Otok Boracay je s svojo štiri kilometrov dolgo, belo peščeno plažo zagotovo najbolj obiskan filipinski otok.
Vzdolž plaže se tare restavracij, lokalov, trgovin, prenočišč in nočnih klubov, kjer zabava vsak dan traja vse do jutra. Živahno pa je tudi čez dan, saj so na plaži na voljo številne športne aktivnosti, med katerimi prevladuje jadranje.
Sončna očala so zelo priporočljiva, in sicer iz dveh razlogov – pesek na plaži je tako bel, da sončna svetloba kar bode v oči (po besedah nekega domačina je bilo pred desetimi leti brez sončnih očal skoraj nemogoče hoditi po plaži), drugi razlog pa je, da boste v nasprotnem primeru imeli opravka z domačini, ki vam bodo na vsakem koraku želeli prodati enega od svojih najnovejših modelov. Čeprav boracayska plaža trenutno slovi kot ''kraljica'' filipinskih plaž, pa jo zna turistična obleganost spraviti na slab glas.
''Čokoladni griči'' in najmanjši primat
Ogleda vreden je tudi otok Bohol, ki slovi predvsem po Čokoladnih gričih. Gre za travnate hribčke, ki se raztezajo do kamor seže oko, v najbolj suhem obdobju, ki traja nekje od januarja do aprila, pa se zaradi suše obarvajo rjavo. Pogled iz zraka naj bi v tem času spominjal na tablico čokolade.
Na istem območju pa domuje tarzij, eden najmanjših še živečih primatov. Kot dlan velika živalca, ki spominja na nekakšno mešanico gremlina in ET vesoljčka, je aktivna le ponoči, medtem ko podnevi drema. V primerjavi s svojim telesom ima ogromne oči, skoči pet metrov daleč, glavo pa lahko zavrti za skoraj 360 stopinj. Ker gre za ogroženo vrsto, ga je možno videti le na zaščitenem področju.
Tako kot vsaka dobra stvar se je tudi naše raziskovanje Filipinov končalo. In spet je napočil čas za: ''Kaj bi dal, da bi bil zdaj na enem otoku...''
