Tujega jezika se otrok lahko nauči tudi s pomočjo TV ali računalnika

Magistrica Mija Selič že več kot 20 let predaja znanje angleškega jezika otrokom, starim od štiri do deset let. Svoje izkušnje je kot prostovoljka pridobivala v angleških osnovnih šolah, pridobljeno znanje pa uporabljala na slovenskih osnovnih šolah. Formalno in neformalno se je izobraževala tako doma kot v tujini. Magistrirala je s področja razrednega pouka na temo sodelovalnega učenja pri maternem in tujem jeziku, za seboj ima štiriletno izpopolnjevanje in izobraževanje s področja konvergentne pedagogike (CIAVER, Belgija), končano izobraževanje PI-ZPA in certifikat CPE (Cambridge University). Sodelovala je v razvojno-raziskovalnem projektu Sporazumevanje v tujih jezikih, MŠŠ, katerega rezultat je bil osnutek učnega načrta za zgodnje učenje tujega jezika, in uvajala angleščino v prvo triado v nekaj slovenskih osnovnih šolah. V letih od 2007 do 2011 je v okviru ZRSŠ izvajala delavnice iz zgodnjega učenja tujega jezika. Po konvergentni metodi je angleščino uvajala v ljubljanskem Vrtcu dr. France Prešeren in dve leti izvajala projekt Angleščina v vrtcu v Vrtcu Anice Černejeve v Celju. Že dvanajsto leto uspešno vodi svojo jezikovno šolo C00lSch00l, kjer usposablja učitelje in razvija didaktične pripomočke za zgodnje učenje tujega jezika ter hkrati izvaja tečaje za otroke. Svoj način dela in pripomočke predstavlja v tujih revijah (HLT, Pilgroms; C&TS, IATEFL GB) in na mednarodnih konferencah (Lublin, Krakov, Budimpešta, Topolšica).

Ali obstaja posluh za jezik? Talent za jezik? So nekateri za jezike res bolj nadarjeni kot drugi?

Prav gotovo obstaja neki talent. Nekateri se matematike naučijo prej kot drugi in tako je tudi z jeziki. Mislim pa, da je pri jeziku lažje prebroditi težave, pod pogojem, da si dovolj izpostavljen tujemu jeziku. Tako na primer otrokom, ki jih učim angleški jezik, vedno svetujem, naj risanke, če jih že gledajo, gledajo v originalnem jeziku, ne sinhronizirane v slovenščino.

Ravno to se mi zdi zanimivo. Po eni strani bi lahko rekli, da bi nam v tem globalnem svetu tuji jezik moral biti bližje kot nekoč, a po drugi strani nam ravno zaradi sinhroniziranih vsebin na televiziji ni. Priznam, da smo se v naših časih večino angleščine naučili s pomočjo televizije. Vsaj v ušesa nam je šla.

Da, Slovenija je ena redkih držav, kjer to možnost še vedno imamo.

Se pravi, da morajo starši o tem že prej razmišljati, ne šele takrat, ko ugotovijo, da njihov otrok tujega jezika ne obvlada?

Če starši želijo, da bi otrok neobremenjeno in preprosto usvajal tuji jezik, je zagotovo dobrodošlo, da poleg institucionalnega tečajev ali rednega pouka, omogočijo otroku tudi stik z jezikom zunaj šolskega okolja.

Razlika med otroki, ki tuji jezik slišijo samo v šoli, in otroki, ki ga slišijo tudi doma, ali za računalnikom ali televizijo, je zelo hitro opazna. Že v drugem razredu, če že takrat začnejo pouk angleščine. Vem, da vsem otrokom poslušanje risank ali filmov v tujem jeziku ni samoumevno. Nekateri od staršev zahtevajo, da jim takšno vsebino prevajajo ali da poslušajo sinhronizirano.

Kako bi se takrat morali odzvati starši?

Spodbujati bi jih morali, da vztrajajo pri vsebini v tujem jeziku, otroku razložiti, naj gleda vsaj slike in poskuša razumeti vsebino. Mislim, da večina otrok to dokaj hitro sprejme, če začnejo dovolj zgodaj, saj je učenje jezika zanje dokaj naravna stvar.

Po novem se tuji jezik uvaja že v drugem razredu, letos ga kot neobvezni izbirni predmet v prvem razredu ponujajo že v vseh javnih šolah, nekaj šol pa je še vedno v sistemu, kjer se s tujim jezikom otroci institucionalno seznanijo v četrtem razredu. Se vam zdi to pozno? Včasih smo te korake začeli šele v petem razredu, kar je danes enako šestemu.

Prej ko začnejo, bolje je.

V slovenske šole so tuji jezik v nižjih razredih začeli uvajati lani, ponudba tečajev tujih jezikov pa obstaja že dolga leta. Starši, ki se jim zdi pomembno, da njihov otrok govori tuji jezik, so otroke pač vpisali v tečaje.

Res pa je, da vsi tečaji niso enaki. Za otroka je zelo pomembno, da je njegov zgodnji stik z jezikom pozitivna izkušnja. Ta pa je odvisna od učitelja in njegovega načina dela. Če pristop ni pravi, lahko otrok zavrača učenje tujega jezika. Enako pravzaprav velja za katerokoli dejavnost, ki jo otrok obiskuje v zgodnjem otroštvu.

Otroci, ki se tuji jezik začnejo učiti zgodaj, lahko že do četrtega razreda ogromno pridobijo. Na zgodnji stopnji ne gre toliko za usvojeno besedišče, temveč za razumevanje dogajanja okoli njega. Tudi papiga zna ponavljati besede, pa to še ne pomeni, da jezik obvlada.

Tiha doba, torej čas, v katerem otrok še ne spregovori v tujem jeziku in le pasivno sprejema jezik, pri otrocih traja različno dolgo. Pri nekaterih pol leta, pri nekaterih štiri leta. Moja hči je na primer v angleščini začela klepetati takoj, sin pa je potreboval nekaj let, da je spregovoril.

Kako naj starši ločimo, kateri tečaj je kakovosten in kateri ne?

Če starš ne ve, kako poteka usvajanje jezika in kakšen je njegov namen, tega ne more vedeti. Navadno so starši zadovoljni, če vidijo, da je zadovoljen otrok, vendar to še ni zagotovilo, da bo rezultat viden tudi v znanju.

Kje poleg različnega predznanja še vidite glavno težavo pri poučevanju tujega jezika oziroma konkretno angleškega jezika v slovenskih šolah?

Mislim, da šolam in učiteljem medvedjo uslugo delajo "instantni" učbeniki, ki že vsebujejo dnevne in letno pripravo. Učitelj lahko namreč zelo hitro zaide v najpreprostejšo rešitev in sledi izključno napisanim pripravam. Če je začetnik, se lahko pojavi nevarnost, da se pouk spremeni v "delo po navodilih" oziroma "instanti" pouk, saj lahko izgubi pristen stik z otroki. Nevarnost obstaja zato, ker so priprave že narejene. Ob obilici birokratskega dela, ki ga imajo učitelji poleg pedagoškega dela, je zatekanje k nečemu že narejenemu najpreprostejše, kakovost pouka pa je pri tem vprašljiva.

Kje vidite težavo pri učbenikih angleškega jezika?

Učbenik kot pripomoček pri izvajanju programa je lahko dobrodošel za učitelja, je lepo strukturiran in sledi učnemu načrtu. Menim pa, da glede na naravo učenja otrok (igra, gibanje, zabava) učbeniki in predvsem delovni zvezki niso primerni za zgodnje jezikovno izobraževanje.

So preobsežni, če jih želimo rešiti, pa se jezikovni pouk spremeni v sedenje v klopeh in reševanje vaj v delovnem zvezku, za igro in zabavo pa navadno zmanjka časa. Poleg tega so vsebine osredotočene na izbor golega besedišča, ki je samo po sebi neuporabno. Besedišče se mora predstaviti in uporabiti v kontekstu ter v sklopu s predlogi, pridevniki. V zgodnjem obdobju lahko takšen pristop uvajamo prek različnih iger.

V četrtem in petem razredu se ob delovnih zvezkih in učbenikih že učijo določenih jezikovnih struktur, ki prav tako niso obravnavane v kontekstu in so spet same sebi namen. Učenci se jih učijo na pamet, težava pa nastane, ko jih ne znajo praktično povezati in uporabiti z vsebinami. Tudi slovnične strukture se lahko zelo učinkovito uvajajo prek iger. Že igra sama da otroku kontekst.

V četrtem razredu snov začnejo spoznavati počasi, v petem razredu so na vrsti že prave strukture, v šestem pa se kar naenkrat pojavi slovnica. Otroci začnejo uporabljati terminologijo, ki jim je tuja (glagol, pridevnik, samostalnik), saj se pri slovenščini z njo spoznajo šele v sedmem razredu. Tuji jezik je torej korak pred maternim. Menim, da gre tu za sistemsko vrzel.

Kje vi vidite rešitev?

Mislim, da se v prvi triadi že veliko šol (in učiteljev) zaveda, da mora učenje potekati skozi igro. Jezik je sredstvo komunikacije. Igre morajo biti premišljene (didaktične) in vsebovati jezikovni cilj oziroma cilje, vendar so ti otrokom skriti. Otroci vidijo igro, so motivirani in jo pripravljeni neštetokrat ponoviti, na tak način pa se nezavedno naučijo jezika.

Občasno še srečam učitelje, ki ne morejo sprejeti tega, da je igra sredstvo učenja, temveč menijo, da je zgolj popestritev ure. Po njihovem mnenju je šola resna stvar, saj moramo otroke nečesa naučiti. Ampak vprašajmo se, kdaj se otrok največ nauči. Menim, da takrat, ko je sproščen, se zabava, ima občutek, da so stvari pod njegovim nadzorom … Skratka takrat, ko se igra. Jaz zagovarjam prepričanje, da je igra resna stvar! In nisem osamljena, tako imenovani "gamification" je preplavil tudi odrasli svet.

Učitelji, ki izvajajo pouk prek igre in imajo program angleškega jezika vsebinsko povezan s preostalimi predmeti iz učnega načrta, lahko pričakujejo za delo bolj motivirane otroke. Pomembno je, da pri tem pazijo, da je tudi vsebina pri pouku angleščine med seboj smiselno povezana. Takšen način dela bi se moral nadaljevati tudi v četrtem in petem razredu, z dodatkom začimbe – slovnice. Tudi slovnico se da lepo predstaviti skozi igro in sliko.

Imam pa občutek, da marsikateri šoli in učitelju zmanjkuje volje ali pa nimajo želje, da bi karkoli spreminjali.

Kakšen pa je vaš sistem učenja?

Angleški jezik se poučuje izključno skozi igro. V okviru jezikovne šole CoolSchool razvijamo pristop, ki uporablja različne metode dela (odvisno od tega, kaj želimo pri otrocih doseči), kontekst gradimo na avtentičnih pravljicah in uporabljamo lasten didaktični material. To je unikaten slikovni slovar, sestavljen iz dveh hišk iz blaga, ki imata okna spremenjena v predalčke za shranjevanje besed.

Besede so kartice, ki imajo v različnih kombinacijah napisane besede in besedam pripadajočo sliko.

Slovar je namenjen otrokom za uporabo pri didaktičnih igrah. Učbenikov ni, imamo pa tako imenovane risane predloge, ki jih uporabljamo za razvijanje kreativnosti, spodbujanje govora in opismenjevanje.

S karticami v četrtem razredu že začnemo obravnavati "pravo" slovnico, v petem razredu pa obravnavamo čase na vizualen in konkreten način.

Menda tuji jezik v prvi triadi poučujejo kar učitelji razrednega pouka. Ne sliši se ravno najprimerneje. Verjetno so med njimi tudi taki, ki niso ravno prijateljsko razpoloženi do tujega jezika.

S tem se ne bi strinjala. Menim, da je za zgodnje poučevanje jezika primeren vsak, ki ima dovolj dobro znanje tujega jezika in primerno didaktično podkovanost. Primerni so tako razredni učitelji kot jezikoslovci.

Tuji jezik v nižjih razredih smejo poučevati učitelji razrednega pouka, ki imajo opravljen modul iz angleščine, ali jezikoslovci, ki imajo opravljen modul iz didaktike. Res pa je, da če učitelj nima veselja do dela z mladimi, svojega dela ne bo opravljal dobro, ne glede na to, kakšen modul ima opravljen. Za uspešno delo z mladimi so primernejši tisti učitelji, ki so kreativni in fleksibilni.

Kot sem brala po forumih, učitelji nad tem, da bi morali učiti še tuji jezik, niso najbolj navdušeni.

Ne vem, ali bi lahko trditev tako posplošili. Mislim, da gre za sistemsko težavo, saj so šole primorane uporabiti kader, ki ga imajo na razpolago. Če učiteljem primanjkuje ur, te dopolnjujejo z urami, ki so na razpolago, saj zakon dovoljuje, da učitelj določen odstotek ur poučuje tudi predmet, za katerega nima ustrezne formalne izobrazbe. Lahko se zgodi, da učitelj, ki svoje ure dopolnjuje na takšen način, ni najbolj zadovoljen s tem. Na drugi strani je pa veliko učiteljev, ki bi z veseljem in kakovostno poučevali na zgodnji stopnji, pa jih šola ne sme zaposliti.

Je bolje, da učitelj govori samo v tujem jeziku ali da materni in tuji jezik kombinira?

Več ko je tujejezikovnega vnosa, bolje je. Če je mogoče, naj se ura izvaja povsem v tujem jeziku. Da pa je to mogoče izvesti, učitelj potrebuje nekaj pripomočkov in vloga igralca mu ne sme biti tuja. Tu mislim predvsem na slikovno podporo, mimiko in gestikulacijo kot podporo govoru.

Seveda včasih tudi to ni dovolj, še posebej kadar želimo otrokom razložiti kakšno kompleksnejše navodilo za izvajanje določene dejavnosti. V tem primeru ob prvem (in morda še drugem) podajanju navodil uporabimo materni jezik. Pomembno je le, da se ne zatekamo k direktnemu prevajanju; da povemo najprej v tujem jeziku, potem pa isto še v maternem. Otrok kmalu presliši tuji jezik in čaka na slovensko navodilo. Takšne ure tujega jezika so neučinkovite in nesmiselne.

Preklapljanje med jeziki je naravno. Mislim, da so redki otroci, če sploh so kakšni, ki v svojem naravnem okolju še niso slišali drugega jezika.

Kako komentirate to, da številni starši pravijo, naj se njihov otrok najprej nauči maternega jezika in se šele potem loti tujega?

Sama takšnega stališča ne zagovarjam. Tudi znanstvene raziskave so pokazale, da zgodnja izpostavljenost drugemu jeziku otroku olajša grajenje lastnega jezika in razvija abstraktno mišljenje. Poglejmo samo otroke dvojezičnih staršev. Morda spregovorijo bolj pozno, a spregovorijo v obeh jezikih. Točno vedo, s katerim od staršev govorijo v katerem jeziku, in jezikov med seboj ne mešajo. Jezika se učijo bolj "intuitivno".

Ko se maternega jezika že popolnoma naučijo, je učenje drugega jezika oteženo s tako imenovano interferenco – struktura maternega jezika se renaša v tuji jezik. Res pa je, da pri zgodnjem učenju tujega jezika potrebujemo veliko več časa za predelavo iste količine snovi, kot bi ga pri starejših, saj se pri mlajših učencih strategije učenja še razvijajo.

Prednosti in pomanjkljivosti najdemo na obeh straneh, vendar so raziskave pokazale, da na dolgi rok zgodnja izpostavljenost tujemu jeziku prinese boljše rezultate, še posebej pri izgovarjavi.

Kdaj lahko rečemo, da otrok obvlada tuji jezik?

To je težko opredeliti. Pri majhnih otrocih je zame pomembno, da razumejo in se odzovejo, če jih ogovorimo v tujem jeziku, čeprav pri tem sami odgovarjajo v maternem jeziku ali pa je njihov odgovor omejen z enobesednim odzivom v tujem jeziku. Ne moremo pa reči, da jezik obvladajo. So le na pravi poti, da ga nekoč bodo.

Za "obvladanje" jezika velja, da ga lahko uporabljaš tako v pisnem kot ustnem izražanju. To pa je proces, ki poteka še v srednješolskem izobraževanju.

Je otroke strah tujega jezika? Jih je strah spregovoriti?

Ob prvem stiku s tujim jezikom v institucionalni obliki izobraževanja otrok verjetno čuti neke vrste vznemirjenje, saj niti ne ve, kaj pričakovati. Vendar je praksa pokazala, da ob primernem pristopu strahu ni. Predvsem je pomembno, da učitelj verjame v otroke in njihove zmožnosti. Z drugimi besedami, če učitelj ogovarja otroke v tujem jeziku, kot da je vse samo po sebi umevno in naravno, otrok tak način sprejme povsem neobremenjeno.

Seveda tudi tu obstajajo razlike med otroki, odvisno je od tega, pri kateri starosti se začnejo učiti tuji jezik ter kakšen je odnos do tujega jezika pri njih doma in v njihovi bližnji okolici.

Zakaj se učenje tujega jezika tako razlikuje od učenja nekoč, ko smo se učili bolj kronološko? Od I am do he is, she is in podobno.

V "mojih časih" smo se začeli učiti tuji jezik v petem razredu, danes je to šesti razred. Takrat so otrokovi možgani že dovolj zreli za "slovnično" obravnavanje jezika. Menim, da tudi takrat pristop ni bil najboljši. Učili smo se struktur, ne uporabe jezika. Pri jezikovnem izobraževanju je treba združiti oboje.

Menim, da se otrok določenih slovničnih struktur lahko začne učiti že zelo zgodaj, vendar v smislu "uporabe", ne "analize". Na primer členi (a, an, the) so za slovenske otroke izziv pri angleški uporabi, saj jih slovenski jezik nima. Pri naših tečajih že otroke v vrtcu navajamo na njihovo uporabo. Na primer mačka ni "cat", ampak je "a cat". Osebne zaimke prek igre začnemo uvajati že v prvem razredu. Z množino se srečamo v drugem, boj sistematično pa v tretjem itn.

Presenetilo me je, ko sem prebrala, da na primer Danci in Nizozemci, za katere velja, da odlično govorijo tuje jezike, učenje tujih jezikov začnejo pozneje kot mi.

Tega sicer ne vem, mi je pa po informacijah, ki so mi na voljo, znano, da se njihov način dela pravzaprav ne razlikuje veliko od našega oziroma tega, ki ga sama zagovarjam.

Res pa je, da so bolj odprti za spremembe in novosti kot mi. Sistem učiteljem dopušča bolj proste roke tako pri izbiri gradiva kot pri načinu dela, za kar učiteljem namenja sredstva.

Zdaj, ko v Sloveniji postopno uvajamo tuji jezik v prvo triletje, so javne šole pod budnimi očmi zavoda za šolstvo. To samo po sebi sicer ne bi smela biti ovira, temveč prednost, a po komentarjih učiteljev domnevam, da ni vedno tako.

Za konec se vrniva povsem na začetek, ko sem vas vprašala, ali obstaja talent za jezike. Odgovorili ste, da obstaja. Naj nadaljujem v slogu športa, kjer pravijo, da talent izstopa kratkoročno, dolgoročno pa uspeva tistim, ki so garači. Ali lahko rečemo, da je pri jeziku podobno? Da lahko nekdo, ki ni talent, to nadoknadi z delom?

V osnovni in srednji šoli nisem bila nikoli med odličnjaki, sem se pa izobraževala naprej in se še vedno, ker me veseli, predvsem zato, ker imam željo. Marljivost, zagrizenost in motiviranost igrajo zelo pomembno vlogo pri doseganju ciljev.