Sobota,
7. 3. 2015,
21.05

Osveženo pred

8 let, 5 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

Sobota, 7. 3. 2015, 21.05

8 let, 5 mesecev

Otroci morajo sami nositi posledice svojih odločitev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
"Starši se ne zavedamo, da s svojo skrbnostjo, priganjanjem k učenju odvzemamo otroku možnost, da si ustvari lasten odnosa do učenja in mu s tem onemogočimo učenje odgovornosti," meni Albert Mrgole.

Novo vprašanje v Starševski svetovalnici, nedeljski rubriki na Planet Siol.net, smo naslovili na Alberta Mrgoleta, psihologa in družinskega terapevta, soavtorja knjige Izštekani najstniki in starši, ki štekajo, ki z ženo Leonido Mrgole vodita družinske terapije in svetovanja.

Zastavili smo mu vprašanje: kako otroka naučim, da je za ocene v šoli sam odgovoren? Ali je preverjanje ocen prek e-asistenta dobro zanj ali bolje, da mu zaupam?

Odgovornost pomeni prevzeti posledice Najprej poudarja, da otroci potrebujejo izkušnjo in zavedanje, da so lastniki svojih dosežkov, a pred tem pa potrebujejo varno navezanost z bližnjimi.

"Odgovornost se rodi, ko se imamo možnost soočiti s posledicami svojih ravnanj, ki smo jih imeli pred tem možnost sami izbrati. Odgovornost pomeni sposobnost prevzeti in nositi posledice, tudi v okoliščinah, ko ugotovimo, da smo se napačno odločili. To je veščina notranje moči, kjer prepoznam sebe kot tistega, ki je sprejel usodno odločitev in odgovornosti (ali krivcev!), za posledice ne iščem zunaj sebe."

Primer učenja odgovornosti: Albert in Leonida Mrgole sta starša štirih otrok in njuno terapevtsko delo je zrastlo iz domačih izkušenj. Tako podajata njun način učenja odgovornosti, ki otroku omogoča izbiro enega ali drugega vedenja, ob tem, da so povsod jasne in določene posledice.

"Poglejmo si to na primeru, recimo, do kdaj sem lahko zunaj. Izhodišče so jasna pravila, kjer ne popuščamo! Lahko rečemo, dogovorjeni smo, da prideš domov ob desetih. Zdaj pa imaš na izbiro, da prideš točno in posledica je, da ti zaupam in bo to podlaga za najino pogajanje pri naslednjih izhodih. (To je prva možna izbira).

Druga možnost je, da zamudiš in takrat bo posledica, da boš pri naslednjem izhodu prišel domov prej, in to dvakrat toliko, kot si zamudil. (To je druga možnost izbire, pri kateri je pomembno, da je posledica nekaj, kar starši resnično uresničimo)."

Sam nosim posledice svojih odločitev Pomembno je, da starši ob otrokovi izbiri, ki nam ni všeč, prej je bila to opisana kot druga možnost, ostanemo neprizadeti in otroku postrežemo s posledicami, ki so bile vnaprej napovedane.

Primerov učenja soočanja s posledicami je v vsakdanjem življenju veliko, kot recimo, če ne prinesem pravočasno umazanih oblek v pranje, je posledica, da jih ne morem nositi, ko bi jih potreboval. Pogosto pa se starši v učenju odgovornosti zapletemo pri šolskem uspehu.

Ustvarjanje lastnega odnosa do učenja "Pri tem se starši ne zavedamo, da s svojo skrbnostjo, priganjanjem k učenju, z načini, ko otroku organiziramo način učenja, odvzemamo otroku možnost, da si ustvari lasten odnosa do učenja. Otrok nas doživlja kot vsiljive in nam samodejno prepusti lastništvo odgovornosti za odnos do šole. Naš strah, da mu je vseeno za šolski uspeh, je močnejši od odzivov, s katerimi bi gradili pri otroku zavedanja lastništva dosežkov: v zaupanje glede otrokovih sposobnosti in veščin, ki prispevajo k dobremu dosežku, v spodbude, da zmore, v zadovoljstvo ob doseženih uspehih, v možnost, da se napake lahko popravijo … Tako ustvarjamo začarani krog, iz katerega je vsako leto težje izstopiti."

Izkušnja, ki gradi odgovornost, je z e-asistentom onemogočena Mnenje Alberta Mrgoleta o e-asistentu ni ravno navdušujoče. Namreč meni, da pridobivanje informacij o otrokovem stanju v šoli prek elektronskih sporočil onemogoči otrokom, da se v živo soočijo s posledicami svojega dela oziroma nedela.

"Sporočila starši predelajo na samem, s tem prevzamejo najbolj pomemben del, to je čustvena plat izkušnje, otrok pa nima možnosti, da bi doživel težo dosežka, ki najprej njemu samemu ne prinaša zadovoljstva, enako pa tudi v odnosu do staršev."

Nositi lastništvo dosežka pomeni nositi vse posledice. In kar se za življenje zares učinkovito naučimo, poteka prek zavedanja in čustvenega doživetja težjih izkušenj.

"Staršem je v primeru neugodnih sporočil onemogočeno vzgojno ravnanje z vprašanji na K – kako boš popravil in kdaj. Izkušnja, ki gradi odgovornost, je povezana z občutki, ko otrok razmišlja in se zaveda širših posledic in odzivov, kar virtualna informacija onemogoča."