To so zakladi, ki se skrivajo pred našim pragom

Danes smo družinski izlet namenili spoznavanju našega domačega kraja Vrhnike, glavnega mesta Ljubljane in reke Ljubljanice, ki obe mesti povezuje.

 Kje se skriva izvir Ljubljanice?

Potepanje smo začeli le kilometer od doma, in sicer ob izviru Ljubljanice v Močilniku. Dopoldanski sprehod ob zeleni reki na svežem zraku je bil zelo prijeten. Spoznal sem legendo iz časov stare Grčije o Argonavtih - pogumnih mornarjih in vojščakih pod poveljstvom Jazona, ki so se z ladjo Argo odpravili iskat zlato runo. Argonavti so iz Grčije odpluli v Črno morje, kjer je Jazon ukradel zlato runo. Besen kralj jih je hotel kaznovati za krajo runa, vendar so se argonavti umaknili pred zasledovalci iz Črnega morja, po Donavi pluli do Save, nato pa po Savi do Ljubljanice. Pri Vrhniki so ladjo razstavili in jo po kopnem pretovorili do Jadranskega morja, od koder so lahko varno odpluli nazaj proti Grčiji.

Vrhniški muzej razkriva najstarejše kolo na svetu

Ob izviru se je tako začela zgodba o Ljubljanici, ki smo jo nadaljevali z obiskom novega vrhniškega muzeja in stalne razstave Moja Ljubljanica. Obisk muzeja smo začeli v muzejskem pritličju, ki predstavlja arheološke najdbe, ki so jih našli v strugi reke. Iz nje so pridobili zelo veliko ostankov, ki govorijo o zelo bogati zgodovini Vrhnike in okolice že od koliščarjev dalje. Najbolj se mi je naježila koža, ko smo si ogledovali najstarejše leseno kolo na svetu, staro kar 5.200 let.

Iz struge reke smo se dvignili nadstropje višje, na obrežje Ljubljanice, in mesto Vrhnika spoznali skozi različna zgodovinska obdobja, vse do novejše zgodovine. Izvedel sem veliko zanimivih zgodb o mestu, v katerem živim. Enourni obisk muzeja pa je bil zanimiv, prav nič dolgočasen, tudi za najmlajša dva, saj sta lahko po svoje raziskovala, veliko je tudi interaktivnih točk in zanimivosti, ki potešijo otroško radovednost in razigranost.

Ljubljanica še od blizu: na plovbi

Po obisku muzeja smo se odpeljali proti Ljubljani. Sam bi se z veseljem z veslom v roki odpeljal kar po Ljubljanici. V Hondurasu je bilo ravno to, da smo živeli blizu reke, ki se je izlivala v morje in v kateri smo plavali ali se vozili s kanuji, neprecenljiv del otroških doživetij. Poleti si bom zagotovo vzel čas tudi za veslaško turo po Ljubljanici. Tokrat pa sem se z družino v strugo reke podal na turistični ladjici. Ljubljano smo najprej spoznali z rečne perspektive, nato pa smo se odpravili na kulinarično raziskovanje.

Odkrivanje prestolnice

Svoje želje sem zaupal Ivi Gruden, ki že skoraj štiri leta vodi kulinarične sprehode po prestolnici v okviru projekta Ljubljananjam, poznam pa jo že iz njenih novinarskih časov. Iva stari del mesta, ki je nekoč bil vsa Ljubljana, doživlja kot prostor za gušt, za dušo, za kulinariko, in to strast deli z vsakomer, ki želi spoznati slastno plat Ljubljane.  Kulinarične zgodbe in okusi so se z njeno pomočjo sestavili v odličen meni, ki je zapolnil naše popoldne.

S predjedjo smo začeli v štrukljarni Moji štruklji Slovenije, kjer smo si lahko izbrali štruklje različnih okusov. Tradicionalen slovenski s skuto in drobtinami ni smel manjkati, ampak najbolj me je navdušil štrukelj z okusom vanilje. Zelo zanimiva in okusna pa je bila tudi kombinacija čokolade in pomaranče.

Sledil je prijeten sprehod skozi Staro Ljubljano do Gornjega trga, kjer smo v okrepčevalnici Repete rezervirali mizo za glavno jed. Krožniku domače goveje juhe je sledil še hišni burger s pečenim krompirčkom. Ker priprava jedi poteka iz domačih sestavin in po naročilu, si je potrebno za kosilo vzeti nekoliko več časa, vendar znajo poskrbeti tudi za otroško animacijo, tako da na mizo ob prihodu namesto pribora postavijo barvice in ob priložnosti z gostom tudi prijazno poklepetajo.

Z Gornjega trga smo se spustili do Gallusovega nabrežja, kjer smo se na letnem vrtu kavarne TOZD ustavili na kavici. Za sladico smo kljub spomladanskim temperaturam izbrali sladoled, ampak ne kateregakoli, pač pa 100 % domačega iz povsem naravnih sestavin, ki ga pripravljajo v Gelaterii Romantika na Dvornem trgu. Morali pa smo naročiti tudi prave belgijske vaflje, ki so bili videti preveč okusno, da bi jih preložili na naš naslednji obisk. Kombinacija svežega vaflja in sladoleda je bila pika na i našega kulinaričnega sprehoda.

Ob koncu današnjega potepanja sem se spomnil misli, ki sem jo prebral v knjigi Alkimist, in sicer, da pogosto iščemo zaklade stotine in tisoče kilometrov daleč, čeprav nas čakajo pred domačim pragom.

Potepanje po Vrhniki in kulinarični Ljubljani z družino je bilo res lepo doživetje. Upam, da se boste odpravili po mojih stopinjah in če se srečamo na ulici v mojem domačem kraju na Vrhniki, me pocukajte za rokav.