Goriška brda kot romantična razglednica iz nekih drugih časov (video)

Prijaznosti in topline Brik in Bricev pa se ne da primerjati z ničemer. Ti skrajno zahodni kraji so tisti del Slovenije, ko rečeš, da lahko kadarkoli pokukaš k sosedom. Sredozemsko gričevnato pokrajino, počesano z vrstami vinskih trt, si delimo z Italijani. Ob lepem jasnem vremenu, če le ni prevroče in soparno, si s 23 metrov visokega razglednega stolpa s 144 stopnicami lahko privoščimo paleto razgledov, ki nas skozi griče popelje vse do morja v Tržaškem zalivu, Julijskih in Karnijskih Alp, Dolomitov, Krasa, Furlanije, Vipavske doline in do Trnovskega gozda. Po Brdih je speljanih tudi osem pohodniških poti, devet kolesarskih, ki se imenujejo po sadju, pet tematskih poti, lahko pa si omislite zeleni izlet z električnim skuterjem ali nepozabno izkušnjo z osličkovega hrbta.

Hrana za dušo in telo

Goriška brda so prava poezija, dušna hrana za estete in kraj, kjer se res dobro je in pije. Kako ne, saj vsi vendar poznano zveneča vinarska imena, briške breskve in češnje, grozdje, slive, oljčno olje, marelice, fige, kaki … ah, le kaj bi si delali skomine, raje obiščite te kraje in se predajte pokrajini in hrani, morda ob kozarčku ali dveh tudi vi dobite navdih in občutja zlijete na papir ali platno. Prav iz teh krajev izvira slavno pesniško ime Alojz Gradnik, čigar verzi najlepše opevajo tukajšnje lepote in življenje. Vsako leto se mu Brici poklonijo z Gradnikovimi večeri. Pred gradom v Dobrovem, ob katerem se vije glavna briška žila, cesta, stoji njegov spomenik, ta pa je tudi začetek Gradnikove učne poti, ki je pospremljena s pesnikovimi verzi.

Kot romantična razglednica iz nekega drugega časa …

Slikar in grafik, ki se je prebil med svetovno umetniško elito, pa je tudi Zoran Mušič, čigar oče izhaja iz vasi Šmartno, ki smo jo obiskali tudi mi. Šmartno je edina briška vasica, ki stoji za obzidjem. Pravijo, da je nastalo na ostankih rimskega oporišča, obzidje pa je iz 16. stoletja in je varovalo pred turškimi upadi. Urejena ima vse, kar strnjena vas potrebuje: osrednji del, uličice, ki tako na drobno ločujejo sosede, da se skoraj vse lahko pogovorijo skozi okno ali z domačega praga. Cela vasica, ki ima še vedno svoje prebivalce, čeprav kar nekaj hiš sameva, je kot muzej na prostem. Za turiste sta prav gotovo pomembni dve zanimivosti: Hiša kulture in Briška hiša.

Ponosni na svoje

V Hiši kulture so nas avtentični debeli zidovi s svojim hladnim objemom na povsem naraven način rešili zunanjih 36 stopinj Celzija. V zgornjem nadstropju bo do septembra razstava o medvojni in povojni vlogi žensk na Slovenskem, čisto spodaj je razstava del domačinov, ki ohranjajo staro tradicijo ali se na sodoben način ukvarjajo z vezenjem, izdelki iz lesa, keramike ali izdelovanjem papirnatih rož.

Vmes med obema nadstropjema pa je prikaz, kako so bile videti briške kuhinje s kuriščem. Še vedno je dišalo po pepelu. "Nazadnje smo zakurili maja, takrat, ko je zahladilo," nam pove gospa Tatjana Šundovski Bašin, ki vas bo prijazno sprejela, razkazala hišo in celotno vas z ozkimi uličicami oziroma gasami po briško, zgodovino, anekdote, vmes pa vam bo predstavila še katerega od domačinov. Vasica se začne s severnim trgom, nekje proti koncu obzidja pa stoji cerkev sv. Martina z gibelinastim zvonikom.

Nekoč etnološka hiša se danes imenuje Briška hiša, v kateri je predstavljena bivalna kultura Brd vse od razvoja tipične briške hiše do njenih današnjih tipičnih arhitekture s značilnimi prizidki, ogledali pa si boste lahko tudi kratek film o življenju v Brdih z začetka 20. stoletja.

V tej hiši je tudi tradicionalna vinska klet, v pritličju pa trgovinica s keramičnimi izdelki umetnice Gee Tanje Rusjan ter dobrotami iz briške kulinarike. Na sprehodu skozi vas boste tudi izvedeli, kaj pomenijo na vrata obešeni venčki iz primožkov, rumenih poljskih cvetlic. Ti so zaščita hiše in njenih prebivalcev pred vsem hudim, če je v venček vpet tudi rdeč cvet, to pomeni, da je pri hiši doma mlado samsko dekle. Vasica je razglašena za kulturni spomenik.

Sonce, ujeto v steklenice in sode

Vinska klet Goriška brda obstaja že od leta 1975 in je ena največjih v Sloveniji. Njeno posebno poslanstvo je združevati vinogradnike z briškega področja, tako odkupuje grozdje 400 družin, ki v glavnem zaradi strmega pobočja vinograde obdeluje ročno, prav takšna pa je tudi trgatev. Tako spodbujajo domačine, da še vedno pridelujejo grozdje, s tem pa se ohranja tipika pokrajine.

Posebej nas je navdušila tako imenovana vinska banka ali arhiv, kjer hranijo 100.000 steklenic najboljših vin vsakega letnika že od leta 1957 dalje. Na prodaj so arhivska vina od leta 1962 dalje, cene pa se gibljejo nekako od 10 pa do 100 evrov. Degustacija? No, le kako bi se ji lahko uprli … Izvemo, da je tu doma prva dama Brd, rebula. Kar 70 odstotkov vin je belih, v izvoz pa jih pošljejo že 40 odstotkov.

Ob spremljavi škržatov in omamni vročini …

… nas je mehka vijugasta pot ponesla med vinogradi mimo slavne Medane še do Vipolž, kjer smo pokukali na dvorišče Vile Vipolže, ki je ena najlepših vil v Sloveniji, njen nastanek pa sega v čas med renesanso in barokom. V njej so bivali goriški grofi in je bila lovski dvorec.

Med prvo svetovno vojno so vilo uporabljali kot vojaška bolnišnica, po drugi svetovni vojni pa so v njej potekale plesne prireditve. Pred letom dni so ji nadeli svež, prenovljen videz in ji namenili novo vlogo: multikulturni center za kulturne, izobraževalne in kongresne dejavnosti.

Slovo, ki to ni …

V Brdih je tako, kot v kakšnem zasanjanem filmu, pokrajina te omehča, vročina ustavi, prijaznost in lepote narave pa povabijo, da se vrneš. Mi se bomo, če ne prej za martinovo, ko so vsa Brda na nogah v veselem pričakovanju nove vinske letine.