Pogovor z Alanom Hraniteljem

Je kostumograf gledaliških in plesnih predstav ter filmov, izdeluje celo uniforme za pogrebnike na Žalah. Trenutno je razpet med Ljubljano, kjer si je v Narodnem muzeju mogoče ogledati njegovo razstavo Jesen, zima 2008/09, in Montrealom, kjer sodeluje pri predstavi znamenitega gledališča Cirque du Soleil.

Izhodišče za razstavo Jesen, zima 2008/09 je bila sol. Kako je delati s soljo? Zelo zabavno, nagajivo, sol nam je dala vetra, saj se še vedno počasi topi, zato Komarja (ime skulpture, op. p.) ves čas dodelujemo. Zaradi pogojev dela s soljo je namesto štirih skulptur nastala samo ena.

Oblačila in lutke skupaj sestavljajo skulpture, ki jim pravite bibe. Zakaj? Bibe so ljubkovalno ime. Vsem tem oblekam rečem tako, tudi če niso bibaste. Vedno so me navduševale žuželke, tipalke, repki, perutničke, izrastki ... To sem vedno vključil v obleke. Zdaj pa sem želel narediti jasne, neposredne bibe. In to je to.

Koliko časa ste se ukvarjali s skulpturami? Kje ustvarjate? Zelo različno. Ker pa že leta delam z istim timom, ki me zelo dobro pozna in ve, kam me peljejo ideje in moje forme ter kaj me zanima, je delo veliko lažje. Smo se pa kljub temu s Komarjem zelo dolgo ukvarjali. Sol je tako živa, da nam je nagajala pri ustvarjanju. S soljo, ki se topi, smo se igrali leto in pol, kar je narejeno iz blaga, pa smo začeli letos aprila. Ustvarjam po različnih ateljejih. Vsak od ustvarjalcev, s katerim sodelujem, dela v svojem ateljeju, doma, potem pa to sestavimo ...

S katerimi materiali najraje delate? Z vsemi materiali rad delam. Ko delam obleke za razstave, uporabljam večinoma svilo, kadar delam kot kostumograf za gledališče, pa uporabljam vse mogoče materiale.

Trenutno izdelujete tudi uniforme za pogrebnike na Žalah. Zakaj? Obleke za Žale bodo narejene do konca leta. Plečnikove Žale, njihov pomen in delovanje, se mi same po sebi zdijo zelo ekskluzivne. Do Žal in vsega, kar se tam dogaja, imam zelo sproščen odnos. Oblačila uslužbencev na Žalah bodo zato slavnostna, a preprosta: fraki, polcilindri ...

Ali vedno uresničite vsako svojo zamisel? Včasih se pri kakšni zatakne, vendar pa v gledališču, v delavnicah, kjer so že navajeni name, poskusimo narediti, uresničiti vsako idejo. Zdaj ni več tega, da se česa ne da narediti. Sem zelo trmast.

Se težko prilagajate naročilu, ko delate za gledališke predstave? Seveda se prilagajam ... V gledališču se vsi, od kreativne ekipe do igralcev, prilagajamo, si pomagamo, dopolnjujemo ideje. Ideje se razvijajo sproti. Vendar na to ne gledam kot na prilagajanje, temveč kot na proces dela.

Vedno delujete zelo umirjeno. Ste kdaj pod stresom? Se mi zdi, da sem ves čas pod stresom. Kot da sploh ne vem, da sem … (smeh) Je pa res, da najbolje delujem ravno takrat, ko so situacije najresnejše. Imam umirjeno komunikacijo s samim seboj.

Zadnje čase v svoja oblačila vpletate več barv, ne samo kombinacije bele in črne. Ja, in zdaj nosim kavbojke … (smeh) Vendar to ni stvar odločitve, nisem se odločil in si rekel: Jutri si bom kupil kavbojke. To se sproti razvija z menoj, preprosto se zgodi.

Kakšno mnenje imate o konfekciji? Nosite trenirko? Na splošno se mi glede mode in konfekcije vse zdi super, pri vsem tem je treba biti samo malo bolj sproščen. Doma pa sem rad v laneni pižami.

Oblikujete tudi javno podobo Josipe Lisac in Helene Blagne. Sprejmete vsako naročilo? Ne, ne sprejmem vsakega naročila ... Pomembno je začutiti neki stik z osebo, neki pretok energije. Šele takrat se lahko naredijo stvari, ki so zelo zanimive, učinkovite, drugačne ...

Kakšna je ženska s stilom? Ali Slovenke imajo stil? Zelo normalna. Samozavestna in pomirjena sama s seboj. Da, Slovenke imajo stil, vsaj velika večina tistih, ki jih poznam.

Ali pri ustvarjanju sledite modnim smernicam? Ne, ne sledim modnim smernicam, nimam potrebe ...

Pripravljate se na projekt Cirque du Soleil … Gre za kostumografsko delo za slovito kanadsko gledališko akrobatsko skupino Cirque du Soleil. Delam kostume za predstavo. Premiera bo januarja v kitajskem Macau, kjer že gradijo ogromno dvorano, sam temu rečem kar tovarna. Gre za megalomanstvo – tukaj je v ustvarjalnem smislu vse mogoče! Že takrat, ko se delajo dvorane, arhitekti upoštevajo načrte kostumografije.

Kako je prišlo do sodelovanja? Leta 1995 sem jim poslal svoj katalog z razstave v Mestni galeriji v Ljubljani, vendar pa se je 10 let valjal v predalu njihove uslužbenke. Sreča se mi je nasmehnila, ko je gospo zamenjala mlada in kreativna naslednica, ki je našla katalog in se vanj zaljubila. Čakali so samo še na priložnost, da me pokličejo! Vendar pa so morali biti kar vztrajni, saj so me klicali s skrite številke, jaz pa se na take klice ne oglašam. Klicali so me neštetokrat! Na srečo vseh pa sem se ravno na Solinah, ko smo se pogovarjali o skulpturah za razstavo Jesen, zima 2008/09, oglasil na klic s skrite številke. In to je to, čez dva tedna sem že bil v Kanadi.

Ste človek, ki pogreša dom? Rad se potepam po svetu. Sem eden tistih, ki se v trenutku odpravi kamorkoli za dalj časa. Jaz sem svoj dom. Težava je le mačka Zoja, ki bo tokrat, ko jaz odhajam v Kanado, ostala doma. Za njo bo skrbela moja prijateljica.

Od kod ljubezen do mačk? Nosi tudi Zoja kakšno vašo kreacijo? Ljubezen do mačk izvira že iz zgodnjega otroštva. Na splošno imam rad vse živali. Zoja (ruska sivosrebrna mačka, op. p.) pa ima že sama po sebi najlepšo kreacijo, tako kot Ronson (pokojni ruski modri maček, op. p.). Je pa res, da je v vsaki skulpturi malo Zoje in Ronsona, še največ v Ludviku (skulptura, op. p.).

Kaj najraje počnete v prostem času? Kaj je prosti čas? (smeh) Čajnica je eden lepših kotičkov, kamor grem, če se moram s kom sestati. Tudi v kavarno Union grem rad, saj imajo odlične torte. Sem sladkosned, saj sem vendar »hranitelj«. Na vitkost moram paziti oziroma na to pazi kar mama, ki me po telefonu vedno vpraša: »Kaj pa teža, kje smo zdaj?«

Delujete zelo skrivnostno. Kako bi se opisali? Sem zelo prijazen, dostopen in komunikativen. Ne vem, zakaj me ljudje doživljajo kot skrivnostno osebo.

Neuresničene želje? Želje se sproti rojevajo in razvijajo, vse pa gre počasi proti nekemu cilju. S Kanado se odpira veliko možnosti in vse se počasi uresničuje ... se dogaja!