Elza Budau – arhitektka, ki je postala snovalka najlepših verzov (foto)

Večkrat slišimo, da so zlati časi slovenske popevke minili. To so bila leta, ko so glasbenike na pomembnih festivalih in nastopih spremljali orkestri, bila so leta blišča in vsakoletnega pričakovanja, kakšne skladbe bo prinesel festival slovenske popevke. Kajti skladbe iz šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih let prejšnjega stoletja so bile nekaj posebnega, to obdobje pa je rodilo tisto, čemur danes pravimo zimzelene slovenske pesmi.

Arhitektka, ki je pisala najlepše pesmi o ljubezni Med tistimi, ki so čarali to obdobje, je bila tudi Elza Budau, ki je znala poiskati prave besede, ki so skupaj z glasbo ustvarile koprneče, zaljubljene, vesele ali žalostne popevke. Med njenimi najbolj znanimi besedili so tista za skladbe Poletna noč, Pegasto dekle, Brez besed, Ti si moja ljubezen, Samo nasmeh je bolj grenak ter mnogo, mnogo drugih. Napisala jih je več kot tisoč.

Gospa Budau se je rodila leta 1941 v Beogradu, po študiju arhitekture v Ljubljani pa se je zaposlila na nacionalni televiziji. Že kot najstnica je začela pisati prozo in v revijah objavljala svoje zgodbe. Te so bile predvsem ljubezenske, celo erotične, ljubezen pa je bila tudi glavna tema njenih besedil, ki jih je začela pisati leta 1963.

Večna lepotica, ki noče, da ji pravimo dama Med Ljubljančani je veljala za pravo lepotico, vedno je bila urejena, z gostimi lasmi, visoko počesanimi v modno pričesko. Še danes je ta njen zaščitni znak. Pa obleke, dolge ali tiste, ki se končajo okoli kolen. Rada jih popestri s kakšno pisano ruto ali svilenim šalom. Tudi nakitu se ne izogiba.

Čeprav je pred leti v intervjuju za Slovenske novice povedala, da ne mara, če ji mediji pravimo dama, češ da se to besedo danes uporablja vsepovprek, pa je gospa Elza Budau prav to: elegantna gospa, ki se tudi za obisk tržnice zna obleči, a ne nališpano in razkazovalno, kot znajo to mlajše generacije, temveč s slogom dame, ki je odraščala v nekih drugih časih.

Časih, ko so mladi se dobivali v kavarnah z živo glasbo in ko se glamur ni umetno bleščal, ampak elegantno, zadržano lesketal. Ne rečemo jim kar tako zlati časi.