"To ni polpretekla zgodovina, s tem živimo"

"Verjamem, da vsak izmed nas izkaže velik pogum vsakokrat, ko iskreno spregovori o sebi, o svojih motivih, o svojih najbolj formirajočih trenutkih. Meni sam pogovor ni bil dovolj, ker ves čas rišem, se mi je zdela moja dolžnost, da skozi podobe svojo izkušnjo delim z drugimi," nam je o svojem knjižnem prvencu, ki je nastajal zadnjih pet let, povedala Samira Kentrić, vizualna umetnica, specializirana za mnenjsko ilustracijo, ter polovica umetniškega tandema Eclipse, ki je leta 2001 prejel tudi zlato ptico Liberalne akademije.

Avtobiografski grafični roman Balkanalije skozi utrinke iz umetničinih spominov niza tako osebno zgodovino posameznice, ki je kot potomka priseljenskega para iz Bosne odraščala ob menjavanju temeljnih vrednot družbe, kot tudi zgodovino Balkana, od skupne države prek osamosvojitve, vojn, Srebrenice do EU in Zahoda.

Najbolj pretresljivi dogodki nas najbolj silijo k zavzemanju stališča Samira Kentrić krvavo zgodovino popisuje tudi prek osebnih zgodb svojih sorodnikov, na primer Asima, ki je po delu v Nemčiji ostal paraliziran, družini pa ga zato ni uspelo pravočasno odnesti iz hiše, ko so prišli četniki: "Gre za bolj kot ne realen popis nekaterih dogodkov in premislekov, ki so ključno prispevali k formiranju mojega razumevanja družbe, moje politične drže."

"Kar nekaj teh popisov je težkih, čustveno zahtevnih, a ravno tisto, kar je pretresljivega in se odmika od običajnega, nas najbolj formira, nam najbolj ne pusti spati in nas sili k zavzemanju stališča. Zdi se mi nujno o vsem tem spregovoriti, preprosto zato, ker to ni nobena polpretekla zgodovina, to je nekaj, s čimer živimo in v kar smo v mnogo pogledih ujeti še danes," pravi Samira Kentrić, ki risanja romana ni dojela kot terapevtskega postopka, temveč preprosto kot vizualizacijo specifičnih življenjskih situacij, ki jih je v zadnjih desetletjih preživljalo kar nekaj ljudi. "Moja zgodba je le ena od mnogo podobnih."

V knjigi več osebnega podpisa kot v političnih ilustracijah Samira Kentrić je sicer znana tudi kot avtorica mnenjske ilustracije za številne slovenske časnike, zato ji vizualiziran politični komentar ni tuj. A tokratni pristop k risanju je bil nekoliko bolj oseben, drugačna je bila že izbira tehnike: "Če za politični komentar skoraj brez izjeme rišem po ekranu in se izogibam ročni potezi ravno z namenom, da bi ohranila koncentracijo pogleda zgolj na sporočilnosti podobe, sem si v knjigi želela čim več 'osebnega podpisa', želela sem zapeljati tudi z avtentičnostjo originala, ki ga potem resda neštetokrat reproduciramo s tiskom, kljub temu pa nekje spodaj jasno čutimo roko, ki je risala."

In zakaj se je grafičnega romana lotila prav zdaj? "Čas je dozorel, ko sem se preprosto počutila dovolj kompetentno, ko se mi je akumuliralo dovolj znanja za takšno delo. Želela bi si, in prvi odzivi že kažejo v to smer, da bi se na straneh knjige prepoznali tudi drugi in bi se prek tega vsi skupaj še malo bolj spoznali, bolje razumeli."