Prva moderna ljubljanska stavba z montažnim kovinskim in steklenim pročeljem

Ena od stavb na ljubljanskem Mestnem trgu, pred katero se velja ustaviti in ji posvetiti več časa za podrobni ogled, je Drofenigova hiša. Črna fasada z velikimi steklenimi površinami, ki se vpenja v baročno linijo trga, velja za enega od najuspešnejših primerov integracije modernega sloga v zgodovinsko mestno okrožje.

Na ozki in dolgi parceli, ki je prvotno segala do Ljubljanice, je v osrčju Mestnega trga leta 1914 trgovec Franc Drofenig dal na mestu nekdanje baročne hiše zgraditi moderno veleblagovnico.

Moderno sredi starega

Na ozki in dolgi parceli, ki je prvotno segala do Ljubljanice, je v osrčju Mestnega trga leta 1914 trgovec Franc Drofenig dal na mestu nekdanje baročne hiše zgraditi moderno veleblagovnico.

Načrte za novo stavbo je izdelal Karl Brünnler, pri tej pa uporabil možnosti, ki jih je ponujal takratni razvoj gradbene tehnologije. Nastala je stavba v železobetonski konstrukciji z montažnim jeklenim in steklenim pročeljem, čeprav projekta niso v celoti uresničili.

Na inovativnem montažnem kovinskem in steklenem pročelju s črnim poliranim marmorjem zlati detajli na fasadi za razliko od drugega puščajo odtise secesije.

Nadstropje višja stavba

Stavba nekdanje Miklaučeve veleblagovnice je bila po novem za etažo višja. V pritličju in prvem nadstropju sta bili veliki prodajni hali, v tretjem pa skladišče. Pritličje in prvo nadstropje je v enoten trgovski prostor povezovalo stopnišče na sredini. Stopniščna veža, ki je vodila navzgor, pa je bila nameščena v zadnjem delu stavbe.

Danes je notranjost stavbe v celoti predelana, od prvotne prodajalne tam ni ostalo skoraj nič, čeprav so tudi v sočasju v pritličju prodajni prostori.

 Drofenigova hiša in Mestni trg pred desetletji

Mestni trg, Ljubljana, 1968 (foto: Jože Mally, hrani: MNZS).

Mestni trg, Ljubljana, 1967 (foto: Jože Mally, hrani: MNZS).

Mestni trg, Ljubljana, 1967 (foto: Jože Mally, hrani: MNZS).

Fasada je bila problematična

A pri nastajanju za tisti čas moderne stavbe ni šlo vse gladko. Zataknilo se je pri fasadi, ki v končni fazi ni bila izvedena tako, kot jo je načrtoval arhitekt. Za zunanjost hiše si je Brünnler namreč zamislil železo, barvne keramične ploščice in velike steklene površine, povezane v steklene horizontalne pasove.

Tri velika okna v tretjem nadstropju je polkrožno zaokrožil, v strmo streho pa vrisal štiri mansardna okna. 

A kot popisuje zgodovina nastajanja objekta, je fasadi nasprotovala centralna komisija za varstvo spomenikov oz. konservator France Stele, ki jo je predstavljal. Podal je namreč mnenje, da zunanjost ne ustreza dobremu okusu, in zato naročil predelavo načrta pri deželnem arhitektu Fritzu Schmidingerju in v imenu komisije zahteval, da investitor to tudi upošteva, v svojem članku o secesijski Ljubljani popisuje Breda Mihelič.

Predelava fasade

V projekt na novo vključeni arhitekt je fasado predelal v detajlih. Zaradi želje po kar se le da največji osvetlitvi v notranjosti je osnovni koncept z velikim okni obdržal, zunanjost bolj klasično razčlenil vertikalno in horizontalno. Nekoliko je zmanjšal okenske odprtine, okna v zgornjem nadstropju je ločil z betonskimi stebri in spremenil naklon strehe.

Kot še zapisuje ozadje nastanka Breda Mihelič, je Schmidinger za projekt rekel, da ga je na tak način bolj prilagodil arhitekturi trga. Namesto kovinskih elementov in keramičnih ploščic pa je za plašč fasade predvidel barvni omet ali kakšen drugi bolj zadržani material.

Hiša je po svojem nastanku postala tudi dober arhitekturni primer uporabe stekla v fasadah pri nas.

Pritožba Drofeniga

Zahteva centralne komisije, naj Drofenig stavbo zgradi po načrtu Schmidingerja, je bila tako zapisana v uradni dokument, v stavbno dovoljenje. Na to pa se je trgovec pritožil na kranjski deželni odbor, ki mu je ugodil.

Trgovec je tako fasado lahko končal po prvotnem načrtu, ki pa ga je kljub vsemu nekoliko prilagodil zahtevam komisije.

Zunanjost je namesto v barvne keramične ploščice oblekel v črni poliran marmor, nadstropja je ločil s pasovi temno sivega kamna, venčni zidec pod streho je pozlatil, okrasil pa je tudi nadstrešek z okni, pri čemer je za razliko od druge zunanjščine šlo za odtis secesije. Hiša je po svojem nastanku postala tudi dober arhitekturni primer uporabe stekla v fasadah pri nas.