Predstava o nenasitnosti in izpraznjenosti ter dotikih preverznosti

V novi plesni predstavi koreografinja in plesalka Magdalena Reiter izhaja iz razmislekov in občutenj poljskega pisatelja, dramatika, slikarja, fotografa in filozofa Stanisława Ignacyja Witkiewicza - Witkacyja. Ta "nam ne le s svojimi deli, temveč z vso svojo pojavo ponuja intimen in boleč vpogled v prostor, v katerem vladata stanje fragmentarnosti in gon nenasitnosti", kot je ob predstavi med drugim zapisala dramaturginja predstaveMirta Zajc. In dodaja, da to, kar je bila njegova slutnja, je naše dejstvo.

Witkacy, ki je živel in ustvarjal med letoma 1885 in 1939, "pred nas postavlja razdrobljeno ogledalo in nas sprašuje, ali si drznemo pogledati vanj ter se soočiti z dejstvom, da gradimo temelje na trhlih, nestabilnih tleh. Ta krhkost, fragmentarnost, je način, ki govori o posrednem in neposrednem vseprisotnem občutku izpraznjenosti, necelosti in razdrobljenosti".

Razpadajoči sistem v disharmoničnem svetu pa vsebine in konteksta ter trdnih tal pod nogami ropa tudi telo, je izhodišče koncepta predstave Pars pro Witkacy. V njej poleg avtorice nastopajo Maruša Majer, Lada Petrovski Ternovšek in Dušan Teropšič. Glasba je delo Aleša Zorca, scenografija Marka Japelja, besedilo pa Stanisława Ignacyja Witkiewicza - Witkacyja.

Ekstremna fizična stanja "Telo, ki ga zaznamuje ta nenasitnost, je podvrženo iskanju ekstremnih fizičnih stanj. Eno izmed orodij za doseganje teh stanj je dih, ki kot osnovni indic življenja v telo prevaja agonijo, strah, poželenje …," še piše dramaturginja. V različnih stanjih izpraznjenosti, deformiranosti, razdrobljenosti in izkrivljenosti pa se to na ravni telesa kaže v njegovi spačenosti in nerazpoznavnosti zvoka.

Poleg tega se v plesnem odrskem delu v tem kontekstu posvečajo tudi raziskavi dotika, predvsem pomenu tega v polju egoizma in perverzije. Nič manj intenzivna pa ni niti raziskava obraza, njegove mimike in gestusa.