Deja Crnović

Petek,
11. 3. 2016,
13.47

Osveženo pred

8 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 0

Natisni članek

Petek, 11. 3. 2016, 13.47

8 let

"Nisem si predstavljala, kako težko je risati nekoga, ki je mrtev"

Deja Crnović

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 0
Z ilustratorko Samiro Kentrić, ki je izdala svoj drugi grafični roman Pismo Adni, smo se pogovarjali o begunstvu, pretresljivih podobah in tem, da ima vsaka generacija svojo seksualno revolucijo.

Samira Kentrić je ilustratorka in performerka. Ustvarjala je politične ilustracije, oblikovala naslovnice za humanistično zbirko Koda, lani pa je izdala svoj prvi roman v risbi, Balkanalije, v katerem se je lotila svojega odraščanja v času tranzicije. V času festivala Fabula je izšel njen drugi grafični roman Pismo Adni, ki pa je namenjen mladim in govori o aktualni begunski krizi. S Tino Kolenik sta bili znameniti performerski tandem Eclipse, ki je s svojimi deli pogosto razburjal javnost, najbolj versko s performansom In emotion we break, v katerem sta uporabili podobo Marije zavetnice s plaščem.

Balkanalije so bile avtobiografski grafični roman, ki govori o vašem odraščanju v času tranzicije, balkanske vojne, pri Pismu Adni pa ste se posvetili begunkam in beguncem. Zakaj smo se od zadnje podobne situacije z begunkami in begunci tako malo naučili? Težko bi rekla, zakaj. Je pa drugačno to, da smo se z begunci in begunkami, ki so prihajali v 90. letih v Slovenijo, lahko lažje sporazumeli, ker je bil jezik dovolj soroden, pa tudi morda se je Slovenija takrat bolje odzvala zaradi svoje lastne slabe vesti, ker jo je sama v primerjavi z drugimi republikami odnesla precej bolje.

Lepo bi bilo, da bi se črpalo iz preteklih izkušenj, pa se ne. Celo še huje je kot to, tudi pri lastnih bližnjih ugotavljam, da ne reflektirajo svoje lastne situacije pred 20 leti in tega, kar se dogaja zdaj kot nekaj, kar bi bilo na kakršenkoli način podobno. Tisti, ki imajo begunsko izkušnjo, so se že dovolj udomačili in se sprašujejo, kam pa naj jih damo, saj že za njih ni dovolj služb, menijo, da bi novi ljudje samo otežili situacijo.

Pa vas preseneča, kako diskurz, ki so ga v nacistični Nemčiji uporabljali za opisovanje Judov, postaja zdaj normaliziran, ko nekateri govorijo o begunkah in beguncih? Mislim, da je treba preizpraševati že položaj, kakšne so pravice nekoga, ki naj bi nekje živel prvi, kakšne so njegove pravice do tega prostora. Meni se zdi, da če nekdo pride na novo, da se je treba vedno znova tudi vse na novo dogovoriti, nenazadnje je bil lahko nek prostor pred stoletji pridobljen na za današnje standarde nezakonit način, vprašanje je, ali je pravično, da danes ta prostor še vedno posedujejo isti ljudje. Mislim, da je vso lastnino v tem smislu treba postaviti pod vprašaj in zdi se mi, da se lahko vsakič vse zmenimo na novo.

Nekoč ste opisovali, da nekdo še vedno odgovarja na vprašanje, od kod je prišel, čeprav je že druga ali tretja generacija priseljencev in priseljenk ter je rojen tukaj … Težava nekega imena in priimka.

Tako je. Še vedno opažate to? Ko sem bila majhna, sem čutila, da je moje ime nekoliko drugačno od drugih, a je bilo to neproblematično. Kar se mojega odraščanja tiče, niti jaz nisem poudarjala, da so starši prišli iz druge republike, niti drugi niso in me to ni pogosto doletelo. Več let je bilo samoumevno, da smo vsi tukaj, ni se govorilo o prvi in drugi generaciji, ker smo poznali situacijo in vedeli, zakaj je tukaj toliko Bosank in Bosancev, in to je bilo to. Se mi pa zdi, da je zadnjih 10 let zelo popularen govor o posamičnih identitetah in v tem smislu se je vsak od nas začel opisovati, kaj vse je.

Začeli smo uživati v partikularizmih, hkrati pa so se s tem začele poudarjati te razlike. Na nek način me zabava, malo pa me frustrira, prav od Balkanalij dalje, da spet razlagam, od kod so prišli starši. V resnici pa temu težko rečemo resna migracija, saj so številni sicer res prišli iz drugih republik, a je bila to še vedno ista država, torej je šlo za notranje migracije, kjer pa se mi ne zdi, da je tako velika razlika, ali si prišel iz Kranja v Ljubljano ali pa iz Bosne v Ljubljano.

No, tudi za tiste, ki so se recimo iz Maribora preselili v Ljubljano, ta selitev pogosto predstavlja temo v intervjuju. Tako je, radi poudarjamo te razlike, ki pa jih ne čutim. Nikoli se nisem počutila, da nisem od tukaj. Tukaj sem in to je to.

Balkanalije ste risali na roko, na papir, Pismo Adni pa na računalnik z miško. Ste pri bolj aktualni temi potrebovali vsaj distanco ekrana, če že ni bilo časovne distance? Dejstvo je, da mi oboje vzame enako časa. Prvoten razlog, zakaj je knjiga Pismo Adni narisana na računalnik, je ta, da sem želela, da se čim bolj razlikuje od Balkanalij. Tudi zato, ker vem, da bo vsak ti knjigi primerjal, jaz pa ne vidim veliko podobnosti, zato sem to še toliko bolj želela poudariti. Hkrati sem želela pristopiti celostno angažirano, z morda malo več objektivnosti in v tem primeru to lažje naredim prek računalnika, kjer so poteze roke manj vidne.

Pismo Adni je nastajalo sočasno z razvijanjem begunske krize, ampak vam to verjetno ni predstavljajo težav, glede na to, da ste vedeli, kakšno je vaše mnenje o tem. Ves čas spremljam, kaj se dogaja, sem na tekočem, a hkrati mislim, da če želiš ustvariti močne podobe, moraš uporabljati simbole, ki jih že vsi poznamo. Tudi če bi z begunci ali katero drugo skupino prišli novi simboli, te lahko samo vključiš v mrežo, ki jo že poznamo, in v tem smislu ni težko risati o stvareh, ki se sproti odvijajo.

V okviru Fabule ste vodili stripovske delavnice za mladino. Omenili ste, da ste bili presenečeni, koliko mladih o tej temi sploh še ni imelo nekih resnih pogovorov, niti doma niti v šoli. Tisti, ki delajo v šolstvu, so me potem hitro opozorili, da je to zaradi politične korektnosti. Da se profesorji in profesorice ne upajo v to spuščati, ker težko o tem govoriš, ne da bi zagovarjal ali poudarjal lastno vizijo in vidik. Temu se izognejo tako, da o begunstvu sploh ne govorijo, še posebej pri mlajših.

Na delavnici je sodelovala tudi mladina in azilnega doma. Kakšna je bila razlika med risbami tistih, ki so begunstvo neposredno doživeli, in tistimi, ki ga doživljajo posredno? Presenetilo me je, kako so se dijaki in dijakinje srednje oblikovne šole in gimnazije precej intelektualno in kritično lotili teh stvari. Iz njihovih stripov je prišla ven nekakšna negativna vizija, v smislu, da nas nič lepega ne čaka, medtem ko so se fantje iz azilnega doma, na koncu so bili samo fantje, naloge lotili v barvah, risbe so bile polne življenja. Imeli smo tri srečanja, med delavnico pa se je pokazalo, kako neorganizirana so življenja mladih beguncev. Vsakič, ko smo se dobili, je prišla drugačna zasedba, kljub temu so bili rezultati dobri. Delavnica nas je naučila ravno tega, kako grozno je biti mlad in ne imeti kontinuiranega procesa izobrazbe. Oni ga namreč nimajo, ves čas morajo nekaj improvizirati, kar je v teh letih kar škoda.

Spomnim se, da je bila situacija z bosanskimi begunci pred 25 leti zelo podobna, sistem vključevanja v šole je bil precej kompleksen, dva meseca nič, potem so te nekam vključili, pa spet prestavili v drug razred, in to se pozna.

Na pogovoru v okviru Fabule ste dejali, da ste človek kratke forme. Raje imate poezijo, tudi ko rišete strip, nimate potrpljenja, da bi isto podobo vedno znova ponavljali, ampak želite v eni sliki povedati čim več. Je to stvar angažiranega pristopa? Mislim, da je to bolj značajsko. Sem se pa pred časom zamislila ob vprašanju v nekem intervjuju, zakaj sem sploh začela risati. Vedno sem bila namreč v nekih družbah, kjer sem zelo težko prišla do besede. Skratka, bolj sem poslušala, ampak ko sem se oglasila, sem hotela na čim krajši način nekaj povedati, da bi čim hitreje izrazila to misel. In mislim, da mi je to ostalo. Cenim, da se da nekaj na kratko povedati, mislim, da to izraža to, da veš, kaj bi rad povedal, in to mi je blizu.

Pismo Adni je napisano zelo odprto. Je bilo to namerno, da se približate bolj univerzalni zgodbi? Bi podrobnosti preveč stereotipizirale like? V podrobnosti nisem želela zato, ker bi sicer morala pristopiti zelo dokumentaristično. Morala bi se odločiti točno, kje živijo, kaj se je dejansko zgodilo … Sama si v glavi seveda vedno naredim cel film, hkrati se mi zdi pa fino, da pustiš neko univerzalnost sporočila. Tudi če delaš partikularno zgodbo, pride ven nekaj univerzalnega, ampak v tem primeru sem se podrobnostim želela izogniti, da bi se bralke in bralci, ker knjigo bodo verjetno brali predvsem tukaj, čim bolj poistovetili z liki. Tu so vendarle omenjene neke situacije in odločitve, ki jih moramo sprejemati v vsakdanjem življenju. Res je tudi to, da ko nekaj razlagaš otroku, si pri tem bolj splošen in tega sem se držala.

Dve osebi, ki sta v neki situaciji, si po drugi strani tudi ne bosta razlagali vseh podrobnosti in okoliščin, ki so do tega privedle, saj to situacijo živita. Res je. Pri pisanju je tako, da ves čas upoštevaš način, kako sam komuniciraš, kaj bi sam hotel slišati in kako sam sporočaš.

Pa se nam obeta nadaljevanje, v katerem bi tudi Adna, naslovnica pisma, spregovorila? Čutim potrebo, da bi zgodbo nadaljevala, ja. Če je otrok ujet v neko situacijo, ki ga več kot v celoti določa, hkrati pa nima besede pri tem, je zelo fino, če se lahko razvije v nekoga, ki deluje suvereno. Zanima me tudi ta vidik in že sem začela risati. Bi si pa rada vzela več časa.

V stripu ste pretresljivo podobo 3-letnega begunca Aylana Kurdija, čigar truplo je naplavilo na turško obalo, postavili ob podobo bogataša, ki na napihljivi blazini uživa v bližini svoje jahte. Ob podobi dečka se je razvila debata tudi o primernosti objavljanja takih podob, ali nas te delajo manj občutljive, se z njimi navadimo pogleda na smrt? Mislim, da se očitno zares ne navajamo. Sama sem imela nekaj pomislekov, ali naj vključim ta prizor. Zelo težko je iz te podobe narediti kakšno metaforo, ker je že ta položaj telesa tako močen, da nisem bila prepričana, ali mu lahko kaj dodam, po drugi strani pa sem prvič risala mrtvega človeka. Nisem si predstavljala, kako težko je risati nekoga, ki je mrtev. To je bilo zame prvič in je kar grozno. Ni tako, da bi nekaj narisal in s tem končal zgodbo. Te podobe te spremljajo še naprej in živijo s tabo.

Po eni strani imamo na svetu cel kup generičnih podob, ki jih dnevno konzumiramo, po drugi strani pa lahko zase povem, da so točno določene fotografije oziroma podobe, ki so me v zadnjih 20 letih šokirale.

Name so na primer najbolj vplivale fotografije nasilja v zaporih Abu Ghraib. Ko sem videla te podobe mučenja, so me šokirale in mi še vedno hodijo po glavi. Čeprav smo bili že prej vsega navajeni in tudi zatem smo marsikaj videli. Zdi se mi čisto v redu, če neka tako radikalna podoba dobi na širini zgodbe in postane simbol.

Kot članica dua Eclipse ste bili zaradi podobe Marije zavetnice s plaščem ovadeni zaradi razžalitve verskih čustev. Je to samo vtis, ali golota res bolj žali moralo kot nasilje? Težko to razložim. Zanimivo se mi zdi že to, da na Facebooku lahko objavljaš slike nasilja, ne pa golote. Pri najinem primeru je bilo specifično to, da je bila golota kombinirana s krščansko simboliko. S Tino Kolenik sva v enem od najinih prvih intervjujev ugotavljali, in mislim, da to danes še vedno drži, da ima vsaka generacija svojo seksualno revolucijo.

Kot otrok v neki fazi začutiš sram in potem potrebuješ kar nekaj časa, da se tega sramu otreseš, če se sploh. Vsak človek mora pri sebi narediti ta proces, če seveda sploh ga, marsikdo ga ne, zato je to ves čas tako delikatna in večna tema.

Komu boste dali besedo potem, ko boste dali besedo Adni? V katero smer vas vleče, še vedno k političnim komentarjem? Zelo dolgo me že zanima teorija vizualnosti. Rada bi v delo vključila medijsko teorijo in teorijo vizualnosti. Mislim, da v izobraževalnem sistemu manjka vzgoja za medije pa tudi vzgoja o tem, kako naj sami komuniciramo. Tukaj se mi zdi, da bi vsaj s področja vizualnega lahko sama kaj prispevala.

Po drugi strani pa bi rada naredila nekaj, s čimer bi poudarila naše intimno življenje. Seveda bi bilo to prepredeno z javnim življenjem, to je neizogibno, ampak mogoče bi rada bolj spregovorila o doživljanju ljubezni in erotike. Skratka, o nečem, kar ni takoj očitno angažirano.