Monty Python: Še zadnjič nekaj povsem drugega

Pet let na BBC-ju je bilo dovolj, da so se pet Britancev in en Američan zapisali v zgodovino britanske, pa tudi svetovne komedije. Leteči cirkus Montyja Pythona je s svojimi bizarnimi in neskončno zabavnimi, pa tudi politično nekorektnimi skeči postal temeljno delo zahodnjaškega komedijantskega kanona, njegovi člani pa legende. Čeprav so po smrti Grahama Chapmana, ki je leta 1989 umrl za rakom, člani ves čas vztrajali, da ponovnih skupnih nastopov ne bo, dokler Chapman ne vstane od mrtvih, so se s primerno naslovljenim šovom Live (Mostly) poslovili v velikem slogu.

"Mar ni lepo imeti penis?" John Cleese, Terry Gilliam, Eric Idle, Terry Jones in Michael Palin so na megalomanskem odru arene O2 v Londonu, ki smo ga v prenosu gledali v Cineplexxu, s pomočjo zajetne zasedbe plesalcev in plesalk ter edine članice zasedbe, Carol Cleveland, odigrali nekaj najbolj znanih skečev zasedbe, te pa so med premori dopolnjevali stari posnetki in slavne skladbe, kot je tista o tem, kako lepo je imeti penis, vagino in zadnjico, ki so jo dopolnili z dvema topovoma falične oblike, ki sta brizgala peno.

Politično nekorektnih vložkov je bilo kar nekaj in zanimivo je, da so jih po pisanju Telegrapha med prenosom po televiziji kar nekaj tudi cenzurirali. A na Monty Python je treba gledati v kontekstu časa, v katerem so nastajali, in v primeru političnih nekorektnosti zaradi nostalgije in dobre volje pogledati stran. Oblačenje moških v (neumne, stare) ženske, ki je še danes temelj slovenskega narodno-zabavnega humorja, jim na primer težko zamerimo, sploh ko gledamo Cleesa in Jonesa, ki se ju iz televizijskih serij morda še najbolj spomnimo v tej pojavni obliki.

"Papige ni več, odšla je k dr. Chapmanu" Legendarni peterici se je včeraj na odru in pod njim pridružilo tudi nekaj drugih velikih imen, na primer Eddie Izzard kot avstralski znanstvenik, Mike Myers kot gost oddaje Blackmail, pa tudi fizika Brian Cox in Stephen Hawking, ki sta se po vnaprej posnetem skeču pojavila tudi v dvorani. A bolj kot gostje so navduševale stare šale. Michael Palin je v skeču o španski inkviziciji še vedno enako neodločen, Terry Jones pa je z brki in klobukom še vedno videti kot lik iz stripa, ne glede na to, ali igra prodajalca sumljive čokolade ali gosta v baru. Idle je seveda blestel predvsem v plesnih točkah, medtem ko je bila prisotnost Gilliama, ki je bil originalno zadolžen predvsem za animacije, skoraj osvežujoča.

Med skeči si bo sicer vsak gledalec glede na spomine izbral svoj vrhunec šova, ki bo avgusta na voljo tudi v posnetki obliki, a med najbolj pythonovskimi trenutki je bil zagotovo zadnji skeč o mrtvi papigi. V njem sta Palin in Cleese, zadnji je imel med šovom še največ težav s pomnjenjem besedila, naredila kar nekaj ovinkov. Cleese je tako med Palinovim odhodom za zaveso mimogrede navrgel šalo o uredniku Daily Maila, ki si je po njegovem dal presaditi zadnjico, pa ga je zadnjica zavrnila, čemur je sledilo simpatično zadrževanje smeha in seveda poklon soavtorju skeča o mrtvi papigi, Chapmanu, čigar ime je Cleese vstavil namesto "stvaritelja".

"Vedno glej na svetlo plat smrti" Poslovilna zabava Letečega cirkusa Montyja Pythona je morda res predvidljiva, klišejska in polna starih šal, a takšne pač so poslovilne zabave. Pythoni so že v letih, a še vedno enako zabavni in simpatični kot na posnetkih iz šestdesetih, del čara pa je tudi v prepoznavanju skečev, ki smo jih videli že neštetokrat, in ob prepevanju "porednih pesmic", pa naj bo to Palinova pesem o kanadskem gozdarju, ki se oblači v ženska oblačila, konzervirani šunki, ali pa sklepna Alway Look On The Bright Side Of Life, s katero so včeraj končali poslovilni šov.