Möderndorferjevi Služkinji o možnostih upora

Predstava, ki so jo pred šestimi leti uprizorili v ljubljanski Drami z moško igralsko zasedbo, bo na odru Mladinskega gledališča v petek dobila novo različico, ki jo po mnenju režiserja v teh časih, prav zaradi aktualnega dogajanja v družbi, potrebujemo. Genetovi Služkinji namreč v odsotnosti gospodarice sanjarita o uporu, a njune ideje o tem, kaj se bo zgodilo po prevratu, ne presežejo okvirjev zamenjave na vrhu.

Tokrat so vloge prevzele igralke Janja Majzelj in Daša Doberšek kot služkinji Claire in Solange, vlogo gospodarice pa Olga Kacjan. Na hladni, skoraj sterilni scenografiji Branka Hojnika, ki dodatno neprijetnost vzbuja s svojo krožno zasnovo, se v kostumih Alana Hranitelja spopadeta dva družbena razreda, a odnos med njima je vse prej kot jasen ali enoznačen.

Claire in Solange namreč v svojih fantazijah, ki vključujejo umor gospodarice in prevzem njenih oblek in razkošnega življenja, do avtoritete izkazujeta tako sovraštvo kot občudovanje, razpon nasprotujočih si čustev pa gojita tudi med seboj. V okviru igre v igri, kjer Claire za potrebe fantaziranja prevzame vlogo gospe, ta razpon na skoraj grotesken način prikažeta odlični Janja Majzelj in Daša Doberšek, ki elegantno plujeta med čustvenimi ekstremi in ki lahko v trenutku, ko njuno igro prekine telefonski zvonec, zamenjata obraz in s tem tudi svoj razredni položaj. Iz grobih, škodoželjnih in spletkarskih služkinj se v trenutku znata preleviti v pohlevni in v celoti podrejeni uslužbenki, ki svojo identiteto skrivata za sivino uniform.

Prav kostumi so v predstavi tisti, ki najbolj kričeče signalizirajo družbeni položaj in hkrati utelešajo obljubo boljšega življenja po uporu, za katerega pa niti Claire niti Solange nimata v resnici dovolj poguma. Njuna suverenost se namreč razblini ob prihodu uglajene Olge Kacjan, ki v belih omarah na beli scenografiji hrani barvite obleke in ki služkinji s svojo radodarnostjo in prijaznostjo skorajda razoroži, kar samo še dodatno namiguje, da ne gre nujno za razredni upor, temveč le za željo po lastni identiteti, lastnini in imenu, četudi pot do tega poteka prek zločina.

Režiserjev poseg, da Claire vendarle ne umre, ampak po napadu Solange ostane in gre naprej, morda res odpira možnost za nadaljnji upor, a na glavno vprašanje, kaj početi po uporu, odgovora ne ponuja, temveč predvsem zastavlja nova vprašanja.

Premiera v dvorani Stare pošte bo v jutri ob 20. uri.