Izar Lunaček: V humorju je več kot samo sprostitev

V knjigi se skozi filozofijo ukvarja s humorjem in vlogo smeha v družbi, s humorjem pa se ukvarja tudi v praksi, saj že od 11. leta riše stripe, v srednji šoli je začel ilustrirati knjige, prevedel je roman Johna Bartha, z njim pa smo se pogovarjali tik pred odhodom na Avtonomno univerzo v Barceloni, kjer bo leto dni zaposlen na oddelku za filozofijo. "Stripe sem risal že kot majhen, pri devetih letih sem s svinčnikom risal v blokce formata A5, včasih sem naredil kar ves strip ali več manjših, ki sem ji spenjal skupaj. Pri enajstih sem dobil rotring in jih začel kopirati, spenjati," o svojih začetkih pripoveduje Izar Lunaček. Pri petnajstih je ilustriral prvo knjigo, saj je učiteljica, ki je bila hkrati urednica knjige, njegov talent opazila že v osnovni šoli. "Verjetno se jim je dobro zdelo, ker sem znal risati in sem bil hkrati razmeroma poceni. A sem se kaj hitro začel bojevati za pošteno plačilo in se zaradi tega tudi nekajkrat sprl," pove v smehu. Po gimnaziji je vpisal filozofijo in primerjalno književnost, čeprav prej ni prebral še nobenega filozofskega dela. Prihodnje leto je naredil še sprejemne izpite na likovni akademiji in tako diplomiral na obeh fakultetah. S smehom se je ukvarjal že na diplomski ravni, nato pa vse skupaj nadgradil z doktorsko disertacijo: "Sicer se res že dolgo ukvarjam s smehom in humorjem na filozofski ravni, ampak me to ne ovira v vsakdanjem življenju, še vedno se lahko nasmejim, ko je kaj smešno. Analizirati začnem šele naknadno, je pa res, da se, ko rišem stripe, včasih zalotim, da bi kdaj kaj narisal kar po receptu."

Svoje stripe je izdajal v Slovenskih novicah, Stripburgerju, eno leto je risal karikature za Delovo Sobotno prilogo, objavljal je v Mladini, svoj zadnji stripovski projekt Založeni raj pa je objavil na spletu. Izdal je štiri stripovske albume, Minije in Beštije ter dve knjigi stripa Oklepaj, ki je prej izhajal v Delu.

Filozofija smeha "Ko sem gledal risanke, nadaljevanke, kot sta Črni gad in Monty Phyton, ali stripe s Calvinom in Hobbesom, sem se res zabaval, ampak hkrati se mi je vedno zdelo, da je za tem nekaj več kot pa le preprosta sprostitev. Zato sem hotel s filozofskega vidika razložiti, zakaj smeh, zakaj humor, ne samo kot sprostitev ali razvedrilo 'za zraven'. Zakaj ima to mogoče neko močno sporočilo, ki ga praviloma ignoriramo. Poslušal sem odlična predavanja Lada Kralja na filozofski fakulteti in eden od ciklov je bil o komediji, kjer je predaval o Freudu, Bahtinu in Bergsonu. Iz tega sem potem delal diplomo. Bahtin se namreč veliko posveča srednjeveškemu karnevalu, kjer ima smeh osrednjo vlogo, veliko bolj pomembno, kot jo ima smeh danes v popularni kulturi. Takrat je imel ritualno vlogo, povezan je bil s svetim, danes pa ne več."

To pripisuje predvsem monoteističnim religijam, v katerih je veliko manj humorja in smešnih likov, kot jih je denimo v plemenskih verovanjih. "Recimo v krščanstvu je zelo malo smešnega, že ko religiologi obravnavajo ljudske različice krščanstva, kjer nastopata Jezus in Sveti Peter, zadnji pa potem počne smešne stvari, religiologi govorijo o profanizaciji krščanstva. Medtem ko pri severnoameriških Indijancih ali pri afriških Jorubah poznamo bogove, ki so smešna, norčava bitja, v krščanstvu te smešne stvari praviloma pripisujejo hudiču."

Da se osebe z avtoriteto ne smejo šaliti, smo lahko opazili tudi pri zadnji kampanji vladnega urada za komuniciranje, čeprav se tudi v politiki že pojavljajo smešni liki. "Pri politiki je stvar malce gnusna. Imamo politike, ki igrajo bebčke, ljudi zabavajo z besedami: 'Saj nisem preveč pameten, vem pa, kaj je prav, in bom kar naravnost povedal, v primerjavi s tistimi resnobnimi politiki.' Nekaj tega smo lahko opazovali pri Bushu pa pri Chavezu in Berlusconiju. Pri nas je tak Erjavec, čeprav na čisto drug način kot omenjeni trije."

Danes obredov, kot je bil srednjeveški karneval, pravzaprav ni več. "Morda sta še najbližje temu novo leto in pust, a tudi pust ni več tako močan. Če beremo Bahtina, opazimo, da so v srednjem veku praznovanja trajala od 14 dni do enega meseca. Vsako leto se je to praznovanje daljšalo, dokler niso ugotovili, da se je praznovanje raztegnilo na velik del leta in da bi bilo to morda smiselno malce zamejiti. Tega si danes ne znamo predstavljati, saj si komaj vzamemo več kot dva tedna dopusta na leto, po drugi strani pa po ameriških smernicah stremimo k uvajanju nekakšne prisilne ustvarjalnosti v delavnik in uporabljamo izraze, kot so casual Friday, thinking outside the box in brainstorming."

Seksikon

Ko so pri Pil Plus zasnovali novo rubriko o spolnosti, so poleg Irene Duše k sodelovanju povabili tudi Izarja, saj je za njih prej že več let risal ilustracije in stripe. V rubriki sta se z Ireno Duša poskušala spolnosti lotevati neidealizirano: "Želeli smo se izogniti temu, da bi ponavljali stvari. Vsaka rubrika o spolnosti je danes enaka, vedno nam povejo iste stvari. Midva pa sva poskušala rubriko pisati tako, kot da bi svetovala sebi, ko sva bila toliko stara kot bralci, ampak z izkušnjami, ki jih imava danes."

"Dve leti smo ustvarjali rubriko, mislim, da je bila mladim zelo všeč, odziv je bil dober. Vmes smo imeli le nekaj sporov s takratnim klerikalno-kapitalističnim vodstvom založbe, ki je po eni strani dovolilo, da je bila zadnja stran revije polna oglasov za številke 090, ko pa smo na naslovnico dali orgazem, so nam rubriko za nekaj številk ukinili. Potem sva bila z Ireno malce zadržana, tudi odziv je malo upadel. Knjiga, ki smo jo izdali na podlagi te rubrike, pa je bila precej uspešna."

Med pisanjem doktorske disertacije je prevedel tudi roman Johna Bartha, Trgovec s tobakom, in čeprav pravi, da se s prevajalstvom ne bi nikoli poklicno ukvarjal, načrtuje še nekaj prevodov. Želi si prevesti še kakšno delo Johna Bartha, ki je njegov najljubši pisatelj, načrtuje pa tudi prevod knjige o teoriji stripa v stripu, Understanding Comics Scotta McClouda.