Torek, 3. 5. 2016, 15.03
8 let, 7 mesecev
Drago Jančar je prejel prestižno mednarodno nagrado Ignazia Siloneja
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,08
Slovenski pisatelj Drago Jančar je prejemnik prestižne mednarodne nagrade Ignazia Siloneja, podeljene na kulturnem srečanju v Italiji, s katerim so prireditelji letos že dvajsetič počastili spomin na znamenitega pisatelja Ignazia Siloneja.
Jančar je po besedah žirije v svojih delih spregovoril o usodi ljudstva, "preganjanega ali zatiranega zaradi dejanj oblasti ali zaradi nevednosti", in tako postal "pesnik svoje Slovenije, svobode, demokratičnih vrednot in prijateljstva med narodi", so sporočili iz založbe Modrijan.
Nagrado je prejel iz rok predsednika dežele Abruci Luciana D'Alfonsa, na literarnem večeru pa je odlomke iz njegovih in Silonejevih del brala igralka Alessia Amendola.
Zadnje Jančarjevo delo, ki je bilo prevedeno v italijanski jezik, je roman To noč sem jo videl (Stanotte l'ho vista). Izšel je konec leta pri tržaški založbi Comunicarte, prevedla pa ga je Veronika Brecelj.
68-letnega pisatelja, dramatika in esejista, dobitnika več slovenskih in mednarodnih nagrad, med drugim Prešernovo nagrado za življenjsko delo (1993), evropsko nagrado za kratko prozo mesta Augsburg (1994), Herderjevo nagrado za književnost (2003) in nagrado Jean Amery za esejistiko (2007), smo poklicali za krajši komentar, nastal pa je krajši intervju.
Kaj vam pomenijo takšne potrditve, kot je zadnja, prestižna nagrada Ignazija Siloneja?
Albert Camus je takrat, ko je dobil Nobelovo nagrado, o Ignaziju Siloneju rekel, da je najbolj evropski pisatelj med vsemi, ki jih pozna. In to zato, ker piše o malih, lokalnih ljudeh. Silone je res izreden pisatelj, tudi v slovenščino imamo prevedenih kakšnih osem njegovih del. Res je lep občutek, ko ti da takšno nagrado neka žirija v mestu, za katerega do pred kratkim pravzaprav še niti slišal nisem oz. sem, a le posredno. Menda je po nekem naključju neka članica žirije slišala recenzijo moje zadnje knjige po radiu in je potem začela brati še druge moje knjige – v italijanščino so prevedene štiri. Nato pa mi je žirija dala to nagrado. Kaj naj rečem, vesel sem bil.
V vaši literarni karieri se nagrade že kar kopičijo, tudi tiste iz tujine. To, da je vaše delo cenjeno tudi zuanj meja domovine, je bržčas posebno priznanje.
Je že dobro, da te še kje drugje priznajo, ne le doma. Ključno je seveda, kaj napišeš in kako te bralci sprejmejo doma, zelo dobro pa je, da dobiš potrditev tudi drugje. Saj poznate tisti rek Nemo propheta in patria sua oz. v prevodu Nihče ni prerok v svoji domovini. Človek vse mogoče doživi in takšne nagrade so morda tudi nekakšna kompenzacija za to.
Pa razlaga žirije? Se vam zdi, da je vaše sporočilo pravilno razumljeno?
Mogoče sem bil malo presenečen, da moja literatura deluje tudi v Franciji in zdaj Italiji. Pišem iz slovenske izkušnje o tukajšnjih ljudeh, ne pišem nekaj abstraktnega. Očitno v tem prepoznajo nekakšno evropsko, skupno izkušnjo 20. stoletja. Večina mojih knjig se nanaša na prejšnje stoletje in današnje občutenje tega.
Kaže, da je vaše sporočilo vendarle tudi dovolj univerzalno …
Mislim, da je vsaka literatura po izvoru nacionalna ali celo lokalna, če želite, po sporočilu pa mora biti univerzalna. Tako kot mi razumemo neke Silonove junake iz majhnih vasi Abruza, tako verjetno nekje v Italiji ali Franciji lahko razumejo tudi dileme slovenskih ljudi iz 20. stoletja, če je to le napisano tako, da bralca prepriča.
Moram pa omeniti še to. Na podelitvi nagrade sem muzeju Ignazija Siloneja poklonil neko risbo, ki jo je leta 1965, ko je bil Silone v Sloveniji na kongresu Pena, naredil Milček Komelj, danes predsednik slovenske matice in akademik. Milček Komel je njegov portret narisal, ko je bil star 16 let. Tega so bili zelo veseli. Zdaj imamo še eno risbo iz Slovenije v tem italijanskem muzeju.
